Horvat Tina: ... prva ženska na Triglavu
V Zborniku planinskega društva Srednja vas so zgodovino z novimi dokumenti obrnili na glavo - Planinsko društvo ustanovili že pred 150 leti
STARA FUŽINA V BOHINJU • Večina gornikov in ljubiteljev zgodovine gorništva je bila doslej prepričana, da je bilo prvo slovensko planinsko društvo ustanovljeno leta 1893 v Ljubljani in da so člani leto pozneje postavili prvo slovensko planinsko postojanko, Orožnovo kočo na planini za Liscem pod Črno prstjo. Poimenovali so jo po prvem načelniku Slovenskega planinskega društva (SPD)
Franu Orožnu.
Dve leti so brskali po arhivih
A zdaj je nekdanji urednik in raziskovalni novinar Bojan Traven vse to postavil na glavo in v zgodovino so znova vstopili Triglavski prijatelji, prvo neuradno slovensko planinsko društvo, ki so ga Bohinjci ustanovili že leta 1872, kar 21 let pred nastankom organiziranega planinstva v Sloveniji. Istega leta so zgradil Triglavski tempelj, prvo slovensko planinsko kočo, ki je stala na mestu sedanje Planike.
Nedavno je namreč izšel Zbornik Planinskega društva Srednja vas v Bohinju, v katerem je Traven kot urednik in soavtor zbral osupljive in prvič objavljene zgodbe, ki ponovno postavljajo Bohinj za zibelko našega gorništva in govorijo o pogumu in srčnosti Bohinjk in Bohinjcev, če smo natančni, predvsem Srenjanov, prebivalcev Zgornje doline v Bohinju, Srednje vasi in Stare Fužine.
Za Travnom, ki je član upravnega odbora PD in predsednik KS Stara Fužina, je sicer neuspešna kandidatura za župana občine Bohinj, a kot nam je povedal, je na zbornik še mnogo bolj ponosen, kot če bi postal župan. Skupaj s sodelavci je kar dve leti brskal po arhivih, se pogovarjal s pričevalci in njihovimi potomci, izbiral avtorje in urejal tekste. Pri nastajanju je z ekipo sodelavcev naletel na številna nova odkritja in mnoga nova dejstva, ko so jih vse presenetila, s fotografijami in zapisi svojih prednikov so sodelovali tudi številni domačini.
Od nekdaj vizionarji
»Zbornik nam in prihodnjim generacijam kaže, da smo bili v Bohinju vedno vizionarji. In da vizije znamo uresničiti. Res sem hvaležen in ponosen, da sem bil urednik in soavtor te izjemne monografije poguma in srčnosti naših prednikov, predvsem pa, da mi je uspelo pritegniti izjemno dobre avtorje tekstov, ki so izbrskali marsikaj zanimivega.
Na primer, vsi smo bili prepričani, da je o naših štirih srčnih možeh že vse povedano in znano, a je zgodovinar dr.
Peter Mikša v arhivih odkril številne zanimivosti. Prav tako je zdaj po njegovi zaslugi končno postalo jasno, da smo v Bohinju ustanovili prvo slovensko planinsko društvo, vendar ga nemške oblasti niso hotele priznati. Ali pa naša neutrudna raziskovalka
Marija Cvetek, ki je v arhivu takratnega nemškega časopisa Laibacher Tagesblatt odkrila, da dosedanji veljavni datum, ko je
Rozalija Škantar kot prva ženska osvojila Triglav, sploh ne drži in bomo morali zdaj zamenjati vse table. Da ne govorim o tekstih
Janeza Pikona, ki je s svojimi dosedanjimi spletnimi objavami ponesel Bohinj in njegove lepote daleč naokoli in ga mirno lahko označimo za našega največjega vplivneža,« pripoveduje Traven.
Nemške oblasti so jim nagajale
Osrednja zgodba zbornika, ki postavlja zgodovino malce na glavo, je torej zgodba o Triglavskem templju in o Triglavskih prijateljih. Traven razloži, da so bohinjski goreljubci najprej na pobudo srenjskega župnika
Ivana Žana, ki je bil zelo narodno zaveden, plačali 50 goldinarjev domačinu
Jožetu Škantarju - Šestu, da je s sinom
Lovrencem zgradil zavetišče s šestimi ležišči na Prodih, to je v neposredni bližini sedanjega Planinskega doma Planika. Šest je bil sicer oče prvopristopnice Rozalije Škantar. Zaradi čudovitega razgleda so Triglavski dom poimenovali kar Triglavski tempelj.
Istega leta, torej 1872, so se nato hoteli združiti v društvo, a ga nemške oblasti niso hotele registrirati. Medtem ko je bila vloga za registracijo v obravnavi, so najprej iz Bohinja umaknili duhovnika Žana, verjetno zato, ker je preveč držal z domačini, nato je komisija Kranjskega deželnega zbora, ki ji je predsedoval grof Anton Alexander von Auersperg, vlogo zavrnila, češ da je nepopolna. Bohinjci so namreč vanjo kot sedež društva napisali Bohinj, komisija pa je obrazložila zavrnitev z besedami, da je Bohinj dolina z več kraji, ne pa točno določen kraj, kakor je zahteval zakon o društvih. »Šlo je za očitno nagajanje, a kakor koli, zdaj smo se po zaslugi zgodovinarja dr. Mikše s planinsko zvezo končno dogovorili, kdo je bil prvi in da gre pri Triglavskih prijateljih za prvo slovensko gorniško združenje,« razloži Traven. Kmalu po župnikovem odhodu je društvo razpadlo, prav tako je žalostno propadel Triglavski tempelj.
Urednik zbornika še pove, kako je hvaležen za podporo Bohinjcev pri nastajanju te izjemne publikacije. »Bohinjci so takoj, ko se je razvedelo, da nastaja, kar sami začeli nositi material iz svojih arhivov, fotografije in zapise. Na koncu se je nabralo toliko vsega, da imamo že za naslednji zbornik. Pri tem smo imeli izjemno podporo predsednika društva Jakoba Zupanca, ki se predvsem zaveda, kako pomembno je ohraniti tudi to neprecenljivo dediščino naših dedov, ujeti duha tistega obdobja in da ni vse le v gospodarjenju in planinskih kočah,« je dejal.