Janez Pikon: Severno od Gartnerkofla se v reko Ziljo izliva potok Garnitzenbach. Nižje po divji strugi, tvorijo čudovito sotesko Garnitzenklamm, slapovi in tolmuni visokih in prepadnih sten, dopolnjuje bogato rastlinje, razčlenjene soteske.
Nedaleč od Šmohorja se vode izpod Gartnerkofla zberejo v potoku Garnitzenbach, ki na svoji dolgi poti preden se izlije v reko Ziljo igrivo poskakuje preko balvanov v tesnih do 200 m visokih sten in se na tej poti preliva iz enega tolmuna v drugega preko slapov v soteski Garnitzenklamm, ki izvira jugozahodno pod grebenom soteske. Soteska je opremljena z jeklenicami, saj je v njej pot bolj ali manj vedno vlažna in terja zanesljiv korak. Pot poteka po razgibanem terenu, ponekod visoko nad tolmuni pa tudi po kakšni skalni polici, zato potok večkrat prečkamo preko številnih trdnih mostičkov na različnih mestih po soteski.
Pot po soteski Garnitzenklamm je izvedljiva le ob zmernem vodostaju, lotimo se je Moederndorfu. Izstopov iz soteske je kar nekaj, mi gremo po celotni soteski do visokega jezu, od tam se po gozdu vzpnemo na razgledno planino Küeheweger Alm (1480 m) s pogledom na vrhove z okolico.
Krožna pot proti izhodišču nas vodi do cerkvice svetega Urbana na skalnem robu visoko nad sotesko, s pogledom v globino na slapove in tolmune soteske Garnitzenklamm.
Soteska se nahaja na predelu, ki ga tvorijo Karnijske Alpe, območje Gartnerkofla in pestrost skalovja, ki ga razkriva soteska je zares velika. Pot po soteski je bila zgrajena leta 1891, obnovljena in podaljšana po vsej soteski leta 1900 je zgledno vzdrževana in kar dolga.
Vzpon lahko skrajšamo na več mestih kjerkoli na štirih delih soteske. Zadnji, najvišji del je najbolj zahteven. Pot je sicer dobro zavarovana je pa izpostavljena in zahteva varen korak. Pot po soteski ni priporočljiva po večjem deževju.
Janez Pikon