Uroš Perko: Kako bi lahko plezalne tekme postale bolj prijazne našim otrokom

Priljubljenost športnega plezanja se v zadnjih letih močno povečuje. Vedno več je ponudnikov organiziranih plezalnih šol in vadb. Mnogi osnovnošolci se vključijo v različne plezalne aktivnosti, ki jih vodijo lokalni klubi ali društva. Otroci se lahko hitro preizkusijo na različnih tekmovanjih, ki so organizirana po Sloveniji.

zadnjih letih sem kot trener redno prisoten na različnih tekmovanjih za mlajše kategorije. Žal sem pogosto priča izbruhom jeze in razočaranja pri otrocih ter nepotrpežljivosti, nerazumevanja in pretiranega pritiskanja s strani trenerjev in staršev. Na tekmovanjih je marsikomu pomembna le uvrstitev, kar najmlajšim predstavlja predvsem velik psiho-fizični napor. Običajno so tekmovalne smeri in balvani pretežki in le redki posamezniki jih uspejo preplezati. V plezalnih smereh, ki niso prilagojene razvojni stopnji otrok, ker zahtevajo predvsem moč in vzdržljivost, so otroci izpostavljeni nevarnosti poškodb. Najmlajšim plezalcem tekmovanja ne nudijo sproščenega okolja, kjer bi lahko pridobivali pozitivne izkušnje, izpopolnjevali ter preverjali tehnično znanje, se družili in zabavali. Rezultatsko usmerjena tekmovanja vodijo v neprimerne treninge, saj je poudarek na treningu moči in vzdržljivosti, namesto na razvoju tehnike. To v kasnejšem obdobju zelo težko nadoknadimo. Zavedati se moramo, da so otroci šele pri dvanajstih ali trinajstih letih sposobni razumeti vlogo tekmovanj in kaj jez vidika sposobnosti in znanj potrebno.za doseganje uspeha. Zato je nujno, da se pri najmlajših preneha poveličevati zmagovanje⁽¹⁾. Bolj pomembno je, da lahko otroci na tekmi prikažejo svoje tehnično znanje in naučene spretnosti ter pridobivajo pozitivne izkušnje, ki bodo dobra podlaga za nadaljnje udejstvovanje v starejših selekcijah. Seveda če se bodo sami tako odločili.

Zakaj otroci tekmujejo?

Glede na to, da delam z mladimi tekmovalci, sem se v svojem diplomskem delu odločil raziskati razloge, zaradi katerih se otroci udeležujejo tekem. Opravil sem anketo na tekmah Vzhodne in Zahodne lige, v kateri je sodelovalo 125 otrok, ki tekmujejo v cicibanskih kategorijah.

Na podlagi odgovorov sem ugotovil, da se večina otrok udeležuje tekem z namenom pridobivanja novih izkušenj ter z željo po dobrem plezanju. Le peščica je tistih, ki jim je najpomembnejša visoka uvrstitev. Najmanj se jih udeleži tekmovanja z namenom druženja. Rezultati kažejo, da pri otrocih prevladuje notranja motivacija. To pomeni, da jim je bolj kot uvrstitev, popularnost ali nagrade pomemben lastni napredek, uživanje in zabavanje ob samem plezanju. Pozitivno je, da so mladi plezalci notranje motivirani, saj naj bi pri mladih športnikih čim dalj časa vzdrževali notranjo motivacijo. Glede na to, da so športni plezalci tudi v starejših kategorijah izrazito notranje motivirani v primerjavi z nekaterimi drugimi športniki⁽²⁾, bi bile potrebne nadaljnje raziskave, da bi lahko potrdili to ugotovitev kot plod dobrega dela in vzgoje in ne kot karakterno lastnost posameznikov, ki se odločajo za športno plezanje. Le trenerji, ki spodbujajo tekmovanje mladega športnika s samim seboj, ki ga učijo iskati izzive v razvoju samega sebe in svojih spretnosti, ki spodbujajo trening kot igro, bodo dolgoročno oblikovali motivacijsko perspektivne športnike . Res je, da je z udeležbo na tekmovanjih mogoče dvigniti motivacijo športnika, vendar pa se ob njegovih negativnih dosežkih oziroma neuspehih ta ponovno zniža, trenerji pa nimamo več vzvodov, s katerimi bi jo ponovno dvignili. Zunanja motivacija pri mladih je torej dvorezen meč, ki sicer prinese trenutno izboljšanje želje po treningu, dolgoročno pa naredi več škode kot koristi⁽²⁾.

Na vseh ravneh tekmovanj v mlajših kategorijah se kot izhodišče upošteva pravilnik Komisije za športno plezanje⁽³⁾. Določene prilagoditve za najmlajše plezalce so, vendar predvsem z vidika varnosti in hitrejšega poteka tekmovanja. Postavljanje smeri in balvanskih problemov ni regulirano z otrokom prirejenimi pravili. Plezalne smeri se postavljajo po enakem sistemu kot na članskih tekmah. Cilj je, da bi čim manj plezalcev osvojilo vrh smeri in bi se tako razporedili od prvega mesta navzdol. Zaželeno je, da zmagovalec doseže vrh, drugi pade tik pod njim itd. Pri najmlajših smo priča patetično razvlečenim superfinalom, kjer je v ospredju želja dobiti le enega zmagovalca. Tekmovanja za otroke so organizirana po vzorcu tekem za odrasle, ki ni primeren za najmlajše. Glede na to, da otrokom ni najbolj pomembna visoka uvrstitev, lahko sklepamo, da so trenutno tekme prilagojene predvsem željam organizatorjev, trenerjev in staršev. Otroci sicer zelo radi tekmujejo, toda v mnogih primerih so še bolj tekmovalni njihovi starši in trenerji, ki skozi otroke izživljajo svoje ambicije. Tako v želji po uspehu izpostavijo otroke programom treningov in tekmovanj, ki so za njih prezahtevni in preveč agresivni. Tudi če so otroci sposobni prenašati fizične napore, ne zmorejo mentalnih in čustvenih. Potiskanje otrok v prezahteven trening in preobsežno udeležbo na tekmovanjih sta dva glavna dejavnika, zaradi katerih starši in trenerji povzročajo preveč stresa mladim športnikom, kar lahko hitro privede do izgorelosti⁽¹⁾. Uspehi mladih športnikov so zaradi hitre prilagoditve na obremenitve dobesedno izsiljeni. Popačijo sliko dejanskega potenciala, ki ga nek športnik premore. V praksi se pogosto izkaže, da so otroci svoj potencial izkoristili že v najstniških letih. Dosežene uvrstitve in sposobnosti so njihov maksimum. Zato svojih sposobnosti in znanja ne morejo več povečati in nadgraditi ter postati konkurenčni v absolutni konkurenci.

Trening za življenje

Kljub temu, da otroci radi tekmujejo, je za zdrav razvoj in srečno otroštvo mladega športnika | potrebno natančno izbrati, na katerih in predvsem na koliko tekmah v sezoni se bodo preizkusili. Pozitivne izkušnje, ki jih pridobijo otroci na tekmovanjih in treningu namreč pripomorejo k aktivnemu življenj skemu slogu v kasnejšem življenju, kar je mnogo pomembnejše kot le postati vrhunski športnik⁽¹⁾. Ne smemo pozabiti, da morajo otroci športniki imeti tudi prosti čas, da morajo postopno spoznavati svet in življenje drugih ljudi, sicer naredimo iz športnikov popolne nesposobneže v življenju, saj jih nismo naučili ničesar drugega kot vaditi in tekmovati. Bodimo torej starši in družba, ki bomo zdrave sposobne ljudi naredili za vrhunske športnike, ne pa družba, ki bomo vrhunske športnike na koncu športne poti učili živeti⁽²⁾.

Priporočila za število tekem na sezono⁽¹⁾:

Starost

Raven tekmovanja

Št.u. t.

4 - 7

Brez uradnih tekmovanj, samo za zabavo.

8 - 11

Neuradna tekmovanja, poudarek na spretnostih namesto zmagovanju. Udeleževanje v drugih športih, samo za zabavo.

12 - 13

Udeleževanje na organiziranih tekmovanjih, glavni cilj ni zmaga, temveč doseganje fizičnih, tehničnih in taktičnih ciljev.

5 - 8

14 - 16

Udeleževanje na tekmovanjih, brez pritiska doseganja najvišjih uvrstitev.

8 - 10

17 - 19

Udeleževanje tekem v mladinskih kategorijah, cilj je kvalifikacija v reprezentančne selekcije ter priprava na doseganje vrhunca v članski kategoriji.

kratkotrajne:  20 - 30 dolgotrajne: 6 - 8

Vrh kot nagrada

Najpomembnejša ugotovitev ankete je, da večina otrok, ki smeri ne prepleza do vrha, občuti določeno stopnjo nezadovoljstva. Na tekmovanjih za najmlajše uspe to le redkim posameznikom, kar pomeni, da večina otrok zapušča tekme z slabim občutkom. Še en dokaz več, da prenašanje tekmovalnih pravil iz starejših v mlajše kategorije ni primerno. Vsekakor je pomembno, da bi se tega dejstva zavedali trenerji, starši, organizatorji in postavljalci smeri, ki bi tako lažje našli odgovor, kakšne tekmovalne smeri so primerne za najmlajše. Rezultati torej kažejo, da bi morale biti plezalne smeri postavljene tako, da jih lahko večina otrok prepleza do vrha.

Ciciban tekmuje

Tekmovanja v Sloveniji so rezultatsko usmerjena, kljub temu, da se jih otroci udeležujejo z namenom pridobivanja novih izkušenj in dobrega plezanja. Pred vsemi vpletenimi v sistem tekmovanj za najmlajše je naloga, da jim to tudi omogočijo.

Najlažje bi bilo to dosegljivo, če se začne vrednotiti predvsem tehniko, estetiko in učinkovitost plezanja, ne samo dosežene višine. Plezalne smeri bi morale biti postavljene tako, da bi predstavljale otrokom tehnični izziv. Imeli bi priložnost prikazati, kaj vse so se na vadbi naučili. Ocenjevati bi bilo potrebno, kako spretno nekdo pleza v zajedi, kako učinkovito zna uporabljati noge na majhnih stopih v navpični plošči, kako izkoristi razkorak in se prelisiči preko slabših oprimkov. Otroci bi lahko prikazali tehnično pravilno oporno plezanje, brezhibno prenašanje težišča, zatikanja kolen in pete ter še vrsto drugih prvin. Ravno tako je pomembno tekoče plezanje v smeri, vrh plezalne smeri pa bi moral biti za najmlajše plezalce samoumevno dosegljiv. To bi bilo mogoče le, če bi se organizatorji, trenerji in postavljalci smeri lahko uskladili in sledili enakim ciljem. Pogoj za zgoraj našteto so lahke smeri, ki omogočijo otrokom koncentracijo na tehnično pravilno izvedbo plezanja. Trenutno že sedem ali osemletni otroci na tekmovanju plezajo smeri in balvane, ki potekajo v močno previsnih stenah ali stropu. Kar malce neverjetno je, da nihče ne pomisli na dolgoročne škodljive posledice takšnega početja. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da so lahke smeri v ploščah ali zmernem previsu tudi z vidika poškodb otrokom bolj prijazne.

Vprašanje je tudi ali je smiselno na tekmovanju za najmlajše voditi rezultate. Bolj primerno bi bilo, da se posebej pohvali tiste, ki izstopajo po svojem znanju. Izpostaviti bi se moralo tudi plezalce, ki so tekom sezone najbolj napredovali.

Tako organizirane tekme ne bi silile trenerjev, da izvajajo neprimerne treninge, ker fizično bolje pripravljeni otroci ne bi več izstopali. Razbremenjeni doseganja dobrega rezultata bi se lahko mirno posvetili vsestranski vadbi, ki je edina primerna za mlade športnike.

V razmislek

Tekmovanja za najmlajše so lahko dobrodošla popestritev vadbe, kjer lahko preizkusijo naučeno, se družijo in predvsem zabavajo. Primerno organizirana tekmovanja koristijo mlademu športniku in pripomorejo k njegovemu vsestranskemu razvoju, imajo pomembno in aktivno vlogo v otrokovem odraščanju in pridobivanju socialnih veščin. Otroci imajo možnost preizkusiti svoje tehnično in taktično znanje. Izkusijo zmage in poraze. Pridobivajo različne spretnosti in vrednote, ki jim bodo koristile kasneje v življenju⁽¹⁾.

Na podlagi odgovorov, ki jasno nakazujejo, da razlogi za udeležbo na tekmovanjih pri otrocih niso rezultatsko usmerjeni, smo podali določene smernice, po katerih bi se lahko tekme v najmlajših kategorijah razvijale. Potrebne bodo še nadaljnje raziskave in predvsem visoko usposobljena strokovna ekipa, ki bo znala prirediti tekmovalna pravila naštetim smernicam.

Z zgoraj navedenimi spremembami pravilnika trenutnim zmagovalcem v najmlajših kategorijah udeležba na tekmovanjih ne bi bila več izziv. Dolgoročno pa bi imeli mladi plezalci čas za učenje in dobro bazično pripravo, ki jim bi kasneje omogočala vrhunske rezultate ter kakovostno življenje brez kroničnih poškodb po končani športni poti.

Vprašanje je le: Kdo si bo prvi upal?