Polet – Marjan Raztresen: Največja slovenska polarna avantura potrebuje tri stvari. Smuči, sani, človeka. In grenlandski led.
Polet, četrtek, 12. julija 2007
Bela puščava
Največja slovenska polarna avantura potrebuje tri stvari. Smuči, sani, človeka
Na vzhodni obali Grenlandije,
največjega otoka na Zemlji, se je letošnjega 14. maja končala najbrž največja polarna pustolovščina, kar se jih je lotil kdo od Slovencev. Na cilj 600 kilometrov dolge poti, ki sta jo 56-letni Stane Klemenc in 27-letni Andrej Podlipnik, Bohinjca iz Ribčevega Laza, začela 16. aprila, sta prismučala po 28 dneh. Bila sta prva Slovenca, ki sta zmogla naporno pot z zahodne na vzhodno obalo otoka, ki se je od leta 1888, odkar jo je prvi prepešačil legendarni norveški polarni popotnik Fridtjof Nansen, zadnja desetletja vsako leto loti približno pet odprav večinoma iz držav s tradicijo polarnih raziskovanj.
Iz enega miru v drugega
»Sedla sva vsak na svoje sani in se po zadnji strmini zapeljala na zaledenelo morje,« pripoveduje stari polarni maček Klemenc, edini Slovenec, ki že nekako dve desetletji odhaja na polarne odprave, katerih največji del organizira sam. »Še zadnjič sva se tam vpregla v sani in jih potegnila do ledenih gora, kjer sva si privoščila zadnjo malico na poti. Nisva veliko govorila, nisva vriskala od veselja; enako tiho, kot je potekala vsako pot, sva jo končala. Ko je bil obred zadnje malice končan, sva se odpravila v pet kilometrov oddaljeno vasico Isortoq.«
Iz enega miru sta prišla v drugega, le da nista bila več sama. Tam so namreč ljudje enako mirni kot je ves ogromni ledeni otok. Vas je daleč od turističnih poti, zato v Isortoqu ni niti ene turistične postelje. Za prenočevanje in kuhanje so domačini tujcema ponudili velik dnevni prostor z moderno kuhinjo v občinski servisni hiši, ki jo je oblast postavila vaščanom. V enem od prostorov stoji šest skupnih pralnih strojev, v hiši so tri kopalnice, kjer se vaščani na toplem zastonj po mili volji okopajo, velik prostor je delavnica z modernimi mizarskimi in rezkalnimi stroji, drug prostor je strojilnica za tjulnjeve kože. Manjši prostor je skupna spalnica, ki je bila zasedena; v njej sta stanovala dimnikarja, ki sta prišla iz bližnjega Ammassalika, da sta – na državne stroške – ometla vso vas. Tak standard na otoku je posledica danske in mednarodne pomoči. S kreditno kartico ni mogoče nikjer, niti na pošti (banke kraj nima), dvigniti denarja, prav tako si tujec ne more pomagati z evri, ki jih domačini nočejo, saj jih ne morejo menjati.
Edina tujca med domačini
V Isortoqu, kjer sta Bohinjca med čakanjem na helikopterski prevoz na letališče preživela nekaj dni, teče življenje nadvse počasi. Vaščani živijo zelo naravno, umirjeno in brez stresov v ljubkih pisanih enodružinskih hišicah, posejanih v zavetrju po bregu, od koder so lepi razgledi po zalivu in okoliških fjordih. Pozimi lovijo polarne lisice in ptice, v manj mrzlih mesecih, ko odmrzne morje v zalivu, pa tjulnje in ribe, kar je njihova edina zaposlitev. Med vaščani nista Slovenca videla niti enega tujca; vsi vaščani so izključno Grenlandci. V vasici živi okoli 150 ljudi, šolo obiskuje 25 otrok, v naselju pa je videti kakšnih deset opuščenih hiš, kar pomeni, da se ljudje izseljujejo, večinoma v večji kraj Ammassalik.
Vsi vaščani so Inuiti, Grenlandci; zahodnjaki bi jih imenovali Eskimi, česar pa domačini ne slišijo radi, saj pomeni ta beseda primitivce, ki jedo surovo meso, in je zato ne uporabljajo. Povsod na otoku, ki ima dokajšnjo avtonomijo, govorijo svoj, grenlandski jezik, ki z nam poznanimi jeziki nima nič skupnega. Besede so sestavljene in zato zelo dolge. Med domačini v Isortoqu sta bohinjska polarna popotnika lahko izmenjala nekaj angleških besed samo z učiteljem in še nekim vaščanom. Otroci se v šoli sicer učijo angleško, vendar sta se Stane in Andrej prepričala, da nihče ne zna več kot dve ali tri besede. Za sporazumevanje sta si pomagala z grenlandsko-angleškim slovarčkom, ki sta si ga sposodila v vasi.
Najbolj pester dan v Isortoqu je bil zanju tisti, ko sta ponudila enemu od ribičev hrano in gorivo, ki jima je ostalo s poti, da ju je za nekaj ur peljal s čolnom po zalivu. Predvsem sta si čisto od blizu ogledala ledene gore, spotoma pa so lovili ribe – tujca sta jih v pol ure nalovila štiri kile in jih potem dva dni cvrla za kosilo in večerjo. Druge dni sta se tako vživela v vaško življenje, da sta delala isto kot večina vaščanov – nič. No, nekaj sta pač počela: misli so jima ves čas uhajale na dolgo pot po polarni divjini.
Zaostanek – razlog za nov poskus
Njuna pot se je začela 16. aprila popoldne pri koncu ceste in sto kilometrov dolgega fjorda na zahodni obali Grenlandije na nadmorski višini 500 metrov. Cesta pelje iz nič kaj prijazne vasi Kangerlussuaq, postavljene približno stopinjo severno od severnega tečajnika, iz naselja z večinoma velikimi, montažnim skladiščem podobnimi evropskimi hišami. Do tja sta priletela z redno letalsko linijo iz danske prestolnice, naložila vsak svoje sani na terenski avto in upala, da ju bo odpeljal 27 kilometrov daleč, na konec ceste, kjer se začne ledenik. Toda polarna pokrajina jima je takoj pokazala zobe: vožnja se je zaradi snežnih zametov končala precej prej, avto se je vrnil, samotna popotnika pa sta se na strmini, hujši od najbolj strmih odsekov vršiške ceste, s težkim tovorom za seboj spopadla najprej z globokim snegom, potem z razbitim ledenikom in slednjič s kamnitim plazom.
Stane Klemenc, fotograf po poklicu in pustolovec po duši, je leta 2003 že bil na tem ledeniku, ko je z Bogdanom Kladnikom nameraval prehoditi isto 600 kilometrov dolgo pot. Toda narava se je takrat tako zarotila proti njima, da sta morala po 150 kilometrih odnehati. »Sedem dni sva dobro napredovala, potem sva zaradi viharjev deset dni prisilno počivala,« pripoveduje Klemenc. »Ker sva imela le za pet dni rezervne hrane in vsega drugega, je to pomenilo, da sva bila že na začetku poti za pet dni v zaostanku. Odločila sva se za umik.« Toda od tedaj je nenehno premišljeval o tem polarnem podvigu. Ko sta imela s sosedom Andrejem Podlipnikom, diplomantom ljubljanske fakultete za šport, ki ima v Bohinju agencijo Alpin šport, za skupino adrenalinskih zanesenjakov predavanje o svojih izkušnjah ter je Klemenc pokazal film in diapozitive z Grenlandije, kjer je bil tudi že na kakšni alpinistični odpravi, je prišel Andrej čez dva dni k njemu in ga najresneje vprašal: »Ali me vzameš s seboj?«
In ga je vzel in sta šla na pot. Bogdan, ki si zaradi prezaposlenosti ni mogel vzeti toliko časa, mu je posodil svoje polarne sani, težke enako kot Klemenčeve 11 kilogramov, vsak v svoje sta naložila po 90 kilogramov opreme in hrane za preživetje v ledeni pokrajini, kjer je bila temperatura ponoči do 31 in podnevi do tri stopinje mraza, nad ničlo pa razen čisto pri koncu poti nikoli. V sprednji del sta spravila cepin, dereze, ledni klin, 30-metrsko osemmilimetrsko vrv, nekaj prusikovih vrvic, rezervne pse za smuči, padali za vlečenje oziroma pomoč pri napredovanju, če bi pihal ugoden veter, orodje in rezervne dele za popravila, žico, lepilo, močno tkanino za popravljanje šotora in zračne blazine, prvo pomoč od obližev do antibiotikov (potrebovala sta le obliže za žulje), veliko spalno vrečo in drugo opremo za spanje, rezervno perilo in obleko. V srednjem delu je bilo na začetku poti skoraj 40 kilogramov hrane, za vsakega nekaj več kot kilogram na dan, v zadnjem delu je imel Stane kuhinjo in Andrej šotor, vsak pa še 10 litrov bencina za kuhalnik. Seveda sta imela na saneh še fotografsko in snemalno opremo ter sistem za napajanje lastne električne centrale z 10-vatno sončno celico. V zadnjem delu je bil še prostor za malice, termovki in puhovko, da ju med postanki ni zeblo.
Zgodba se ponavlja
Čeprav sta načrtovala, da bosta vsak dan prehodila 20 kilometrov, sta bila prve dni v velikem zaostanku. Prvo popoldne sta v štirih urah zmogla komaj dva kilometra zračne razdalje, naslednji dan v sedmih urah hoje le dobrih pet, tretji dan v osmih urah nekaj več kot šest kilometrov, v treh dneh pa sta prišla 300 višinskih metrov više. Polarnemu začetniku bi vzel vso voljo do nadaljevanja poti predvsem četrti dan, ko sta se v globokem snegu in meglenem vremenu izgubljala, iskala prehode med podrtimi ledeniškimi bloki in razpokami, prehodila le nekako deset kilometrov, šotor pa zvečer postavila celo pol kilometra zračne črte bliže izhodišču poti; možni prehodi potekajo tam proti zahodu in severu, njuna pot pa je seveda peljala proti vzhodu.
Šele peti dan je prinesel olajšanje, ko sta vendarle prišla na laže prehoden ledenik, in še bolj šesti, ko sta po več kot 20 prehojenih kilometrih prvič na poti izpolnila dnevni načrt in postavila šotor na nadmorski višini 1141 metrov. Kljub dobremu razpoloženju sta ugotovila, da močno zaostajata, saj sta bila komaj 40 kilometrov zračne črte od izhodišča, in se hkrati razveselila, da jima gre razmeroma dobro. Našla sta namreč zasnežene sani z najbrž vso opremo za dolgo pot; čevlje sta že videla čisto na vrhu. »Ni mi znano,« pravi Stane Klemenc, »da bi oblasti kogar koli pogrešale, kar pomeni, da je sani tam pustil nekdo, ki je obupal nad potjo in poklical pomoč, ta je najbrž prišla po zraku. Lastnike sani so pobrali, opremo pa pustili v ledeni divjini, ker v helikopterju zanjo pač ni bilo prostora.«
Pri čudaških Američanih
Odtlej je bil njun vmesni cilj opuščena ameriška radarska postaja, postavljena na otoškem celinskem ledu. Po 180 kilometrih poti z izredno spremenljivim vremenom sta zadnjega aprila v hudem viharju, ko je veter pihal kakšnih 150 kilometrov na uro, zagledala njene obrise; če je ne bi imela v GPS, je verjetno ne bi našla, čeprav je velika kot trinadstropna hiša. V letih hladne vojne po drugi svetovni vojni so jo Američani postavili na Grenlandiji skupaj še s tremi ali štirimi drugimi postajami za pomoč pri preletih svojih letal. Postajo DYE 2, pred katero sta stala Slovenca, so opustili pred 12 leti, v njej pa je še vse tako, kot da bi se iz nje izselili pred pol ure, le da je vse razmetano. Po opremi je videti, da je bila tukaj posadka vsaj 30 ljudi. V ogromni kuhinji in lepem dnevnem prostoru se občasno ustavi, kot je videti po odpadkih, kakšna odprava, in tukaj sta to noč preživela tudi slovenska polarna popotnika.
Toda ko je naslednje jutro veter razgnal megle, sta na beli ravnini le kakšen kilometer od baze zagledala velik šotor in ob njem nekakšne skrivnostne črte. Kolikor bliže sta prihajala, toliko jasneje se je kazalo, da se bližata naseljenemu velikemu dobro prepoznavnemu serijskemu nekako deset metrov dolgemu, štiri metre širokemu in poltretji meter visokemu kanadskemu polarnemu šotoru. Pod to streho sta za tiste razmere nadvse udobno prebivala Američana Dru in Silver, fant in dekle, ki sta prišla za tri mesece v to divjino, da vsak dan z ratrakom očistita zgledno označeno letalsko pristajalno stezo in sporočata delodajalcem, ameriški vojski, vremenske podatke, ta pa ob primernem vremenu pošlje tja letalce, da vadijo pristajanje na snegu.
19 dni do vrha
Le kakšno uro sta izrabljala toplo gostoljubje mladega para, potem sta se po več čajih in dobrih keksih spet odpravila v mraz. Za seboj sta imela tretjino poti in bila na nadmorski višini nekaj več kot 2100 metrov, kar je pomenilo, da se bosta morala počasi še vzpenjati do višine nekaj nad 2500 metrov, preden se bosta začela spuščati k vzhodni obali. Odtlej jima ni niti vreme nagajalo kot prej, le ponoči je nekajkrat zapadel sneg in le nekajkrat jima je dopoldne zapihal močan nasprotni veter. Žal sta imela veter v hrbet le dvakrat po nekaj ur, ko sta poskušala jadrati, napredovati s pomočjo jadra, kajtati po snegu, ko bi ju na smučeh vlekel veter v jadru, vendar jima je to uspevalo le nekaj kilometrov, ker je bil veter prešibak. Natančno vsaki dve uri sta se za pol ure ustavila in malicala – in takšen je bil njun delovnik vsak dan od jutra do večera.
Devetnajsti dan sta prismučala na najvišjo točko poti, na višino 2505 metrov. Čeprav gre od tod ves čas rahlo navzdol in sta pričakovala lažjo pot, so jima razpoloženje grenili zastrugi, ostre grebenaste izbokline, ki jih izstruži veter iz snega, in nista napredovala nič hitreje kot med vzpenjanjem. Vendar sta vsak dan v desetih urah presmučala približno 25 kilometrov, tudi zato, ker so bile njune sani že za 25 kilogramov lažje kot na startu.
Sankaški konec najbrž največje
Teden dni pozneje sta samotna polarna popotnika, ki ves čas svoje pustolovščine razen obeh Američanov nista srečala nikogar, na strmi ledeniški moreni, ki pada k morju, zvezala sani skupaj, Stane se je vpregel spredaj, Andrej pa je bil zavirač. Tako sta varno pridrsela z notranjega grenlandskega ledu in pod zadnji ledenik, ki se izteka v zaledenelo jezero. Po njem je bilo le še enajst kilometrov do vasi Isortoq.
Končala se je doslej najbrž največja slovenska polarna avantura.
Marjan Raztresen,
Foto Stane Klemenc