NeDelo, Svetovalnica - Mateja Gruden: Z otroki v hribe: Starši naj prilagajajo zahtevnost tur zmožnostim otrok in poskrbijo, da jim na poti ne bo dolgčas
Ko gremo v hribe z otroki, se posvetimo njim, svoje ambicije pustimo v ozadju, poudarja Mateja Peršolja, vodnica Planinske zveze Slovenije (PZS) in mentorica planinske skupine na osnovni šoli. V otrocih, ki se morajo v hribih vselej prilagajati željam svojih staršev, se utegne sčasoma poroditi odpor do njih in se bodo tudi pozneje, kot odrasli, le stežka odpravili vanje ...
Med odraslimi, ki nočejo zahajati v hribe, je veliko takšnih, ki so se jim, kakor povedo sami, »hribi zamerili v otroštvu«. Mateja Peršolja, sicer učiteljica na osnovni šoli Preserje pri Radomljah in mama dveh otrok, pojasnjuje: »Mislim, da je za to krivo predvsem neupoštevanje želja in zmožnosti otrok. Otroci, recimo, radi hodijo v družbi, zato ni odveč, če pomislimo, kdo bo šel z nami. To je še zlasti pomembno, ko so v puberteti, a tudi, ko so mlajši.«
Drugo, na kar opozori sogovornica, je izbiranje ciljev za otroke. Njihovo zahtevnost je treba stopnjevati, »od malega k velikemu, od bližnjega k daljnemu.«
Izjemno pomembno je tudi izbirati poti z zanimivostmi. Če jih ne opazijo sami, jih je treba opozoriti nanje. »Pa da nas obišče kak škratek! A na to je treba pomisliti in se pripraviti še pred izletom, prebrati kaj o krajih, kamor gremo, kakšno pripovedko ... Literature za to je dovolj, precej informacij je na internetu. Takšni izleti ostanejo otrokom v spominu kot pravljični in komaj čakajo, da jih ponovijo!« Zato, poudarja Mateja, naj cilj ne bo vrh, ampak pot, na kateri bomo kaj videli, takšna z razlogi za igro. »Pravzaprav vam bodo vsi otroci, ne grede na starost, na vprašanje, kaj jim je v hribih najbolj všeč, odvrnili: malica!« se smeje. »Zato mora biti zanjo namenjenega veliko časa, pa za počitek in igro.«
Ključno: v naravo
Odprave v hribe oziroma gore z otroki je treba primerno stopnjevati. »Če začnemo pri treh letih, ko otrok že samostojno hodi, pa do šestega leta ... Izleti naj bodo kratki, od ure do dveh, na okoliške hribe. Sicer ni nujno, da gremo na hrib, da otroku že tako zgodaj naložimo vzpon. Lahko je izlet na bližnji travnik, v gozd; v naravo, torej, bistveno je, da hodimo, se igramo. Za otroke, stare od šest do devet let, so že primerni izleti, dolgi dve do tri ure, a z minimalno višinsko razliko, do 200 metrov. Deset- do 12-letniki že lahko premagajo višinsko razliko 500 do 800 metrov ter hodijo tri do pet ur. Stari od 12 do 15 let: šest do osem ur hoje, 1000 do 1200 metrov višinske razlike. Pri tem pa je treba upoštevati še druge dejavnike, predvsem to, koliko smo, starši in otroci, že hodili v hribe. Če imamo 13 let starega otroka, ga seveda ne moremo peljati na šesturno turo, če pred tem še ni bil v hribih. V takšnih primerih vedno začenjamo s stopnjo nižje. Hribi morajo rasti z otrokom. Poleg tega je treba upoštevati zahtevnost in poznavanje poti; če so otroci še majhni, je nasploh priporočljivo, da starši pot že poznajo, saj tako najbolje vedo, kaj mu bodo lahko pokazali na njej.« Na zahtevnejših poteh pa lahko opozorijo na dele, kjer je potrebna večja previdnost.
Vzpon naj bo vedno zahtevnejši kakor sestop; ta naj bo položnejši in neizpostavljen, nadaljuje – za vsak, primer, če so noge že malce telečje proti koncu ture; tako ob morebitnem padcu ne bo hujših posledic. Sicer pa je najbolje že vnaprej predvideti zahtevnost ture in izbrati takšno, ki otroka ne bo utrudila tako močno, da bo na koncu komaj hodil. Ves čas ga je treba tudi pozorno spremljati.
Pa zimski vzponi? »V dnevnikih (programov PZS za otroke in mlade Ciciban planinec in Mladi planinec, op. p.) sta obvezna dva izleta v vseh letnih časih, tudi pozimi. Prav je, da smo v hribih aktivni vse leto. A zima seveda zahteva večjo previdnost in poznavanje razmer. Visokogorju se gre z otroki pozimi večinoma izogibati, še zlasti če starši sami niso vešči gibanja v hribih v tem času. Zadoščajo izleti na nižje hribe, a prav tako z ustrezno opremo – primernimi oblačili, obutvijo in gamašami ter drugo zimsko opremo, ki jo otrok zmore in zna uporabljati (na primer palice in krplje). Sicer na PZS pripravljamo gorniško šolo, v kateri se učijo gibanja v gorah pozimi, a ta je za otroke od 7. razreda naprej,« pove Mateja.
Čelada vsekakor
Nekaj slabih utrinkov iz hribov ... Oče v visokih planinskih čevljih, sinček v nizkih telovadnih copatah sestopata po strmi Komarči k slapu Savica. Dekletcu pod jeklenicami zahtevne Hanzove poti na Malo Mojstrovko nad Vršičem, ki je znana po padajočem kamenju, mama na vprašanje, ali naj si povezne čelado, odvrne: »Po želji!« Sredi obupno vročega poletnega dopoldneva nad Vratci, na začetku najlažje poti na Malo Mojstrovko, starša z osnovnošolskima otrokoma sprašujeta, kje je kaj, kje je vrh. Tudi Mateja v hribih opaža, da so ljudje prevečkrat nepripravljeni na turo oziroma ne vedo prav dobro, kam gredo. »Zgodilo se nam je že, da smo srečali planince z otroki, ki so ob pogledu na našo družino – vsi s čeladami, otroka (hči je zdaj v sedmem razredu, sin v četrtem, op. p.) pa navezana na vrv – ostrmeli in se vprašali, ali so si izbrali ustrezen cilj, ali so se ustrezno opremili zanj. Tudi obrnili so se že. Obutev planincev je iz leta v leto boljša, sicer pa so visoki planinski čevlji za otroke nujni, saj jim varujejo teličkaste noge. Čelade še niso obvezni del opreme; svoje otroke in druge, ki jih vodimo na izlete in tabore, učimo že od začetka, da je čelada, kadar hodijo po izpostavljenih poteh, pod steno oziroma kjerkoli, kjer je nevarnost padajočega kamenja, nujna!«
Kar zadeva pridobivanje znanja in izkušenj, sogovornica meni, da do enajstega leta zanj praviloma zadoščajo starši, pozneje, če želje presežejo znanje in izkušnje staršev, pa je otroka najbolje vpisati v najbližje planinsko društvo z mladinskim odsekom. »Če poteka dejavnost planinskega krožka na otrokovi šoli, je tudi ta pravi naslov, kjer bodo usposobljeni mentorji planinske vzgoje in vodniki PZS poskrbeli za želje in znanje otrok.«
Mateja Gruden, besedilo
Borut Peršolja, fotografije
PZS je imela lani 58.389 članov (v 269 planinskih društvih), od tega je bila slaba četrtina, 13.867, predšolskih in osnovnošolskih otrok. Za cicibane in mlade planince: mk.pzs.si/mpcp