»Če ne bi videl snežne leopardinje, bi bil kruto razočaran?
Miha Naglič
Trije tedni v ozonu niso zadoščali, da bi v meni ubili kartezijanskega Evropejca. Še vedno mi je bila uresničitev sanj ljubša od otopelosti upanja. V primeru neuspeha bi mi vzhodnjaške filozofije, pečene na tibetanski planoti ali v peči gangeške doline, pomagale najti tolažbo z vajami odrekanja in odpovedi. Če snežna leopardinja ne bi prišla, bi se veselil njene odsotnosti. To je bila fatalistična metoda Petra Matthiessena: v izmikajoči se stvari prepoznati njeno ničevost. Tako razmišlja tudi La Fontainova lisica: ko dojame, da je grozdje nedosegljivo, se ji zazdi, da je tudi zanič. Lahko bi se skliceval na božanstvo Bhagavad-gite. Ubogal bi Krišnov ukaz Arjunu: z enakim srcem gledati na uspeh in neuspeh. 'Leopardinja je pred teboj, veseli se, in če je ni tu, se prav tako veseli,' bi mi zašepetal. Ah, kakšen opij je Bhagavad-gita in kako prav je imel Krišna, da je iz sveta napravil širno ravan brez reliefa, ki jo biča veter enakosti duš, drugo ime za spanje! Ali pa bi se povrnil k Dau. In bi štel odsotnost enakovredno prisotnosti. Ne videti leopardinje bi mi bilo, kot da bi jo videl. Nazadnje bi se zatekel k Budi. Princ vrtov je razkrival, da nič ni tako boleče kakor čakanje. Dovolj bi bilo, da se znebim želje naleteti na žival, ki se podi po skalovju. Azija, neizčrpna moralna farmakopeja. A tudi Zahod ima svoja zdravila. Enega krščanskega, drugega po sodobnejši recepturi. Katoličani pustijo, da se jim bolečina zabrazgotini s tehniko, ki je narcistična in krščanska obenem. Stvar je v tem, da se veselijo razočaranja: 'Gospod, če nisem videl leopardinje, to pomeni, da je nisem vreden, in se ti zahvaljujem, da si mi prihranil nečimrnost srečanja z njo.' Sodobni človek pa pozna še en način: pritoževanje. Samo postaviti se je treba v vlogo žrtve in ti ni treba priznati neuspeha …« (str. 195–196)
Kakšen luksuz si lahko nekateri privoščijo v tem podivjanem svetu! Da gredo v Tibet in v tistih visokih samotah zalezujejo snežne leoparde. No, saj v resnici ne gre za luksuz, za razvajene zahodnjake je to en velik štrapac. Za kaj takega si je treba vzeti čas in biti potrpežljiv. »Naučil sem se, da je potrpežljivost najvišja vrlina, najelegantnejša in najbolj pozabljena. Pomaga ljubiti svet, preden ga hočeš spremeniti.« Sicer pa sta pustolovski pisatelj Tesson in sloviti fotograf živali Vincent Munier, ki je pisatelja povabil na to rajžo, tudi zelo stvarna. Slike in besede, ki ju na takem safariju nalovita, znata po vrnitvi v Evropo tudi prodati …