Matic Jošt: Lepa vremenska napoved in ne ravno pretirano snežena zima sta naju z Nastjo zvabila v Dolomite. 
Želja po skalnem plezanju je narekovala izbiro s soncem obsijanih sten, Torre Trieste je bil izbran – jugovzhodni raz, smer Cassin-Ratti.
V sredo zjutraj se odpeljeva do Agorda in nadalje do Capanne Trieste. Tri ure lagodnega dostopa in urediva si bivak na vstopni polici.
Četrtkovo jutro je jasno a hladno. Počakati morava sonce in šele ob 10.30 začneva s plezanjem. Prvi dan splezava prvo polovico smeri in se kljub zgodnji uri odločiva za bivak na drugi polici. Plezanje je bilo strmo in tu in tam niti ne tako lahko (VII+).
Sonce naju v petek 13. razveseli z zgodnejšim prihodom, tako da lahko plezanje začneva že ob devetih. Tudi zgornji del impozantnega stebra preseneča s strmino in neverjetnimi prehodi v dobri skali. Čista dolomitska poezija in čudenje nad genialnostjo (in jajcami) predvojnih dolomitskih mojstrov šeste stopnje. V zadnjem raztežaju pridejo prav celo dereze.
Do večera še sestopiva v dolino in se nasmejanih od sonca razvajenih obrazov odpeljeva domov.
Spet enkrat sva se imela res fino, gore nad kočo Vazzoler sva imela le zase, o poletni gneči v dolomitskih klasikah pa ni bilo ne duha ne sluha.
Ponovila sva smer Cassin-Ratti v Torre Trieste, 600 m, 21 raztežajev, VI, ob prostem plezanju mesta VII in VIII-. Šlo je prosto, Matic na flash, Nastja pa je že plezala smer pred leti (z Majo Lobnik) in imela neporavnane račune iz najtežjega raztežaja v spodnjem delu. Račun je poravnala tokrat v prvo, zato z rdečo piko. Plezala sva 12. in 13. marca 2015.
Civetta (vodniček CAI 2012, avtor Ivo Rabanser):
71 g) spigolo SE (via Cassin/Ratti). — Ricardo Cassin e Vittorio Ratti, dal 15 al 17 agosto 1935
AO Ljubljana-Matica, Forum [16.03.2015]:
Leta 2010 sem zapisala: Po prvomajskih praznikih in dobrem ogrevanju sem bila pripravljena za dalše smeri, nakar me je poklicala Maja Lobnik iz Maribora.
Ni bilo potrebno veliko priprav kaj vzeti s sabo, samo tri besede so bile potrebne: “napoved bo lepa”. In že sva se odpeljali na najino prvo plezalno dogodivščino proti zasneženim vrhovom južnih Dolomitov. Bilo je kot da bi se že neštetokrat navezali na vrv in šli plezat.
Tako sva se znašli 5. junija pod jugovzhodno steno Torre Trieste. Odločitev se je izkazala za pravilno in uspeli sva se povzpeti na vrh po Cassinovem razu, (VII+/V+, A0, 650 m). Prosti vzpon se mi je za las izmuiznil v enem od težjih raztežajev v spodnjem delu stene in ker naju je čakalo še 500 metrov strmega plezanja sem opustila misel na ponovitev raztežaja. In tako sva nadaljevali proti zgornjemu delu stene, kjer sva preplezali težjo varianto VII+ in obšli dve navezi.
Ker je sestop po strmem in nič prijaznem grabnu s snegom in gruščem na policah v začetku sezone sva počakali ostale da smo sestopili skupaj. Sestop je trajal malo dlje in tako sva bili nazaj pri avtu okoli 2h zjutraj.