Albin Simonič: V četrtek dobim od Matica sporočilo, če bi šel v Gesause v Avstrijo. Puf, ja, hitro grem pogledati na splet, kjer je to in kakšne so smeri. Takoj mi je jasno, da je

..  območje vsekakor vredno obiska. Tako se z Maticem slišiva in zmeniva. Jutri popolne smer Graz, Loeben, Eisenerz, nacionalni park Gesauze.

Ko prispeva v ozko dolino med hribi, so ti v temnih oblakih, tako da vidiva le njihova podnožja. Po poti pa je že pošteno deževalo. Napoved za soboto je bolj tako, tako. Vendar upava, da bodo napovedane plohe popoldne. Po glavni cesti skozi dolino se peljeva do odcepa za Johnsbach, zavijeva levo proti njemu in kmalu sva pri izhodišču za najin jutrišnji cilj, južno steno Festkogla. Izhodišče je gostišče Kolblwirt. Od tu vodi markirana steza proti koči Hesshute. Prespati tu ne moreva, ker je malo preveč ob cesti in "na očeh". Opozoril, da se ne smer kampirati, oz. prespati v avtu tu sicer ni več (so pa v celotnem območju nacionalnega parka), bi bilo pa vseeno malce nerodno. Tako se odpeljeva malo naprej po dolini in najdeva res dober prostor.

Zvečer skozi okno naravnost nad avtom (drugam iz soteske tako ne vidiva) vidiva zvezde in upanje na suho dopoldne je tu. Zjutraj sva zgodnja, ob pol šestih jo že "mahava" proti steni. Skozi bujne gozdove, do velike jase, kjer gre stezica proti steni naravnost navzor, steza proti Hesshute pa gre v desno. Od tu tudi vidiva podnožje stene, vse ostalo je v gostih oblakih. Hodiva še malo in ...kaplje so tu. Pršenje, prideva do skale, kjer vedriva. Kapljice kmalu izginejo in nadaljujeva pot. Sva nad gozdno mejo, stezica vodi skozi travo, ki nama sega do kolen, do skale pa je tudi veliko sledi krav, še posebej v obliki velikih črnih d.... Ta velika trava pa res poganja njihovo prebavo, da serjejo kot vidre. Pri skali pa so kravo šle v levo, midva pa navzgor. Kmalu sva pri nekakšnem podstavku Festkogla, ki je visok pribl. 150 m in v katerem je kar nekaj smeri, da lahko lepo priplezaš do glavne stene. Letos pa je tu predvsem velika krajna poč. Očitno je bilo res veliko snega. Danes pa naju tu že drugič "božajo" kapljice. Umakneva se v žleb na levi. Spet vedriva. Plezala tu danes ne bova, to je sedaj jasno. Ker prešenje ni močmo, greva oz. poplezavava naprej po žlebu in še naprej do vznožja stene. Tu poiščeva vstope smeri, ki so v vodničku. Stena se kaže kot zelo lepa, z res dobro skalo, tako da "enkrat bomo tudi tu kaj zlezli". Nato pa navzdol in na "kofe" v Kolblwirt.

Dan nato preživiva povsem turistično in spoznavava nacionalni park Gesause in kraj Admond, ki nekako tudi spada zraven. Zvečer se vrneva na isti kraj spanja in upava, da bo zdržala lepa vremenska napoved.
Zjutraj je dan, kot bi ga umil, je pa pošteno hladno. Najin cilj je Groser Buchstein in smer Feuerland. Skozi Johnsbach se odpeljeva nazaj do ceste skozi Gesauze. Pred reko Enn, ki je izoblikovala dolino, je parkirišče, ki je namenjeno za izhodišče poti proti koči Buchsteinhaus, ki leži pod južno steno Groser Buchsteina. Ja, pot do koče je kar dolga, saj je potrebno premagati 1000 m višine (iz 570 m na 1500 in še nekaj). Tako dobro zastaviva pot in sva v slabih dveh urah pri koči, oz. na sončku malo nad kočo. V senci je hladno, prav fino za hodit. Obstati pa je prav prijetno na soncu. V vodniku piše, da v steno že okrog osmih posije sonce. Pa ni čisto res. Na sončku nad kočo se sončiva kar nekaj časa, potem greva še kakšnih petnajst minut naprej, kjer iz markirane poti zavije potka pod steno, ura je devet, pa je stena še krepko v senci. Odpraviva se proti steni, smer ni pretežko najti. Začneva se pripravljati na vstop. Iz doline pa se začne vleči meglica, ki je bila zjutraj približno na polovici poti. Ta še potem kar nekaj časa zastira sonce, tako da ... toplo res ni. Pa saj sva kar dobro oblečena, tako da gremo v smer.

Že kar na vstopu naju preseneti precej neroden previs. Malce krušljiv in s kar malo "premalo" oprimkov za "šest plus". Ja, še enkrat pogledava skico, če sva na pravem mestu. Sva, potrebno je potegniti na podprijem, stopati bolj na trenje, se stegniti na kar majhen stranc, spet prestaviti noge in šele tedaj potipaš malo boljši "grif". Nadaljevanje pa je tipično za Avstrijske hribe z dobro skalo (t.i. Dachsteinski apnenec). Lahko rečem ples po hrapavi skali, kjer ravno ni obilo pozitivnih robčkov, ki jih je običajno precej več v Dolomitih. Potrebno je izkoriščati trenje.

Drugi raztežaj se prične s povsem "atletsko" strešico. Ostra luknja čez streho, malce vlažen podprijem, dolg gib na nekakšno luknjico z mostičkom, ki pa ne "zagrabi" prstov, kot bi si želel, tako da ves čas po malem drsi. Leva noga "po luftu" na rob večje strehe in pošteno moram potegniti, da z levo roko "zagrabim" rob manjše strešice. Nadaljevanje je po zelo lepi poči. Problem pa nastane, ko poči zmanjka in je potrebno za zadnjih nekaj metrov prestopiti v plošče. Tu kar nekaj časa porabim, da "pogruntam" kako naj se lotim zadeve. Kar "triki", v slabih lunjicah najdem slab podprijem, se naložim na kar dober stop, se "prilimam" k steni in izvedem dolg križni gib na ..... jes, dobro luknjico in problem je rešen.

Tretji raztežaj se prične z nekaj metrov lepe zajede in nadaljuje s "plesom" po platkah.

Četrti raztežaj. Nad mano je rahlo previsen stebriček, na njem dva svedrovca. Na levi strani stebrička pa poč. Ni kaj, v poč bo treba, na stebričku ni kaj prijeti. Poč se prične s previsom, nadaljuje pa z dobrimi robovi. Oba svedrovca sta hitro vpeta, naslednjega pa zagledam precej višje sredi previsa, ki sledi poči. Uuu, ta bo pa težka, si mislim. Ker sem že kar precej nad zadnjim svedrovcem, zataknem v zadnji del poči zatič, tako da se vsaj malce lažje odločim za spopad s previsom. Vse nad mano izgleda zelo gladko. Na robu poči najdem podprijem, noge višje in začnem "šlatati". Prsti se naenkrat ustavijo na solidni polici, noge dam še malo višje in sem že precej blizu svedrovca. Še za levo roko je nekaj treba in res "ušlatam" še eno, sicer precej slabšo, poličko, jo stisnem in vpnem svedrovec. Tako zdaj pa "fajt". Na levi zagledam stranski rob. Roki na poličkah je potrebno zamenjati. Mali robek stisnem z desno in se stegnem proti strancu. Ta pa je precej boljši, kot je videti. Še nogo na rob previsa in ... res fantastičen prehod. Nadaljevanje je ležje, a zelo lepo. Ni kaj, genialen raztežaj.

Peti raztežaj vodi po navpičnih počeh. V prvi moram kar malce ponoviti oporno tehniko, kajti je pretežko, da bi križal roke in noge. Potrebno se je držati vodilne roke in noge. Sledi prehod desno v drugo poč, ki je še bolj pokonci in je kar zahtevna.

Šesti raztežaj je edini "lažji". Lepe plošče, ki pripeljejo na udobno polico. Od tu pa sledi veliki finale. Zadnji trije raztežaji. Sedmi po krasni poči, ki v celoti prereže pripližno 20 m visoki stolpiček.

Ko pridem pod osmi raztežaj, me postane kar malce strah. Previsna poč, kjer je zelo malo uporabnih razčlemb izven le te. Malce globje zadiham, se zberem in gremo. Zatikanje rok v poč, noge pa oporno v levi rob, tako da sem kot v strehi. Naporno. Pri drugem svedrovcu pa zmanjka dobrih možnosti za prijemanje v poči. Treba je na okrogel zunanji rob in spet oporno dalje. Ključno pa postane, ko sem spet že kar dobro nad svedrovcem, naslednjega vidim še kakša dva metra višje, pa rešitev spet ni lahka. Pa malce me že "navija". Ali poskusiti zatakniti zatič, ali kar potegniti na šalce, ki jih vidim pod svedrovcem? Tu kjer sem, se ne bom spočil, stojim slabo, oprimki pa okrogli. Nič, roko spet "zataknem" v poč in naprej oporno. Kar gre! Šalci, stojim sicer bolj slabo, tako da ravno spočiti se ne da, vendar imam še dovolj rezerve. Vpnem svedrovec in dalje prestopim v levo v plošče, ki do vrha raztežaja postrežejo še z enim mestom, kjer moram dobro premisliti kako se ga lotiti.

In sva pred zadnjim, najtežjim raztežajem. Ko ga gledam od spodaj se mi zdi kar razčlenjeno. Res je previsno, vendar.... Pa se pokaže, da le ni tako razčlenjeno. Ravno nasprotno. Potrebno je pošteno stiskati male "grife" in hkrati zelo dobro in natančno postavljati noge. Matic se bori, vendar mu po nekaj gibih "zmanjka" ideje. Potem malce bolj potipa za oprimki in kmalu so mu stvari jasne. Spustim ga do "štanta".
Jaz ga med plezanjem dobro opazujem, tako da vidim kaj naredi in kje naj bi bili opimki. Ko se Matic spusti do mene, sem na vrsti jaz. Prvih nekaj metrov tako ni problem, potem pa je potrebno "preklopiti" na "fajt". Dva mala podprijema, grrr..., noge višje na slabe robčke, luknjica, robek, malo boljši stranc, katerega moram nekako preprijeti, desna noga visoko, nalaganje in poteg na edini boljši "grif". Ja, šalčka je tudi za levo roko, tako da se lahko malce nadiham. Matic je podaljšal naslednji komplet, tako da ga z blokado na levi roki in obrnjenim desnim kolenom lahko vpnem. Na enak način izvedem naslednji gib na mali stranski robček na desni, noge višje, bolj na trenje in spet grrr....stisnem, leva roka na mali robek, desna noga gor in potegnem na boljši "grif" v poč na desni. Do vrha pa je lažje. Super, "ratal" mi je flash.
Potem je uspešen še Matic in res dobra smer je za nama. Morava še sicer dva lažja raztežaja navzgor do "železne ceste", po kateri sestopiva. Ta je pa kar strma, tako da se nikakor ni odveč malce "pozihrati".

Smer je res "dobra". Vsekakor ena najboljših, ki sem jih preplezal. Lepo in zahtevno plezanje. Ocena smeri gre od 8+ do 9-, različno od vodnička. Kakorkoli že je, morala sva se pošteno potruditi, ocene so kar "ong" kakor bi se reklo. Po raztežajih na skici 6+, 8-, 7-, 7+, 7, 6-, 7-, 7+ (ta si po moje najbolj zasluži vsaj 8-, kakor tudi je ocena na drugi skici, ki sem jo videl), 8+ (8+/9- na drugi skici). Višina smeri 300 m, za smer pa se porabi približno od 5 - 7 ur. Dostop 2 - 3 ure, Sestop pribl. 2 uri. Tako je to "poštena" tura.
Smer sta prva preplezala A. Strimitzer in A. Hollinger leta 1998. Svedrovci so, bi rekel, nekako srednje na gosto. V četrtem in osmem raztežaju pa lahko pride prav srednje velik zatič. Drugače pa je dovolj deset kompletov. Po smeri se sicer da spustiti po vrvi na en lepljen svedrovec ( na vseh "štantih" en lepljenec in en ekpanzijski), vendar je sigurno hitreje po "ferati".

Albin Simonič