spominska obeležja v in nad Koncem
Od moje prve aktivne udeležbe pri gorskem reševanju je letos minilo 42 let. Takrat je bila zima še trda. Obširno severno pobočje Brane ledeno, kot se zna (le) tam ustvariti. Malo nad mestom kjer je umrl moj stric, sem imel možnost, da sem pomagal preživelemu. Z ostalimi alpinisti, Beni, Hozi in dva Hrvata, smo ga zvlekli najprej iz Lijaka Brane in potem z Jermanovih vrat, že v trdi temi, opirajoč in varujoč poškodovanega vse do Konca v dolini Kamniške Bistrice. Tam sta me (pre)dolgo čakala mati in brat, ki nista vedela kdo se je ponesrečil. Preminulega smo pustili v Lijaku. Gorski reševalci, ki smo jih srečevali pod Ta Rjavo gričo so ponoči prišli na Sedlo in potem naslednji dan izvlekli preminulega Eda in ga odnesli v dolino.
Klasična reševanja se zaradi daljšega časa trajanja, bolj vtisnejo v spomin. Ta spomin ostaja, po že zdavnaj končanih treh desetletjih udejstvovanja, še toliko bolj živ, če ljudi osebno poznaš. Pa vendar je to življenski krog, iz katerega v nekem času izstopiš, moraš izstopiti, da nastopi drugi rod, ki smo mu vsi izpostavljeni. Enkrat se obrne ...
Bogata planinska, gorniška, alpinistična in ljudska zgodovina obstaja (tudi) med Grintovci!
BŠ
Prenos umrle z Mlinarjevega sedla
V spominskem parku v KB so našle prostor številne plošče. Ljudje, katerih imena nosijo obeležja, so večinoma pustili sledi tudi na teh straneh ... spodnji zbir ni popoln!
Vseh mrtvih dan
Po dolinah perje suho
ur poslednjih čaka že,
vran kriči v goščavo gluho,
sive megle se solze.
 |
V duši jim spominek zidaj,
prostor v duši ni jim tuj,
in nikar jih ne zavidaj
in nikar jih ne miluj!
Anton Medved
|
|