Loški utrip - Katja Štucin: Matevž Prevodnik je pred kratkim dopolnil 79 let, kljub temu pa še vedno skoraj vsak dan začne na Lubniku. Nanj se je povzpel že več kot 5000-krat. Prvič je bil Matevž na Lubniku s svojim starim očetom leta 1941, pri svojih šestih letih.
Nekoč trgovec, zdaj pa že enaindvajseto leto upokojenec, pa je že od vsega začetka član Kluba Lubnikarjev, ki ima svoje zametke še pred uradnimi zaznamki. Septembra 1975, ko se je pojavila zapisna knjiga loških zanesenjakov Lubnika, je bil med njimi tudi Matevž, ki poleg Marjana Porente in Toneta Muleja vztraja vse do danes. »Ob 20. obletnici obstoja Kluba Lubnikarjev nas je bilo deset jubilantov, med temi manjka samo Jože Nastran, vendar ostali zaradi različnih okoliščin ne obiskujejo več Lubnika,« je povedal gospod Matevž, ki je do tega zapisa omenjeni hrib obiskal 342-krat v lubnikarski sezoni. Ta traja od prvega oktobra do 30. septembra. Pot na goro, kot ji pravi sam, mu ne predstavlja nobenih težav, saj mu je zlezla pod kožo in postala navada kot vsa druga dnevna opravila. Skupno pot – delno z avtomobilom, delno peš – opravi v dveh urah, včasih potrebuje malo več, spet drugič malo manj: »Peljem se do Breznice, to je osem kilometrov vožnje od doma, potem pa približno 50 minut hodim do vrha.«
V treh letih tisočkrat
Najbolj primeren odhod na Lubnik je po njegovem mnenju razviden iz znanega reka »Rana ura, zlata ura«. Tako ponavadi od doma odide že ob šestih zjutraj, vsekakor pa pred sedmo uro. Doma ga zadržijo edino izredno slabe vremenske razmere, vendar se to ne zgodi velikokrat. V zadnjih treh letih je dosegel tisoč pohodov, kar je res zavidljiva številka, še posebej v primerjavi s prvim dvajsetimi leti pohodov, ko jih je skupaj opravil ravno toliko. »Bojim se, da nove tisočice ne morem več doseči, če bi jo, bi bil zelo vesel, ker 300 ali več pohodov na leto ni tako malo,« je pojasnil Matevž, ki ima doma številna priznanja Kluba Lubnikarjev. Slednji namreč ob zaključku sezone organizira letni občni zbor, na katerem predsednik in drugi zadolženi za materialno področje podajo svoja poročila. Takrat tudi organizirajo piknik, na katerem podelijo priznanja za 10-, 20- in 30-letno članstvo, najboljši posameznici ter posamezniku v sezoni, najstarejši članici ter članu kluba, posebno pozornost pa namenijo najmlajšim članom, ki izpolnijo normo kluba, to je petnajst pohodov na leto. Med njimi sta tudi dva Matevževa vnuka, ki že nekaj let izpolnjujeta normo, vendar ne tako zagnano kot deda. Članstvo je sicer prostovoljno in brezplačno, knjiga vpisov se nahaja v koči, v zimskem času in ob ponedeljkih, ko je koča zaprta, pa v poštnem nabiralniku.
Katja Štucin