Delo, Pisma bralcev - Milan Pustinek: na članek Damjane Stamejčič objavljen 25.08.2007
Delo, sobota, 25. avgusta 2007
Pisma bralcev
V hotel smejo tudi v gojzarjih
V prispevku pod gornjim naslovom (Delo, 18.8.2007) novinarka Damjana Stamejčič konstatira, da odkar je Celjska koča postala hotel, »jo zaradi nerazjasnjenih vprašanj in zadreg obiskuje čedalje manj planincev …«.
Menim, da je v zvezi z novo Celjsko kočo oz. hotelom treba povedati nekaj notoričnih dejstev, o katerih novinarji vztrajno molčijo. Res je, postojanko obiskuje čedalje manj planincev, vendar ne zaradi kakšnih »nerazjasnjenih vprašanj in zadreg«! Večina Celjanov, ki so si kočo ogledali od daleč in od blizu, se strinja, da gre za popolnoma zgrešen ter človeku in okolju neprijazen objekt. Sam bi stavbo označil za nekakšen križanec med silosom, bunkerjem in drvarnico. V nobenem primeru pa ni podobna planinski koči in tudi gorskemu hotelu ne. To, da sta mlada arhitekta Lena in Tomaž Krušec dobila za ta projekt celo Plečnikovo medaljo za l. 2007, te ocene ne more spremeniti.
Objekt je porinjen na sam rob vzpetine iz bog vedi kakšnih razlogov in podprt s pošastnimi železobetonskimi škarpami, verjetno za to, da se ne zruši in zgrmi v dolino, sicer pa je napravljen v glavnem iz stekla, ki je obdano z latami, kakršne običajno uporabljamo za provizorične drvarnice ali sušilnice koruze. Zakaj objekta ni bilo mogoče postaviti na lokaciji stare Celjske koče, če je že res bilo treba zidati novo stavbo, in zakaj ni bilo mogoče najti ali izbrati projektanta, ki bi sledil potrebam in okusu večine ljubiteljev planin in narave, vedo samo župan in njegovi svetovalci.
V samem objektu se človek počuti, kot da je v kletki za zveri, ki si jih ogledujejo ljudje s terase oz. ploščadi, na kateri vedno piha veter ali pa žge sonce. Zavetrja in sence dreves nova Celjska koča ne premore. V vseh prostorih manjka minimalne planinske domačnosti in intimnosti, povrh vsega pa v njih tudi neznosno ropota (dandanašnji – iz nerazumljivih razlogov – obvezen radijski hrup), kot da je objekt diskotetka ne pa planinska postojanka ali planinski hotel.
Ker planinci in tudi drugi ljubitelji narave takšnih skrpucal in hrupa (tudi glasbenega in radijskega čvekanja) ne prenašamo, se postojanke izogibamo, kolikor se le da. Jasno je oz. je bilo že v naprej, da takšna stvar ne more poslovati rentabilno. Gostinec iz okolice Ptuja, ki je objekt najel, je bil prisiljen pobrati šila in kopita že po dveh, treh mesecih. Obratovanje gostinskega lokala in vseh drugih utilitarij in ponudbenih možnosti bomo seveda kot običajno zopet plačevali celjski davkoplačevalci, pa čeprav v ta »hotel« ne bomo nikoli stopili ali pa morda »trikrat«, kot se temu reče: prvič, zadnjič in nikoli več.
Vso pohvalo zasluži Planinska zveza Slovenije, ki je Celjsko kočo črtala s seznama planinskih postojank, kot piše novinarka. Prav tako je prav, da so se oglasili tudi lovci, ki bi lahko bili v zaščitnih prizadevanjih za ohranjanje nemotenega in neokrnjenega okolja za divjad (in za človeka!) še bolj radikalni. Oglasiti pa bi se morali že prej, ko je celjska občina veselo podirala hektarje gozdov za smučišča na nadmorski višini 500 - 700 metrov v času, ko podnebne spremembe omogočajo smučanje šele na višini nad 1700 m in ko je postalo predragoceno sleherno drevo nižje ležečega gozda. Pa naj razume, kdor more!
Skupaj z lovci in vsemi ljubitelji narave se moramo vprašati tudi, zakaj je treba smučišča osvetljevati z ogromnimi reflektorji, tako da je ta velika okoljska rana ponoči vidna na desetine kilometrov daleč. In še posebej, zakaj morajo na kandelabrih viseti zvočniki, ki v zimskem času z glasbenim truščem onesnažujejo celotno pogorje? Lepo prosim, če kdo meni, da je zanj ta prava rekreacija le, če mu več 100-decibelski zvočni tresljaji nenehno tolčejo po glavi, naj gre uživat (se drogirat) v diskoteke ali v druge celjske lokale (premnogi so preplavljeni z neznosnim glasbenim, običajno radijskim, ropotom), ljubiteljem miru, šumenja gozdov in ptičjega petja pa naj prepusti vsaj naravo v okolici mesta, ki itak zaradi dostopnosti z motornimi vozili in nenehnih nepremišljenih posegov vanjo ni več to, kar je bila. Ravno na Celjski koči si upravljavci zmišljujejo razne adrenalinske steze pa motorne sani pa snežne topove pa kaj jaz vem kakšnega hudiča še. Vse na račun davkoplačevalcev!!
Kar pa se tiče prenočevanja na skupnih ležiščih, ki jih baje hotel Celjska koča tudi ponuja, bi pa res rad videl planinca ali kakšnega drugega popotnika, ki se bo odločil za prenočitev v tem objektu. Celjska koča je za nadaljnjih 100 let za ljubitelje narave in sožitja med ljudmi, rastlinami in živalmi izgubljena. Nad tem bi se lahko zamislili tudi celjski mestni svetniki, ki skoraj soglasno potrdijo sleherni projekt, ki se porodi v glavah novodobnih celjskih knezov. V tolažbo nam je edino to, da je Planinsko društvo Grmada pod Grmado postavilo ta pravo in zelo lepo planinsko postojanko.
Milan Pustinek
Valvasorjeva 6, Celje
Spletišče hotela:
Celjska-koca.si.
Nagrada in priznanji 3 x hura za les = Drugo priznanje so dobili arhitekti Lena Krušec, Tomaž Krušec in Vid Kurinčič za Celjsko kočo, ki kot atraktivna turistična gradnja predstavlja odklon od tradicionalnih alpskih koč. S svojo leseno zunanjostjo in razgibano obliko strehe se prijetno vpenja v gorsko okolje. Njena pomanjkljivost je zidana konstrukcija, ki bi bila bi bila lahko nadomeščena z leseno.
Velja pogledati še pisanje Sama Rovana: Polemika glede Plečnikovih nagrad