Družina - Ivo Žajdela: Peter Skvarča je sin slovenskih staršev, 

... žrtev komunistične revolucije. Je ugleden raziskovalec patagonskih gora in poznavalec ledenikov. Rodil se je 14. januarja 1944 v Ljubljani. V osnovno šolo je hodil na Prulah, prva letnika gimnazije pa je obiskal na ljubljanski realki. Leta 1956 je z materjo Lucijo in s starejšim bratom Juretom odšel v Argentino. Oče Janez, po poklicu bančni uradnik, je bil domobranski oficir v Polhovem Gradcu, po vojni pa je bil ubit med množičnimi pomori.

Peter je leta 1963 končal državno gimnazijo Esteban Echeverria v Buenos Airesu. Gmotni položaj družine je bil vse prej kot rožnat, vendar sta oba brata, Jure in Peter, kljub težavam uspešno študirala. Peter je na buenosaireški univerzi dokončal študij geodezije in geofizike. Poročen je s Slovenko Marijo Ano Zakrajšek, ki je bila rojena v Argentini; imata dve hčerki, Nevenko in Karlo.

Že leta 1959 je začel zahajati na argentinski jug, kamor so ga poklicale gore. Pozneje je postal dejaven član Slovenskega planinskega društva v Argentini in drugih tamkajšnjih andinističnih klubov. Gorniško kariero je začel samostojno, udeležil se je samo plezalnega tečaja na ledenikih Tronadorja v Bariločah. Svoje prve korake v skali je naredil v gorah Lópeza, nadaljeval v granitnih stolpih Catedrala in pozneje v stenah Sierre de la Ventana v provinci Buenos Aires in Los Gigantesa v Córdobi.

Plezal je sam, veliko pa tudi z bratom Juretom in drugimi tovariši. Njuna gorniška dejanja so našla mesto tudi v Enciklopediji Slovenije. Ugledni gornik Vojko Arko je o njima zapisal: »Brata Skvarča sta bistveno izboljšala dosežke predhodnikov in se pridružila najpomembnejšim raziskovalcem Južnih Andov.« V Bariločah je Peter Skvarča preplezal Cerro Lopez, Cerro Catedral in večkrat Tronador. V mendoških Kordiljerah se je povzpel na Santo Eleno (4.800 m) in Nevado El Plata (6.300 m). Januarja 1963 se je z bratom Juretom udeležil argentinske odprave, ki je osvojila zelo težavno goro Pier Giorgio v bližini znamenitega Fitz Roya, naslednje leto pa slovensko-argentinske odprave, ki je prvič zavzela sloviti ognjenik Lautaro. V okviru odprave so bili opravljeni trije prvenstveni vzponi, Patagonski led so prvič prečili v obe smeri, našli so ognjeniško žrelo in ugotovili vulkanske aktivnosti. Januarja 1969 je kot prvi Slovenec prišel na Aconcaguo (6.959 m) in ob tem uspešno izvedel prve težnostne meritve na najvišji gori obeh Amerik, kar je takrat pomenilo svetovni rekord. Opravil je tudi prvo zimsko prečenje Južnega patagonskega ledu.

Njegova planinska pot v Južni Ameriki je podrobneje predstavljena v knjigi V kraljestvu kondorjev in neviht, ki je izšla pred leti pri celjski Mohorjevi družbi. O svojem andinizmu je 11. maja predaval v Cankarjevem domu.

Strokovnjak za ledenike
Leta 1973 je začel znanstveno raziskovanje na argentinskem Inštitutu za Antarktiko. Glaciologijo - vedo o ledenikih - je študiral na svetovno znanem Scottovem polarnem inštitutu v Cambridgeu v Veliki Britaniji. Na Švedskem je bil udeleženec glacioloških seminarjev. Leta 1979 je bil imenovan za vodjo glaciološkega Inštituta za Antarktiko, ki ga vodi še danes. Inženir Skvarča je član Mednarodnega glaciološkega združenja, Združenja latinskoameriških strokovnjakov za teledetekcijo in predstavnik Argentine pri Stalni skupini za fizikalne vede Znanstvenega komiteja za antarktične raziskave. Leta 2002 je bil imenovan za akademika argentinske Državne geografske akademije.

Od leta 1980 predava antarktično glaciologijo, kot strokovnjak za ledenike vodi tudi tečaje za argentinsko vojsko, od leta 1994 pa predava na mednarodnih tečajih za antarktično plovbo. Sodeloval je na številnih simpozijih in znanstvenih kongresih ter predaval na argentinskih in mednarodnih univerzah.

Med letoma 1973 in 2004 je sodeloval pri 34 znanstvenih odpravah na Antarktiko, številne je tudi vodil. Organiziral je kar 22 odprav na Južni patagonski led med Argentino in Čilom. Znanstveno spremlja zaskrbljujoči pojav taljenja ledenikov na Antarktiki in v Patagoniji, kar je očiten znak za podnebne spremembe na Zemlji (o tem je 10. maja predaval tudi na SAZU). Sad njegovega dolgoletnega delovanja v glaciologiji so številni znanstveni članki, nekateri objavljeni v znanih revijah Science in Nature. Je med zelo pogosto navajanimi znanstveniki slovenskega porekla.

Med njegovim obiskom v rodni Sloveniji smo ga zaprosili za krajši pogovor.

Vaš oče je bil kot domobranski oficir ubit verjetno na Teharjah. Rodili ste se leta 1944. Gotovo vam je mati kaj pripovedovala o očetu. Kdo je bil, kakšna je bila njegova medvojna pot?

Oba, mama in oče, sta bila po poklicu bančna uradnika. Mama mi je vedela zelo malo povedati o očetu, ki je bil poveljnik čete, mislim da v Logatcu. Vsekakor se še vedno dobro spominjam njenega komentarja, da je bil oče ves iz sebe, ko se je vrnil od »prisege« na Ljubljanskem stadionu. Žal mi je njegova medvojna pot skoraj popolnoma neznana. Zvedel sem samo to, da je bil nekoč, ko se je peljal z motorjem, napaden iz zasede in ranjen v nogo, a se je srečno rešil. Od tega napada je okreval skoraj mesec dni na kmetiji nekje na območju Šentjošta, kjer ga je skrivala kmečka družina.
Zelo rad bi izvedel kaj več o očetu. Če še živi kdo, ki ga je poznal, bi mu bil globoko hvaležen, če bi prišel v stik z menoj.

Odločitev za pot v Argentino gotovo ni bila lahka. Zakaj se je vaša mati morala odločiti zanjo?

Na vsak način je pomembno, da omenim tudi to, da smo tiste tragične dni po koncu vojne imeli tudi mi, to se pravi moja mama in brat Jure, namen oditi skupaj z drugimi v begunstvo. A tisti dan, ko smo se zbirali nekje na Prulah z drugimi ubežniki, sem jaz zbolel in po zdravnikovem nasvetu nismo šli na pot. To je bila za mamo zelo težka odločitev. Kasneje jo je Udba dvakrat odpeljala v zapor in mučila. Dobro se spomnim, da so prišli komunisti ponoči pijani, vdrli v naše stanovanje na Mirju v poznih nočnih urah ter odpeljali mamo skoraj za leto dni. Na srečo je bila teta (mamina sestra Anka) z nami, tako da je naju, otročička, pazila, dokler je bila mama v zaporu. Mamo so v zaporu mučili na mnoge načine, o tem mi je mnogokrat pripovedovala. Drugič so jo kar pobrali na cesti in odpeljali, spet v zapor na zasliševanje. Ne vem, kaj so hoteli od nje, kajti mama ni bila aktivna ne v politiki ne kakorkoli na vojaškem področju. Njeno edino »hudodelstvo« je bilo, da je bila žena domobranskega oficirja. Pozneje, ko sem že odrastel in živel v svobodnem svetu v Argentini, takega nečloveškega početja, kakor so ga komunisti počeli z mojo mamo, nisem mogel nikoli razumeti. Dolgotrajni zapor in mučenje sta pustila hude posledice, tako telesne kakor duševne.

Naslednja leta po koncu vojne so bila za »izdajalce« v domovini zelo huda. Mama je zgubila službo, preživeli smo nekako z zaslužkom, ki ga je dobila s pletenjem jopičev ter drugega, s hrano so nam pomagali tudi sorodniki s kmetov. Tudi z bratom sva bila nekako izobčena in sva kot otroka trpela mnoge krivice. Brat Jure, ki je bil v osnovni šoli odličnjak, ni bil »sprejet« na klasično gimnazijo itd.

Končno smo leta 1956 dobili dovoljenje in »uradno« odšli v Argentino, kamor so nas »poklicali« očetovi starši, Skvarčevi ali Možinetovi, kakor so jih poznali v Šentjoštu nad Vrhniko. Stari starši ter strici in tete po očetovi strani so se pred komunisti umaknili tiste majske dni pred šestdesetimi leti. Vendar je bil to takrat začetek tragične poti za mnoge poštene in zavedne Slovence, ki so morali »nehote« v tujino, da si ohranijo golo življenje. Poleg očeta Janeza ali Ivana, kakor so mu rekli po domače, so partizani zločinsko umorili brez sodbe še tri druge strice, Stanka, Pepeta in Franceta.

Že zgodaj ste začeli hoditi v argentinske gore ...

Ko sem zapustil čudovito lepo, zeleno in hribovito domovino, sem imel komaj dvanajst let. »Izkoreninjenje« nobenega človeka, še posebej pa mladostnika, ni lahko! Še huje pa je bilo, ker smo odšli v milijonsko betonsko velemesto, v popolnoma drugačno deželo, kjer so bile gore oddaljene kakih 1.600 kilometrov, kamor sem šel na kratek izlet že dve leti po prihodu v Argentino. Od tedaj so me Patagonske gore za vedno pritegovale.

Vaš andinizem je osupljiv. Ali ga lahko predstavite?

To je zgodba, ki se razteza skoraj nepretrgoma v obdobju od leta 1963 do leta 1972. V poletnih mesecih sva z bratom v različnih odpravah zavzela (ali preplezala) nad dvajset še nepreplezanih vrhov. Številni izmed njih so bili tehnično zahtevni, na primer Cerro Pier Giorgio, Lautaro ali pa Cerro Norte. Vzpon na oddaljeni ognjenik Lautaro je bil zelo zahteven. Ob njem je dr. Vojko Arko, duša in srce slovenskega gorništva v Argentini, leta 1965 v Zborniku Svobodne Slovenije zapisal naslednje: »Plezarija ni bila posebno težka, a dolgi pristop, naglica izvedbe in zanimivost z znanstvene plati so vtisnili vzponu pečat znamenitosti, ki ga uvršča med najpomembnejša opravljena gorniška podjetja na celinskem ledu.«

Ko smo bili končno po štirih odpravah uspešni leta 1970 na Cerro Norte (2920 m), je dr. Arko o tem zapisal: »... po težki skalnati zahodni smeri sta Peter in Jure dne 5. 2. 1970 stopila na teme te uporne gore. Plezalna simfonija tehnično izredno zahtevnih melodij v ledu in poledeneli skali ob naglem ritmu, ki ga je narekoval negotovi premor v muziki orkanskih viharjev, je bila ...«

Torej je bil tudi vaš brat uspešen gornik ...

Večino pomembnih vzponov sva naredila z Juretom skupaj, zato je Planinska zveza Slovenije obema podelila zlati častni znak.

Leta 1973 ste začeli znanstveno raziskovanje na argentinskem inštitutu za Antarktiko. Ali lahko opišete to delo?

Moje delo na različnih predelih »belega kontinenta« traja že 32 let, seveda v kratkih poletnih odpravah. Delo toliko let je težko opisati na kratko. Na splošno bi lahko rekel, da se je osredotočilo na različna merjenja ledenikov ter klime skozi mnoga leta, kar mi daje danes možnost, da študije opremim s konkretnimi podatki.

Od leta 1980 predavate antarktično glaciologijo ...

To so kratka predavanja v sklopu posebnih tečajev. Obsegajo splošno spoznavanje antarktičnega celinskega ledu in problematike na tem področju.

Danes se veliko govori o taljenju ledenikov in o posledicah tega procesa, na kar vplivajo podnebne razmere. Problematiko ste skozi svoje raziskovalno delo na Antarktiki predstavili tudi nedavno v Ljubljani. Ali lahko to storite tudi za naše bralce?

Poskušam dognati vzroke drastičnih sprememb ledenikov na antarktičnem polotoku, ki se dogajajo zelo hitro ter obenem z zelo močnim ogrevanjem ozračja na tem območju. Zadnjih deset let se največ ukvarjam s preučevanjem odlomov ledenih plošč od ledenikov ter vpliv teh odlomov na ledenike. Razkroj ledenih plošč, ki obkrožajo skoraj pol obale Antarktike, je zelo pomemben za stabilnost ledenikov in za posledice povišanja morske gladine v prihodnosti.

Mladost ste preživeli v Sloveniji. Kakšen je danes vaš odnos do domovine?

Vedno sem se čutil Slovenca, nikoli Jugoslovana. Zame je bila neodvisna država samo stvar časa. Zato sem se neskončno razveseli osvoboditve. Kar zadeva povojne zločine, je nujna dokončna sprava, popolna poprava krivic in vrnitev dobrega imena vsem tistim, ki jih je partija krivično ter nečloveško pobila, brez kakršnekoli sodbe. To so zločini, ki nikoli ne zastarajo, in brez popolne sprave tudi sedanja nova država v sklopu Evropske zveze nima srečne prihodnosti.

Ivo Žajdela