Delo, Sobotna priloga, 12.11.05 - Alenka Puhar: Na simpoziju o dr. Angeli Piskernik
Pomisleki
(le zaključni, planinsko-ekološko zanimiv del)
Večna luč v plastiki
* * *
Na simpoziju o dr. Angeli Piskernik, ki je ta teden razsvetlil in razveselil polno dvorano Slovenske matice, je bil v enem referatu ponujen tudi zanimiv recept, ki utegne prav priti. Gospa Piskernik, ki je bila botaničarka in za varovanje narave zagreta in zaslužna ženska, je s sokoljim očesom spremljala, kaj se dogaja. Sem in tja se ji je posrečilo potegniti tudi domiselno taktično potezo, da je laže dosegla, kar se je namenila. Lepega pomladnega dneva pred štirimi desetletji je ugotovila, da so v neki vasi natrgali veliko volčina, ki je redka in zaščitena rožica, ter z njim okrasili oltarje. Ko se ji je jeza ohladila, se je domislila, da bo še najbolj koristno, če se obrne kar na nadškofa. Takole:
»S sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo poročajo, da so domačini pri sv. Ožboltu v Polhograjskih dolomitih krasili v nedeljo oltarje z zavarovanim blagodišečim volčinom (Daphne cneorum), ki so ga imeli nabranega in s koreninami izkopanega v velikih množinah v škafih z vodo. Uslužbenec sekretariata je doznal, da ljudstvo ve, da je volčin pod zaščito, a ga za krasitev cerkve in bržkone tudi v druge svrhe kljub temu trgajo in rujejo. Kršilcev zaščitne odločbe ni naznanil, pač pa jih je fotografiral s polnimi škafi vred... Ker sem zadolžena za varstvo narave in za izvajanje naravovarstvenih odločb, bi si dovolila nadškofijskemu ordinariatu svetovati, da bi pozval vse podeželske duhovnike Slovenije, naj s prižnice poučijo ljudstvo, da je zakonite odredbe in odločbe treba spoštovati... Seveda bo opozorilo prišlo v tem primeru post festum, a sem prepričana, da bo več zaleglo kakor pa naši članki po dnevnih časopisih in revijah... Z izrazi globokega spoštovanja beleži...«
Nadškof dr. Jožef Pogačnik si je vzel teden dni časa. Preveril je, kako je bilo s tistimi škafi prepovedanih rož, ugotovil, da okoli sv. Ožbolta volčin ne raste, zato ga cerkovnik ni poznal, raste pa ta roža okrog Tošča, kjer se po domače imenuje jožefce. Po orisu teh olajševalnih okoliščin pa je spoštovani gospe obljubil, da bo opozoril vernike na zakon o varovanju flore in narave ter poskrbel, da se bodo ljudje bolj zavedali, katere rože pridejo v poštev za nabiranje in krašenje. Vdano pozdravlja …
Kaj ko bi v zadevi naraščajočega smetenja in obremenjevanja okolja, ki ga povzročamo z gorami sveč, poklicali na pomoč nadškofa in podeželske duhovnike. Kdo ve, mogoče bi pa več zaleglo kot zgroženi članki po časopisih in revijah? Ti bi nemara lahko kvalificirano spomnili ljudi, da tistih besed »in večna luč naj jim sveti« ni treba jemati čisto dobesedno. Kar se tiče sindikalnih funkcionarjev, ki so začeli kuriti pred pomembnimi palačami, je seveda zadeva malo težja, ker nimajo nadškofa in so sami svoji podeželski pridigarji. A mogoče bi se jih dalo spomniti na preizkušen poziv, da je namesto sveč in vencev mogoče dati nekaj denarja v dobre namene. Zdi se mi, da bi šola za socialno delo z veseljem ponudila dva ali tri projekte, ki bi hvaležno sprejemali denar namesto svečk za socialno državo.
Alenka Puhar