Nejc Kuhar: Še pred nekaj dnevi je kazalo, da bo to še ena super tekma, z obilico novozapadlega snega,
... v lepi pokrajini, ob lepem vremenu, a se je na koncu vse obrnilo povsem v nasprotno. Ob ogledu trase dan pred tekmo, mi je bilo takoj jasno, da od vseh mojih želja ni ostalo prav veliko. Trasa je bila zaradi nevarnosti snežnih plazov spremenjena, meni povsem nezanimiva, z veliko ravnine, nevarnimi spusti po gozdu, zahtevnimi snežnimi razmerami po zritem pomrznjenem snegu in skorji ter za povrhu še slabo vreme. Velik del motivacije je tako splaval po vodi že dan pred tekmo, a sem šel v tekmo vseeno pripravljen na borbo in z namenom dati vse od sebe.
Štartal sem solidno in po dolgem začetnem položnem delu prišel nekje na svoje standardne pozicije. Nato je sledila pomrznjena špura, kjer sem imel ves čas težave z oprijemom, a sem vseeno dobival na mestih, občutek pa je bil dober. Sledil je spust po razritem in skorjastem pomrznjenem snegu med drevjem in grmičevjem. Ko sem se dvakrat za las izognil bližnjemu srečanju z drevesom, sem se umiril, posledično pa izgubil nekaj mest. Drugi vzpon je bil izjemno dolg, zelo položen, raven in počasi mi je začela usihati motivacija. Kljub temu, da bi noge lahko šle precej hitreje, se do tega enostavno nisem mogel prepričati. Posledično so me tekmovalci začeli prehitevati, motivacija pa je šla še navzdol. Po 2/3 proge smo prišli na ciljni prostor, čakala nas je še tretjina trase, a sem se odločil, da se tokrat tekma zame konča tu. Bil sem povsem brez želje nadaljevanja in zdelo se mi je povsem nesmiselno nadaljevati.
Tudi take tekme pridejo, potrebno je dvigniti glavo, se nekaj naučiti in iti s polnim zagonom v naslednjo tekmo. Le ta me čaka že jutri in sicer DP v vzponu pod Storžičem.