Janez Pikon: Vsekako pa bode velika sreča za Bled, da se ga bode bohinjska železnica ognila tako daleč proč in da bode postaja zanj tam gori pod Spodnjimi Gorjami prav blizu grajščine gospoda gorjanskega barona. 
Ker se že mudim pri zgodovinskih imenitnostih Bohinjske Bele, naj še omenim zanimivo dogodbico, katero sem pred kratkim doživel tukaj: Bilo je nekega dne že pozno zvečer, ko se podam z Bohinjske Bele proti Bledu. Kmalu pod vasjo doidem žensko, ki je glasno ihtela, in zdaj pa zdaj se je začul od nje še glasnejši »u, u.« Ko pridem vštric nje, jo pogledam po strani in spoznam v njej svojo znanko, ženo boljšega kmeta iz gorenje vasi. Ženica je bila še v najboljših letih, prikupljivega obraza in čedne postave, ter sploh še prav »fejst.« »Kaj pa Vam je manka?« jo ogovorim. »Ali Vam je mož umrl, da jokate?« »O ni mi umrl ne« mi odgovori ona z drhtečim in nekoliko preplašenim glasom. »Pa bilo bi zame desetkrat boljše, če bi bil umrl! Ne bilo bi mi treba zdaj trpeti toliko žalosti in toliko hudega in lahko bi si poiskala drugega moža, če bi bil zares umrl, za vedno umrl! U'! u! Kako rada sva se imela in s kakim veseljem mi je postregel vselej, kadar sem kaj potrebovala od njega! Ko pa je zadnjič slišal v pridigi, da je veliko večji greh, če kdo bere nek »prepovedan« list, kakor če oženjen mož hodi vasovat k drugim ženskam in da bode Bog rad odpustil tak greh, a da bralec prepovedanega lista ne bode nikoli dobil odveze, poslal je on naenkrat ves drugačen proti meni. Bohinjska železnica z okolnostmi, ki se dogode.
Gleda me grdo kakor hudoba in najrajše bi me tepel za zajtrk in kosilo, na noč pa hodi doli na Bled vasovat k neki ... Nazadnje mi bode še kaj privlekel domov, in jaz bodem morala ... u, u»! Jaz bi jo bil rad tolažil, a nisem vedel kako. Z nerodnega jezika mi uidejo besede: »Če je tako, pa midva budiva zdaj prijatelja.« »Tega pa že ne!« mi ona odvrne osorno. »Jaz nisem in nočem nikoli bili taka, da bi mi dopadali že drugi moški!« Izprevidel sem, da nič ne opravim s to nazadnjaško žensko, ter pospešim svoje korake. Za seboj začujem zopet tisti »u, u,« ter zamrmram škodoželjno. Prav ti je, neumnica; zakaj pa nočeš razumeti potreb sedanjega napredujočega časa!
Pa privadila se bodeš sčasoma že tudi ti modernejšemu življenju! Približala se bode bohinjska železnica. Ravno skozi vas bode potem vsak dan drdralo v naglem teku za črnim železnim hlaponom premnogo svetlih vozov proti Gorici in na drugo stran proti Celovcu. Iz vozov bodo gledali, se smejali in glasno vriskali lepi, mladi in veseli ljudje, katerim se bode pridružil tudi marsikateri ljubček in možiček odtod ter se odpeljal v daljni svet iskat si boljšega življenja in še modernejše zabave. Tudi ta in ona devica se bode naveličala mrzle svetinjice in popihala jo bode z vlakom v druge kraje med tuje ljudi, kjer se za denar vse da in vse dobi. Naposled se bode morda še tebe, objokana reva, polastilo veselje, da bi šla še kam drugam pogledat za boljšim kruhom, a takrat bodeš za to že prestara.
V naj bližnjem času bode postala Bohinjska Bela z ribniško faro vred samostojna občina in potem bode še lažje napredovala, ko hode enkrat ločena od Bleda, kjer trdovratni naprednjaki še vedno delajo zgago ter ovirajo krščanski napredek. Če bi ne bilo naprednjakov na Bledu, že davno, že davno bi ne smeli tja zahajati pohujšljivi tujci, in blejske device in devičarji bi lahko imeli vsak večer skupne vaje v »Blejskem domu.« Oj kako bi bilo to lepo! Zdaj pa se tam šopirijo večinoma le naprednjaki, in tudi posojilnica je menda se v naprednjaških rokah. Oh, kako je to hudo! Krščanski Blejci radi tega ne morejo naložiti svojega denarja v domačem denarnem zavodu. Zato ga bode treba zapiti do zadnjega vinarja v konsumnem društvu ali pa se ga iznebiti na kak drug bogoljuben način, da ne bode več vzbujal izkušnjav.
Ker je Palestina predaleč in vam toraj ni dana prilika, da bi ondotnim Turkom razsuli pristradane krone In vinarje, nosite jih v Rim lačnim polentarjem, ker ti že težko čakajo nanje. Kadar bodo Lahi olajšali vaše mošnjičke, se bodo posmehovali za vami, ter se norčevali iz vas; toda nič se ne zmenite za laško zasmehovanje. Saj bodete videli papeža in mnoge velikanske cerkve, katere so milijone vredne, in vrhutega vam je tudi znano, da je nehvaležnost plačilo tega izpridenega sveta.
Vsekako pa bode velika sreča za Bled, da se ga bode bohinjska železnica ognila tako daleč proč in da bode postaja zanj tam gori pod Spodnjimi Gorjami prav blizu grajščine gospoda gorjanskega barona. Prej sem mislil, da je Bled tako važna in znamenita postojanka, da se je nikakor ne bode smelo prezreti in na strani pustiti pri gradbi bohinjske železnice, in potlej sem pričakoval, da se bodo Blejci potegnili z vso odločnostjo za to, da bodo dobili bližje svojo postajo. Po mojem prejšnjem mnenju bi se morala delati nova proga od Jesenic po bregu onkraj Save skoro do Žirovnice, tu naj bi se zavila po mostu čez Savo in potem nad Zasipom na blejsko polje, kjer naj bi bila blejska postaja; odtod pa naj bi se izpeljal železniški tir po žlebu za blejsko grajščino proti Bohinjski Beli. S tako izpeljano železnico bi bil olajšan promet za vse tiste, ki se bodo posluževali železniške vožnje na progi od Bleda proti Bohinju in nazaj; onim, ki se bodo vozili od Jesenic do Bleda in dalje ali od tukaj do Jesenic pa bode vse jedno, ako se peljejo kar naravnost pod Spodnjimi Gorjami ali pa par minut bolj dolgo po ovinku mimo Žirovnice. Iz vseh spodnjih krajev bi se vozili v Bohinj po državni železnici do Žirovnice, odkoder bi imeli prav blizu in skoro po ravnem do blejske postaje. Brezniška občina namreč namerava delati most čez Savo med Žirovnico in Zasipom ter tukaj zvezati brezniški in blejski okraj z neobhodno potrebno cesto.
Ali zdaj sam spoznam, da je ta moj načrt zelo nepremišljen, ker bi postala bohinjska železnica vsem Blejcem skrajno pogubonosna, ako bi se gradila skozi Bled po mojih željah: kajti drdrajoči in žvižgajoči vlaki bi naprednjakom plašili tujce iz blaženega nočnega počitka, ter jih preganjali v druge mirnejše kraje; nazadnjakom pa bi uhajale device ob nedeljah popoldne »prodajat zijala« na bližnjo postajo, kjer bi marsikaj nespodobnega videle in slišale. Tako na primer bi tam videle, kako se ljudje različnega spola ob belem dnevu objemljejo in poljubljajo in slišale bi, kako vojaki in delavci pojo od svojih nepozabljivih ljubic in kličejo skozi okna železniških vozov kranjske Micke! To bi bilo strašansko nevarno za njih sneženo bele duše.
Razen tega pa bi imeli vsi Gorjanci, kakor tudi njih gospod baron silno daleč do blejske postaje. Boljše je toraj, da se Bohinjci vozijo v Radovljico in Ljubljano skozi Jesenice in da vsi tisti prebivalci iz spodnjih krajev, ki hočejo obiskati Bohinj ali Gorico, hodijo po težavnem in dolgem polu čakat na vlak v Spodnje Gorje. Zato se pokorno udajmo tudi v tej zadevi v voljo naših višjih nezmotljivih voditeljev, kateri nam vedno le dobro žele in bodimo za trdno uverjeni, da, kar naši gospodje in baroni store, je vse prav storjeno! (konec)
Vir: spisal, Spiritist
Janez Pikon