Bojan Ambrožič: Gre za širše znano plezališče pod najvišjo goro Istre – Učko.
V zadnjem času le redko zahajam v plezališča.
Ker pa je bilo tokrat pri nas napovedano slabo vreme, na Primorskem pa dobro, sva se s kolegom Petrom odločila da obiščeva plezališče Velo Drago.
Gre za širše znano plezališče pod najvišjo goro Istre – Učko.
Dostop v dolino je s parkirišča, ki leži v bližini zahodnega portala pet kilometrov dolgega predora Učka. Od tod je do vstopa v dolino le pet minut položne hoje.
Potem pa se pred nami prikaže svet poln skalnih stolpov in drugih sklanih oblik, ki krasijo Velo Drago.
Niso pa zanimive samo skalne figure, ki se pnejo pod nami, ampak številne skrivnosti vsebujejo tudi kamnine pod našimi nogami. Namreč dolino sestavlja 50 milijonov let star apnenec v katerem se pojavljajo številni fosili. Sploh jih ni treba iskati toliko jih je! Predvsem gre za fosile numulitov – izumrlih planktonskih organizmov, ki so živeli v oceanu Tetida. Poleg numulitov je v kamnini vidnih tudi veliko odtisov raznih školjk. Ni pa potrebno biti geolog, kot sem sam, da bi vse to razumeli, saj je skozi dolino speljana zanimiva naravoslovno-učna pot s pojasnjevalnimi tablami v štirih jezikih.
Sama dolina je dovolj zanimiva že sama po sebi. A, v prvi vrsti je to plezalski raj. Ker sva bila oba prvič tukaj, se nisva znašla najbolje. Skica doline in plezalnih sektorjev naju je popolnoma zmedla. Dolina je namreč dolga okoli dva kilometra. Na dvoje pa jo na jugu deli železniška proga, ki služi kot dobra orientacijska točka. Midva sva za začetek splezati skalni stolp Veliki toranj, ki se nahaja v sektorju K. Glede na skico pa je bil ta stolp videti nekje na koncu doline. In tako se je začela najina dolga odisejada skozi goščavo in melišča. Še sedaj se smejem, ko gledam GPS sled, kje vse sva lezla. Po totalnem brezpotju, kjer sva tu in tam morala zares plezati, sva begala več kot uro hoda proti zatrepu doline. Šele ko sva prišla v sam kanjon Vele Drage (kjer je celo slap) in po njem zlezla pod avtocestni predor Učka, sva ugotovila da verjetno z zemljevidom ni vse v redu.
Če ne drugega, sva gorska-tekača imela spet svojo dozo treninga, saj sva oba tovorila zelo težke nahrbtnike.
Ko sva po treh urah lutanja končno ugotovila kje je Veliki toranj, je plezališče že okupiralo AO Rašica z ekipo alpinistične šole.
Tako sva potem še celo popoldne uživala v čudovitem plezanju. Skala je odlična, sploh v težkih smereh, kamor pa najini, trpljenja še ne vajeni prsti, žal še ne zmorejo. Seveda pa je bil najlepši razgled z vrha špičastih stolpov. Posebnost je tudi precej veliko naravno okno, ki leži med dvema skalnima stolpoma in pa kot kapnik vitek skalni stolp imenovan Sveča. Nanj pa je plezanje prepovedano. Navkljub velikosti dolini, je ves navrtan del doline zelo blizu skupaj – vsekakor pa ne tri ure hoje, kot sva si začinila midva. Prostora za nove smeri pa je tudi še ogromno.
Vela Draga je tako lep kraj, da ga Slovenci lahko močno zavidamo Hrvatom.
Sam pa obljubim, da če že ne hodim na morje (pa ne zaradi zamer do Hrvatov), v hribe na Hrvaško zagotovo še pridem!
Podobne skalne lepote najdemo tudi v Bijelih in Samarskih stijenah.
Bojan Ambrožič