Janez Pikon: Pred kratkim so dobili v Srednji vasi prav imenitne in moderne razglednice. Zgoraj na prvem oglu se vidi Katoliška gostilna z dvakratnim nadpisom in na sličici spodaj je umetnik dal še dve sličici, na katerih se srednjevaška cerkev 2x vidi. 
Na oglu nad Katoliško gostilno je glava moža, ki se iznad trikrat natisnjenega imena prijazno smehlja in velike zasluge ima za nevemkaj, in spodaj pred gostilno se opazi zopet glava tistega moža s celim telesom. Na razglednici se vidi toraj vse po dvakrat ali, kakor bi rekel Bohinc, po »toplt.« Takih razglednic Slovenci dosedaj še nismo imeli, in brezdvomno jih bodo začeli posnemati povsod, kamor bodo prišle te v promet, dasiravno je zapisano na njih, da je ponatis prepovedan. Bohinjska železnica z okolnostmi, ki se dogode. Tudi jaz bi jih rad nekaj poslal med po napredku hrepeneče rojake z opombo: Novo! Novo! A jaz bi jih menda še ne dobil, četudi bi jih hotel »toplt« plačati, ker so narejene očividno le za tiste ljudi, ki žive v tej gostilni in za tiste, ki časte to gostilno.
Predno se za nekaj časa poslovim od Bohinja, naj še povem radovednim Bohinjcem, zakaj bodejo v poznejšem času točili rdeče pobarvan špirit. Kakor znano, jim je županstvo nekaj nagajalo radi dovoljenja za žganjetoč, in tudi v Radovljici ne gredo na roko v tej zadevi. Znano je tudi, da imajo naši gospodje mogočnega posredovalca in zagovornika na Dunaju z imenom Krek, ki je baje velik prijatelj ministrom in vse doseže pri njih, kar želi. Pravijo, da je neki gostilničar, ki se je pred par leti naselil na Bistrici, njegov sovaščan, in ko ta ni mogel dobili pravice za izvrševanje gostilniškega obrta pri kranjskih oblastvih, obrnil se je kar naravnost na Kreka na Dunaj.
Posledica temu je bila, da je kmalu imel iskano pravico v rokah. Nato pa se je zmaščeval nad svojimi prejšnjimi nasprotniki s tem, da je pred višjim uradnikom raztrgal papir, na katerem je bil od njega podpisan prošnji neustrezajoči odlok v dosego ugodnega uspeha treba je bilo še mnogo pisati in še precej časa čakati, nazadnje pa je bilo treba plačevati še različne in visoke žganjarske davke. Zdaj je začelo okrajno glavarstvo še nekaj sitnariti radi splošnega točenja žganja, ter prepovedovati žganjepitje za čas, ko imajo ljudje največ priložnosti za to. Razen tega morajo žganjepivci tudi ločeni biti od gostov, ki pijo vino in pivo.
Zato v svoji nedosegljivi modrosti sklenejo, da bode ta špirit treba rdeče pobarvati, ter ga prodajati v takih posodah kakor vino, tako da se na vnanje ne bode nič razločilo, kdo da pije žganje in kdo vino. Potem pa naj reče še kdo, da se v tej gostilni toči žganje in naj pride še kak orožnik vohunit v blagoslovljene prostore, takoj jo bode izkupil, da bode pomnil vse svoje žive dni in vrhu tega bode zaradi drznega postopanja tudi ob službo! Bohinjci bodo pa še nadalje po ceni pili neobdavčen špirit, ter še bolj hvalili njega, ki skrbi tako po očetovsko zanje v petek in svetek!
Ta svoj velevažen socialističen sklep je zapisan v društveno tajno knjigo pod točko 91 leta 1899, po Kristusovem rojstvu. Za to tajno knjigo sva vedela dosedaj samo on, ki piše vanjo in jaz, ki sem postal v pretečenem tednu Spiritist.
To pa se je zgodilo tako-le: Moja žena je kupila pred velikonočnimi prazniki steklenico ruma, da bi ga dejala v kolač in podvice. Porabila ga je le nekaj, ostanek v steklenici pa je postavila na polico. Mene je začel strašansko boleti zob in nič ni pomagala ne molitev, ne kletev. Ona mi svetuje: Vzemi ruma na zob morda ti bode potem otrpnil. Jaz jo ubogam, ter nastavim steklenico na usta. Ker prehitro nagnem, uide mi nekaj kapljic po grlu. Pri tej priči me notri speče, kakor, da bi me sam zlodej sunil med rebra z razbeljenimi bodicami. Tristo vragov! zakričim na ves glas »To je sam špirit! Kje pa prodajajo tako sleparsko blago?« Žena pa mi odvrne: »Ti še ne poznaš pravega ruma! Ta je iz nemške tovarne in je toraj najboljši, ki se da dobili. Saj mi je rajnka gospa A-ova večkrat rekla, da se le pri nemških tvrdkah dobi vedno najboljše in najpoštenejše blago.« Jaz pogledam na steklenico in zagledam napis: Feinster Jamaica-Rum. Tudi jaz sem moral sedaj verjeti, da imam opravili z najfinejšim rumom, ki je bil narejen v nemški tovarni iz najboljšega in najpoštenejšega nemškega špirita.
V želodcu pa me je peklo vedno huje. Naenkrat se mi stemni pred očmi in omedlim. V tem hipu se mi odpre nov svet in vidne in razumljive so mi poslale vsakovrstne skrivnosti, katere so od daleč molče opazovali mnogi zamaknjeni, a meni neznani ljudje.
Spoznal sem, da sem padel med spiritiste. Ker sem ravno tiste dni koval ta dopis, vzbudilo se mi je takoj poželenje, da bi izvedel bohinjske skrivnosti. Zato naj preje obrnem pogled proti Srednji vasi in precej ugledam tam tajno knjigo, iz katere bom strmečemu svetu sčasoma razodel še več drugih skrivnosti.
Sedaj, potrpežljivi bralec, pa se zagugajva iz Bohinja zopet doli proti Bledu, da si nekoliko natančneje ogledava ondotne naprednjaške razmere, sva že na Bohinjski Beli. Tudi tukaj najdeva lep krščanski napredek. (se nadaljuje)
Vir: spisal, Spiritist
Janez Pikon