AO in ŠPO Idrija: Tudi letos smo se za konec krompirjevih počitnic zbrali na že tradicionalnem plezalnem taboru v Arcu. V enakem številu kot lani, a v malenkostno drugačni zasedbi, ...
... smo proti vrhovom visokih sten plezali Sebastijan, Davor, Blaž, Boris in Simona. V kampu pa so nam družbo delali tudi Saša, Anej in Matevž.
V četrtek dopoldan sva na kraj dogajanja prva prispela s Sebatom. Zaradi obilice dežja, ki je ponehal šele v poznih popoldanskih urah, so bile razmere za plezanje sprva vse prej kot ugodne, zato sva večino dneva porabila za ogled različnih sektorjev. Dolga vožnja in pohajanje pod stenami pa seveda človeka naredi lačnega, zato je bil domači hoferjev pasulj na srbski način s klobaso sredi parkirišča pod parete Zebrata pravi enerži buster. Ne glede na situacijo so naju prsti preveč srbeli, da ne bi vsaj malo potipala skale. Zapeljala sva se do stene Corno di Bo nad lago di Garda in se preizkusila v povsem mokrih ploščah – se da če se če. Tudi Borisu in Simoni, ki sta se ta dan mudila še v Bolzanu, je slabo vreme prekrižalo načrte in sta namesto skale potipala nekaj umetnih oprimkov (thumbs up).
V petek smo se prebudili v mrzlo in vlažno jutro s »šajbo« na nebu. Da bi sonce vsaj malo osušilo skalo, smo s plezanjem nekoliko počakali. Pozno dopoldne smo se Davor, Seba in jaz zapeljali do stene Cima alle Coste in po krajšem dostopu prišli pod smer Amici del sottobosco (6a), ki je ponujala zelo lepo plezarijo po večinoma strmejših ploščah. Ker se že močno pozna na dnevu, nas je na abzajlu ulovil mrak, do avta pa smo sestopili v temi. Boris in Simona sta plezala v nekoliko bolj obleganem Piccolo dainu, kjer sta si izbrala smer Moon bears (5c). Tudi tokrat je v kampu večer minil ob peki kostanjev (dobr si jih spiku Boris) ter takšni in drugačni pijači. O motnjah z notranjske naslednji dan pa ne bi smile.
V soboto sva se Sebatom zapeljala do stene Monte Colt in odromala navzgor po smeri Via Crucis (6b), ki je ponujala zelo raznoliko plezarijo in je v najtežjem delu močno spominjala na domači strug. Boris in Simona sta ponovno zavila v Piccolo dain in začela vzpon po Amazoniji (5b), zaradi zastojev in občasnih zapor pa izstopila po Moon bears. Zvečer je sledil še trip po ulicah Arca in napet šahovski derbi med mlajšo in starejšo generacijo, v katerem so seveda zmagale izkušnje.
Zadnji dan smo izkoristili za ponovni obisk plošč Corno di Bo. Tokrat smo po suhi skali zategnili Norex ter Tony in telefonista (obe 5a).
Evo, to je to. Super je bilo, mogoče kakšna smer majn kot lani ampak vseeno ...
Pa drugo leto več, ane? Če ne že prej!