Janez Pikon: Kotlini, mrazišče med seboj ločeno s poraščenim grebenom, vrtača in globel, kraško polje v katerem se sestavijo jezera hladnega zraka, ko se hladni zrak ne more umakniti, se ohlaja do jutra in doseže najnižjo temperaturo.
Toplo sonce v poletnih dneh še pričara v globeli tišino, le streljaj od vrveža na planini. Na vzhodni strani Soriške planine in predela Za Robom pod Protprohkovlom (1212 m) s prehodom, preko katerega sta dolini povezani z zapuščeno gozdno vlako. Zadnje Movže (moos - mah) z mahom poraščeno močvirje. Prednje in Zadnje Movže (1180 m) so travniška močvirja, ki poniknejo do izvira Sore in se nahajajo severno za Soriškim robom, ob Hudih rupah, jugovzhodno pod Črnim vrhom (1486 m). Kotlini, mrazišče med seboj ločeno s poraščenim grebenom, vrtača in globel, kraško polje v katerem se sestavijo jezera hladnega zraka, ko se hladni zrak ne more umakniti, se ohlaja do jutra in doseže najnižjo temperaturo.
Oboje opuščenih travnikov Prednje in Zadnje Movže sta dve odmaknjeni kotlini z izviri pitne vode, ob večjem deževju pa težko prehodno močvirje. Gre za običajno pokrajino, ko se hladen zrak ne umika nižje po dolini, tu ostane ugnezden na najnižji točki.
Prednje in Zadnje Movže so visoka barja v manjšem obsegu na najnižji točki Soriške planote. Podobna barja najdemo na več mestih po Jelovici in Pokljuki.
Zadnje Movže so bile v davni preteklosti, ko je živinorejstvo že doseglo planino, pašnik na najnižjem severovzhodnem predelu Soriške planine, danes sta v pretežnem delu ostali le dve večji zaraščeni močvirnato travnati, ter z gozdom obraščeni, od glavnega vrveža na planini v tišino oviti, samotni globeli. Globel in mrazišče, tu le tišina samega sebe išče.
Janez Pikon