Nova smer v Ojstrici in številne skice starejših Zumbinih podvigov. O prenovljenem in razširjenem plezališču Bitenj potok; dodan še seznam vseh smeri.
Alpinistične novice
Nenavadno lepo vreme se vleče v nedogled in sezona plezanja v gorah se je precej potegnila. Res pa je, da je večina alpinistov ambicije preusmerila v plezališča ali v trening za zimo.
Nova smer v Ojstrici
Janko Oprešnik Zumba je ponovno pljunil v roke in preplezal novo smer v severni steni Ojstrice. Kje zlomka je še našel prostor? Sicer pa je Zumba brez dvoma najboljši poznavalec stene, če se ne motim mu do kompletne zbirke smeri v steni manjkata samo še dve smeri. Tokrat je dodal smer v levem delu, levo od Herletove smeri. Prvič je poizkusil z blažem Navršnikom s katerim sta priplezala do gredine kjer poteka
Prečenje in še en raztežaj višje. Zaradi slabega vremena sta morala obrniti prav tako kot v še nekaj naslenjih poizkusih v preteklih letih. Letos 28. oktobra pa sta Zumba in Brano Jakopič izkoristila lepo jesensko vreme in suho steno ter uspešno preplezala novo smer
Dotik plahega angela (VIII-, A3/ VI, A1-2, 500 m).
V smeri je ostalo enajst klasičnih klinov in dva svedrovca na stojiščih, za varovanje pa so bili uporabljeni tudi metulji 1,5 - 2,5 ter specialni klini - noži predvsem v tehničnih odstavkih. Za samo smer je značilno plezanje v strmi in v glavnem kompaktni, vendar zasigani skali. Predvsem v srednjem delu je izpostavljenost zaradi previsnosti velika, možnost varovanja pa dokaj slaba zato sta bila tudi potrebna svedrovca. Predvsem v predzadnjem in zadnjem raztežaju je klasično varovanje skoraj onemogočeno, zato je bilo plezanje psihično zelo oteženo. Tako je bilo v predzadnjem raztežaju možno zabiti le en klin, ki je na srečo tudi zadržal Jankotov padec zaradi odlomljenega oprimka in se je le-ta končal brez težjih poškodb. Dobil sem še nekaj skic smeri iz prejšnjih AN, ki jih danes objavljam na desni.
David Debeljak (AO Rašica) in Tone Oberstar sta se odpravila iskat toplo in dobro skalo v Jerebico. Dobro skalo in lepo smer sta našla v smeri Sivi ideal (VI/V, 450 m), bilo pa je hladno.
Bitenj potok
Mitja Peternelj si izmenjuje žezlo presenetljivih novic o obnovah nekaterih skoraj pozabljenih plezališč ali ureditvi kakšnega novega. Tokrat je poslal novico in vse podatke o plezališču Bitenj potok. Poleg Mitje sta smeri v plezališču naredila še Andrej Pikon ter kdo drug kot Betka Galičič. Mitja mi je o plezališču poslal sledeče informacije.
Nad vasjo Log, nekaj km pred Bitnjami, se za drevesi skriva ena izmed največjih sten v dolini Save Bohinjke. Iz glavne ceste je opazen samo njen zgornji rob, ko pa pridemo pod steno, se nam pred očmi prikaže tudi do 70 metrov visoka stena, preko katere potekajo tudi tri raztežaje dolge smeri. Zaradi izrazito južne lege se da v plezališču plezati preko celega leta, z izjemo najhladnejših zimskih mesecev. Najboljše razmere so zgodaj spomladi in pozno jeseni, ter ob sončnih zimskih dneh, ko je pod steno še sneg, plezamo pa v kratkih rokavih.
Po načinu plezanja stena najbolj spominja na Bitnje, torej daljše, navpične in rahlo previsne smeri v sivi skali, v kateri prevladujejo poličke ter luknjice. Poleg glavne stene sta v levem delu še dva balvana, v katerih pa so smeri krajše in lažje, vendar se da tam plezati le v poletnem času, saj sta obrnjena proti severu in v steno nikoli ne posije sonce (mokre in prašne smeri). Težavnostna stopnja sega od 5a do 8a, prevladujejo smeri srednjih težavnosti, najde pa se jih tudi nekaj za začetnike. Zaenkrat manjka težjih smeri (8a in več), vendar obstaja kar nekaj projektov, kateri bodo vsi dosegli vsaj spodnjo deseto stopnjo. Vsi projekti ( razen Mistral do vrha) so odprti, zato ste vabljeni vsi (predvsem boljši plezalci), da jih preizkusite. Pa še to, osrednji del glavne stene predstavlja 20 metrov široka in 15-20 metrov visoka previsna pregrada, v kateri ni niti ene smeri. Izziv za najboljše!
Sardinija
Med krompirjevimi počitnicami se je družinica Radelonghi odpravila plezat in raziskovat Sardinijo. Ker je bil v igri tudi mali Luka sta starša iskala predvsem plezališča s primernim igriščem in dostopom. V novem vodničku sta tako našla precej svež sektor Buchi Arta, ki je na roko pisan mladim družinam. Dostopa od avtomobila je dobri dve minuti, brez vse otroške opreme pa bi se dalo čas tudi razpoloviti. Pod smermi je precej raven teren, gneče niso zasledili, smeri pa so večinoma dolge 30 metrov, ocenjene pa od 5b do 7a. Največ jih je med 6a in 6c, skratka
arrampicata molto piacevole. Prvi plezalci očitno niso imeli domišljije pri imenovanju smeri, tako so vse smeri brez imen in se imenujejo
Senza Nome. Poleg Buchi Artija sta Matic in Petra plezala tudi v Satta Ruja, Poltroni in Cala Fuili-ju. Petra je plezala smeri do 6b+, Matic pa do 7a.
AO TAM
Člani AO TAM spadajo v kategorijo uživaških alpinistov. Res imajo v svojih vrstah tudi nekaj kot britev nabrušenih alpinistov a večina, vsaj po seznamu vzponov sodeč veselo vriska po manj zahtevnih smereh.
V času pred prazniki so plezači v Hochschwabu in zatem peli hvalnice tako ambientu, skali in seveda jesenskemu vremenu. Med novemberskimi prazniki so bili v Paklenici. Številni vzponi nihajo v težavnostnem razredu med supersmerjo Oliver Dragojevič (III, 100 m) in Juho (6a+, 250 m).
Nekaj ambicioznejših se je odpravilo v Francijo z namenom plezanja v slovitem kanjonu Verdon. Blaž Navršnik – Dolfa, David Lešnik, Beno Vajdič, Mojca Hribar so se uspešno spopadli s pravilom; če se spustiš dol moraš za vsako ceno prilesti tudi gor. Vsi dostopi potekajo namreč s spusti ob vrvi in nihče od omenjenih nima sedaj zaradi dolgih dostopov debelejših nog. Prosto so plezali smeri do 6c. Zadnje dni so se priključili družini Lukič, ki je frikala v okolici Monaca. Beno je preplezal na pogled svojo prvo 6b+, David pa prvo 7a+. Blaž je plezal na pogled do 6c, Mojca pa 6b. Koliko in kaj so plezali Lukiči ni znano.
Srečno!
Tomaž Jakofčič
