Film režiserja Pietra Porra El valor del miedo pripoveduje o prvem vzponu v vzhodni steni Cerro Murallona.
Leta 2017, triintrideset let po zgodovinskem podvigu Casimira Ferrarija, Carla Aldéja in Paola Vitalija na severovzhodnem stebru Murallona se je trojica Pajkov vrnila, da bi opravila odličen nov vzpon v divjih stenah tega oddaljenega patagonskega vrha.
Matteo Bernasconi, Matteo Della Bordella in David Bacci se soočijo z vzhodno steno, s hipotetičnimi in minljivimi navpičnimi črtami na mešanem terenu in ledu. Zdi se, da zgodba tega vzponu sledi vzponu Casimira in njegovih tovarišev leta 1984: najprej neskončno čakanje na lepo vreme, nato pa tik ob koncu razpoložljivih dni kratko "okno," ki ga trije alpinisti uspejo izkoristiti tako, da vzpon opravijo v dveh dneh. Na vrhu so že sredi nevihte, čaka pa jih drzen sestop na nasprotni strani in iskanje nekega izhoda iz labirinta serakov. Vzpon z dihom velike pustolovščine, ki ga je težko povzeti v številke in ocene.
Vrednost dejanja je dobro predstavljena s čudovito čestitko, ki jo je sedaj že pokojni Ermanno Salvaterra (1955 - 2023) poslal trem plezalcem: "Da bi se poskušali dokopati do stene takšnega obsega, ni dovolj biti mojster visokih ocen. Že za dostop do tja morate imeti nekaj več: željo stisniti zobe. Treba je stisniti zobe, da neseš težke nahrbtnike tja daleč od vsega, od vsega udobja. Stisniti zobe, da naredite nekakšen "tabor," v katerem boste lahko preživeli, dokler vam vreme ne dovoli, da bi se spravili v steno. In treba je imeti um, da bi našel pravo smer na tej steni? Tudi to ni majhna stvar. Vem, kakšni so ti kraji in kako se na stenah ne zabavaš, če ne gre za šalo enega od tvojih soplezalcev. Pa vendar te vsak korak, vsak gib napolni z veseljem in zadovoljstvom. Po tem imaš mrzle prste, noge, ki zmrznejo med postankom, željo po nečem toplem, dobrem krožniku testenin, tušu. A tam je treba biti zadovoljen in treba je stisniti zobe. Če bi bil Miro še tam, bi rekel: Potrebujemo trde kocine! Spomnim se, da mi je nekoč ravno on rekel, da na določenih stenah res rabiš trdo glavo. In vi, dragi Matteo, Berna in David, ste to še enkrat dokazali. Rad bi, da te moje pohvale doletijo z močnim sunkom vetra. Tisti veter, ki ga poznam tudi jaz!”