Večer, Reportaže - Boris Strmšek: Visoka gora z obilo vetra in mraza, a malo snega - Okostja mul ob poti - V kraljestvu kondorjev lahko te ptice vidiš le kot oddaljene pike
Prijeten je občutek, ko stojiš v topli vodi in zreš v čudo. Čez reko se boči most, ki je prav poseben - naredila ga je narava. Most in vasico ob njem imenujejo Puente del Inca ali Inkovski most, čeprav je bil tam verjetno že precej pred Inki. Inkov že davno ni več, most pa še kar stoji in ob njem zapuščene terme, ki še posebno dobro denejo osvajalcem najvišjega vrha Andov v bližini. In čeprav topla termalna voda obliva moja stopala, še vedno čutim posledice mraza, s katerim nam je občasno postregla Aconcagua, da bi se nas otresla. To ji ni uspelo povsem, saj se nas je kar nekaj povzpelo na njen vrh. Skoraj 7000 metrov visoka gora pa je precej drugačna, kot bi pričakovali za takšne vrhove. Skromni ledeniki, malo snega, povsod veliko kamenja, skal, prava puščavska pokrajina. Celo na vrhu ni snega, le kamenje. Zato pa nas veter vselej spomni, da smo visoko, in z njim pride mraz, ki grize do kosti.
Zanimive so teorije o imenu Aconcagua, ki naj bi izviralo iz različnih jezikov nekdanjih prebivalcev. Ayamara Indijanci s področja Mendoze so goro imenovali KonKawa, kar pomeni Snežna gora. Aracani s čilske strani Andov so jo imenovali AconcaHue, nekako tako kot "prihaja z druge strani". Podobnost s sedanjim imenom se kaže tudi v inkovskem imenu Ancocahuac, Beli stražar. Vendar je za Indijanci ostalo le malo sledov, gora pa še kar stoji in zagotovo bo še dolgo tam. Čeprav je stara že nekaj milijonov let, je v geološkem smislu mlada. Nastanek andskega gorovja in s tem tudi Aconcague velja pripisati odmikanju južnoameriške celine od Afrike, ko je nato njena celinska plošča pričela pritiskati ob pacifiško oceansko ploščo, katere rob je v morskih globinah tik ob obali Pacifika. Oceanska plošča se je vrinila pod celinsko ploščo, posledica tega pa je bilo gubanje in s tem dvigovanje zahodnega dela južnoameriške celinske plošče.
Mlada gora
Andi se razprostirajo ob vsej zahodni obali Južne Amerike. Nastalo je precej ognjenikov, ob stikih tektonskih plošč pa so pogosti tudi potresi. Kljub temu Aconcagua ni ognjenik. Vznožje je iz peščenjakov, sadre in apnenca, večinoma starejših kamenin, vršni del gore pa predstavljajo mlajše magmatske kamnine, kar je predvsem posledica potresov oziroma živahnih dogajanj na zemeljski površini in pod njo.
Pestro geološko zgradbo lahko opazujemo, ko po dolgih ravninah hodimo od vasi Puente del Inca proti baznemu taboru. Okoli 35 km dolga pot vodi po dolini med vrhovi, ki pa so kljub svoji višini okoli 5000 m skoraj brez snega. Prah na poti, ki ga dvigujemo skupaj z mulami in predvsem veter, nas obda v sivorjavo barvo. Tudi med zobmi škriplje.
Gora je v Argentini, natančneje v Nacionalnem parku Aconcagua, vrh pa je nekaj kilometrov od čilsko-argentinske meje. Zahodno od Aconcague je cesta, ki povezuje glavno mesto Čila Santiago z Mendozo v Argentini. Najbližji vrhovi so precej nižji, dosegajo največ 5500 m, v nasprotju z Aconcaguo, ki se vzpenja 6960 m visoko. 50 kilometrov proti severovzhodu se dviga Mercedario (6770 m), četrti najvišji vrh v Andih.
Tukajšnja pokrajina je precej puščavska, vegetacije je malo, le ob rekah in jezerih je bolj zeleno. Videti drevo je že pravo čudo in po nekaj tednih kamenja, peska in prahu je skromna zelenica v dolini raj. Tudi živalstvo skromno, še največ je ptic, med katerimi je pravi kralj znameniti kondor. Le redko se prikaže od blizu, običajno krožijo visoko nad dolinami. Najbolj običajne živali so mule in konji; predvsem prve domačini uporabljajo za transport hrane in opreme do baznih taborov pod Aconcaguo. Da to ni lahko delo, kažejo ostanki mul ob poti, rekli smo jim kar rezervni deli. Okostja s posušeno kožo ne delujejo nič kaj prijazno.
Veter odnaša šotore
Ko smo iz Buenos Airesa proti Santiagu leteli čez Ande, se je pod nami prikazala velika vzpetina. Hitro jo prepoznaš, saj ima odsekano južno stran in položna ostala pobočja, ob bokih pa se zajedajo dolge doline. Aconcagua, ki je sicer tehnično nezahtevna v okviru Normalne smeri, ima tudi precej divjo stran. Južna stena je s svojimi skoraj 3000 metri in visečimi ledeniki, skalnimi pregradami ter strmimi snežišči lahko cilj za zahtevne alpiniste. Slovenci imamo tu nekaj prvenstvenih smeri. Zadnji vzpon Tomaža Humarja in Matjaža Koželja, ko sta konec leta 2003 v petih dneh preplezala težko prvenstveno smer čez južno steno, je nominiran celo za prestižno nagrado Zlati cepin. A vendar zna gora tudi na normalnem dostopu postaviti prepreke. Pogosto se brani s slabim vremenom, še najbolje pa ji to uspeva z mrazom in vetrom. Marsikdo govori o vzponu na Aconcaguo precej podcenjevalno, vendar vsako leto veliko ljudi brez uspeha poskuša na vrh gore. Po nekaterih statistikah se jih med množico gornikov z vsega sveta le 25 odstotkov povzpne na vrh. Veliko je težav zaradi višinske bolezni, omrzline so nekaj vsakdanjega. Skoraj vsako leto vzame gora kakšno življenje; v letošnji sezoni sta zaradi slabega vremena ostala na gori že dva gornika. Helikopter je pogosto vozil proti dolini ljudi, ki so hudo zboleli ali pa pomrznili. Na žalost je tudi nekaj Slovencev moralo navzdol s helikopterjem, a brez hujših posledic. Včasih niti zelo dobra pripravljenost in sreča z razmerami nista dovolj za vzpon na vrh. Njeno prvenstvo na ameriški celini ji prinaša veliko popularnost, zato so bazni tabori pod goro množično obiskani; poleg tistih, ki hočejo na vrh, tudi veliko trekingarjev. Baze so podobne pisanim mestom šotorov, kjer se srečujejo ljudje z vseh koncev sveta.
Po dveh dneh hoje čez 35 kilometrov večinoma ravninske doline od Puente del Inca (2700 m) do baznega tabora Plaza de Mulas (4300 m) se je naša petnajstčlanska ekipa znašla na začetku glavnega dela poti. Do vrha Aconcague je še skoraj 2700 višinskih metrov in nekaj višinskih taborov, od katerih smo mi uporabili le enega - Nido de Condores (5400 m) oziroma Kondorjevo gnezdo. Kondorjev tam nismo srečali, je pa tabor pogosto na udaru vetra. Zgodilo se je celo, da je veter odnesel nekaj šotorov z ljudmi vred in jih odložil nekaj sto metrov vstran. Na srečo ni bilo poškodovanih.
Čakali so nas aklimatizacija, vzponi navzgor in nazaj, postavljanje šotorov na hribu, ki jih je bilo treba opremiti s hrano, kuhalniki, posodo in drugim. Res je, da nahrbtnik ne deluje prijazno, ko ga daš na hrbet in te čaka nekaj ur hoje z dobrim kilometrom višinske razlike, vendar ob razgledih, ki se odpirajo, kar pozabiš na težo. Pot od baze in skoraj do vrha je dokaj položna, še posebno ker je speljana v dolgih ključih sem ter tja. Tukaj velja "če hodiš počasi in dalje, si hitrejši".
Za vzpon na vrh večina gornikov uporablja tabor Berlin 5850 m visoko. Tam so trije leseni bivaki, a so običajno zasedeni. Naokoli je vselej precej šotorov, vendar jih mi tam nismo postavili. Proti vrhu smo krenili kar z Nida de Condores, saj je to pomenilo le poldrugo uro več hoje in boljše spanje zaradi manjše višine. Odpadlo je tudi tovorjenje opreme od enega do drugega tabora in nazaj. V bazi je bil tudi internet, od koder smo lahko pošiljali novice in fotografije na našo spletno stran http://www.aconcagua05.odprava.net.
V enem dnevu na vrh in nazaj
Polna luna se je počasi spuščala za okoliške vrhove, ko sem se sam v mraku vzpenjal proti Nidu de Condores. Pred dvema dnevoma sem se prav od tukaj vrnil v bazo z višine 6250 m, ker zaradi mraza nisem več čutil nog. Takrat sva sredi noči z Alešem Glavnikom krenila proti vrhu, a sem se nato odločil za vrnitev. Aleš je osvojil vrh, malo za njim je na vrh stopila tudi Simona Debeljak. Naslednji dan so bili na vrhu še Branko Kljajič, Branimir Osovniker, Borut Novak in Sebastjan Jančič. In danes naj bi jih krenilo še nekaj... Hladen veter me je pozdravil pod taborom, tema se je že umikala soncu in kmalu naj bi bilo topleje. Kmalu sem lahko hodil brez vetrovke in s tankimi rokavicami. Nad 6000 m sem pričel dohitevati in prehitevati tiste, ki so startali pred menoj iz višinskih taborov. Težko so verjeli, da prihajam naravnost iz baze. Le ozek snežen trak je vodil navzgor čez neskončna kamnita pobočja. Zadnji del vzpona po tako imenovani Canaleti, nekoliko bol strmi grapi, je bila hoja po neprijetnem kamenju, ki ga ni hotelo biti konec. Nekateri sestopajoči so bili čisto odsotni ali na smrt utrujeni. Na koncu grape dohitim Simono Pogač, srečam pa še dva Slovenca iz druge skupine. Ostali so se obrnili zaradi mraza. Kmalu se veselimo na širokem golem vrhu, ki ga prav takrat prekrije megla in nam zakrije razgled. Zanemarjen križ, zataknjen med kamni, kovinska škatla, v kateri ni več vpisne knjige, in redek zrak...
Od petnajstih se nas je osem povzpelo na vrh gore, vendar tudi ostali niso lenarili. Nekaj vzponov je bilo še na pettisočak Cerro Bonette v bližini, nekaj članov pa se je povzpelo do tabora Berlin in celo do 6000 m. Ob boljšem zdravju in bolj prijaznih razmerah bi še kdo lahko stal na vrhu. A takšna je pač Aconcagua. Ko so se v naslednjih dneh zaradi vetra spustile temperature na vrhu tudi petdeset stopinj pod ničlo, smo se odpravili proti dolini in južnoameriškemu poletju naproti.