Aziji naproti - Nina in Matjaž: Kirgizistan je ena najbolj goratih držav, saj je kar 94% države prekrite z gorami, povprečna nadmorska višina v državi pa je 2750 metrov.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da je to država, kjer lahko občuduješ le gorske vrhove, pa so ravno med temi pobeljenimi vršaki skrivajo majhni zakladi – jezera, reke, prostrani pašniki, jase, gozdovi, puščavnati nasipi, male vasice… Ko se torej voziš po redkih ravninah in puščaš za sabo vrhove, ki si jih raziskal, se hkrati že sprašuješ, kaj se skriva za vrhovi, ki se rišejo pred tabo.
Narodni park Karakol
Ko sva se vrnila iz enega takšnega »raziskovanja« gorske pokrajine in si ogledala čudovito jezero Ala-Kol, sva v upanju na izboljšanje vremena prespala v mestu Karakol, ki leži ob vznožju Tian Shana. Gorovje Tian Shan je ogromna gorska pokrajina, naravna meja med Kitajsko in Kirgizistanom, ki ponuja ogromno možnosti za trekinge, v najboljšem primeru pa ti prizanese le z utrujenimi in razbolelimi mišicami. Čeprav je misel na to, da bi se spočili in razbremenili v morju, v tej državi najbolj oddaljena, pa se tukaj ponujajo druge možnosti.
Pogled na jutranje nebo je bil dovolj obetaven, da sva dala nahrbtnike spet na rame in se podala nazaj v hribe, v Altyn Arashan oz. »Zlate toplice«, naravne termalne vrelce, ki naj bi zdravili cel seznam bolezni. Do tja se lahko pride na dva načina – proti plačilu z avtom (vojaški džip ali kakšen drug konkreten avto, ki zmore prevoziti obupno gorsko pot), ali pa peš. Najboljše izhodišče za pohod do vrelcev je iz mesta Ak-Suu, do koder se da pripeljati za slabih 0,20 € iz 15 km oddaljenega Karakola. Avtobusi poleg cenovne ugodnosti ponujajo tudi zanimive kulturne izkušnje, saj se lahko na majhnem, razpadajočem avtobusu, ki ima 15 sedežev, naenkrat drenja tudi 30 ljudi (ter kakšni piščanci). Izogibanje smrdečim pazduham in intimnih predelov drugih, prestavljanje nahrbtnikov, presedanje… in vse to na cesti, polni lukenj, je včasih misija nemogoče.
Avtobus naju je odložil na začetku doline Arashan, na makadamski cesti, ki pelje proti vrelcem, hoja po njej pa traja 4–6 ur, odvisno od pripravljenosti. Sama pot je čudovita in pelje po kanjonu, ki je iz obeh strani obdan z smrekovimi gozdovi in vrhovi, po dnu pa se vije deroča gorska reka. Občasno se pojavi kakšna zelena jasa s klopmi za malico in vsake toliko čez cesto teče potok, ki ga je treba preskočiti. Nini so bili ti potoki precej velika ovira, saj je kar 3x neuspešno prečkala vodo in tako vsake toliko pot nadaljevala z mokrim čevljem. Po poti sva ponovno srečala skupino belgijskih fantov, ki sva jih srečala že na poti na jezero Ala-Kol, ko so se peljali mimo naju v »vojaškem kombiju« in nama prijazno odvzeli nahrbtnike, tako da je bila pot do cilja še bolj prijetna.
Prvi pogled na Altyn Arashan
Ko sva po štirih urah prispela na višino 2600 metrov, se je pod nama odprl prečudovit razgled na alpsko dolino, kot narisano iz pravljice. Sredi travnate ravnine, obdane s hribi, je bilo razporejenih par majhnih hišk – dve od njih sta koči, v katerih se da prespati, druge so kolibe, v katerih se nahajajo topli vrelci. Na nasprotnem koncu doline pa kot mogočen vratar stoji snežno bel, 4260 metrov visok ledenik Palatka (do tja še nadaljnjih 5 ur hoje).
V ozadju ledeni vratar Palatka
Poiskala sva Belgijce, ki so nama prijazno pripeljali prtljago in poleg njiju postavila šotor. Optimistično sva pričakovala, da septembrska noč na takšni višini ne bo prehladna, vendar se je ponoči izkazalo, da zima neizbežno prihaja – temperature so bile tokrat krepko pod ničlo. Naslednji dan sva tako raje prenočila v koči in si prihranila nekaj ur drgetanja.
V kočah na Alytn Arashanu se da dobiti hrano in prenočišče. Cene se med obema kočama močno razlikujeta, kar na dlani pa se ponuja, da je cenejša koča tista, ki je popotniku bolj oddaljena. Za prenočišče in tople vrelce v Arashan Travel Hotel-u računajo približno 4 €, pol litra vodke pa se dobi za 1,5 €. Vsekakor ni razloga, da bi te tam gori zeblo
Podnevi toplo in jasno, ponoči pa povsem druga zgodba.
Glavni razlog najinega obiska pa ni bila vodka in lepi razgledi, ampak termalni vrelci. Naravna vroča voda priteka v dolino Altyn Arashan, kjer jo zajezijo v malih bazenčkih v lesenih kolibah. Ritual gre nekako takole: v kočah dobiš ključ od kolibe, se preoblečeš v kopalke, hitro stečeš v ledeno mrzlo reko, se namočiš, nato pa ves prezebel še hitreje stečeš v termalni bazenček in se ogreješ. Termalna voda ima prijetnih 40–45 ⁰C, in je bogata z žveplom, sedenje v bazenčku pa je pravi užitek. Oziroma je užitek, kadar si v pravem bazenu – v nasprotnem primeru se hitro znajdeš v kolibi, kjer temperatura vode presega 50 ⁰C (ni dovolj ohlajena) in se s tako vodo bolj ali manj samo polivaš. Želja mnogih je, da bi se okopali v naravnih vrelcih, sredi narave, brez umetne zajezitve, vendar si hitro premislijo, ko slišijo, da tam voda presega 70 ⁰C.
Bazen s termalno vodo
Mirne gorske toplice, kjer je bilo turistov v času najinega obiska bore malo (če odmislimo rusko žensko olimpijsko plavalno ekipo prvi dan), so upravičile svoje ime »Zlatih toplic«. Po napornem trekingu so bile namreč zlata vredne za vse razbolele mišice, prav tako pa so se ves čas kopale v zlatem sijaju sonca. Bilo bi lepo, da bi lahko na stara leta tudi pri nas odšli v takšne terme… Polna energije sva tako zapustila še en zaklad sredi gora in se odpravila proti naslednjemu, jezeru Song-Kul v osrednjem Kirgizistanu.
P.s.: Matjaž je pozabil SD kartico v hotelu v Karakolu, tako da so vse slike iz Altyn Arashana posnete z mobitelom in posledično nekoliko slabše kvalitete.
Nina