Gorenjski glas, 08.07.05 . Jasna Paladin: Tomaž, SREČNO!
Gore moraš biti vreden!
JASNA PALADIN
Tomaž Humar, 36-letni alpinist iz Kamnika, je pred dnevi ponovno pritegnil pozornost širše slovenske javnosti z najavo vnovičnega poskusa preplezati najvišjo, kar 4700 metrov visoko steno devete najvišje gore na svetu – Nanga Parbat. Gozdni Joža, kakor se je Humar poimenoval že v mladosti, se je za Golo goro ali Ubijalsko goro, kakor ji rečejo alpinisti, po neuspeli odpravi izpred dveh let ponovno odločil zato, ker ga je ta enostavno spet poklicala in je zdaj dozorel, da postane eno z njo. Po hudi poškodbi pred leti, ko si je pri padcu v klet lastne hiše zlomil stegnenico in zdrobil peto, je Humar po temeljitem očiščenju svoje duše, kakor pravi, pripravljen bolje kot kadarkoli. Na Nanga Parbat ga spremlja petčlanska ekipa: dolgoletni prijatelj, hrvaški alpinist Stipe Božić, 30-letni Kamničan, Tomažev soplezalec Aleš Koželj, zdravnica Anda Perdan, bioterapevtka Nataša Pergar, ki bo skrbela za njegovo psihično pripravljenost, in novinarka Maja Roš. Tomaž je na pogovor za Gorenjski glas prijazno privolil le dan pred odhodom v Pakistan.
Tomaž, kakšni so občutki dan pred odhodom?
Tudi tokrat je podobno kot vsakič. Vedno se vse odvija tik pred koncem, tudi če bi s pripravami začeli 14 dni ali pa 14 let prej. Nikoli še ni bilo drugače in očitno je tako potrebno. No, pa saj malo adrenalina nikoli ne škoduje. Na plezanje bom dejansko preklopil šele, ko bom sedel na letalu.
Zakaj spet Nanga Parbat? Enkrat te je gora že zavrnila, kako veš, da bo tokrat drugače?
Ker nobena ženska ne zavrne dvakrat. Sicer pa sem goro že prvič izbral zato, ker ima zame nek poseben pomen. Ko sem šel pred tremi leti sam prvič v Pakistan, nihče ni vedel, da grem tja. Iskat sem šel neke osebne odgovore. Znašel sem se med drugim tudi pod Nango Parbatom in kmalu se je pokazalo, da je to to. Ampak je bilo to tako zelo to, da sem potem rekel, da gre za ljubezen na drugi pogled. Hočem reči, da nisem pričakoval, da se bom počutil tako majhnega in da bo stena res tako strma. Narava je tu naredila prav posebno kreacijo. Gora ima še veliko neznank, ki bodo dorečene šele, ko bom tam. Ko pa bom v steni, ne morem več nazaj.
Gora ostaja enaka, kaj se je drugega spremenilo v teh dveh letih?
Pred dvema letoma sem odpravo prekinil, ker sem sprevidel, da enostavno ne bo šlo. Gora mi je rekla: »Tokrat ne, Joža!« Zato takrat v steni niti nisem poizkusil, vse se je namreč končalo že pri aklimatizaciji. Od takrat se je spremenilo veliko. Največ sem naredil na nenavezanosti, sploh po lanskem obisku pri Sai Babi. Psihološko stojim bistveno bolje kot pred dvema letoma. Sem na pragu tretjega polčasa, če se lahko izrazim simbolično.
Kakšne posledice je pustila poškodba izpred petih let?
Psihičnih posledic nimam, saj sem bil že prej večkrat pomrznjen. En prst imam nekoliko odščipnjen, levi gleženj je fiksen, prav tako desni palec, ena noga je zdaj malo krajša, a to sploh ni tako pomembno. Gre le za zunanjost. Tudi za to je sicer treba skrbeti, a najpomembnejša je duša. Bolj sem moral poskrbeti za svoje gradove iluzij, navezanosti in še česa, ki sem jih zdaj uspel pospraviti.
Videti je, da so bile glavne priprave na ta podvig psihične narave.
Ja, pa saj tako sem se pripravljal že lani, po sistemu iščite sile za svoje cilje in ne ciljev za svoje sile. Torej, najprej je treba veliko delati, potem pa bo morda kaj. Jaz pa sem delal, pa do vabila ni prišlo. Stvari takrat enostavno še niso dozorele.
Kako izgleda povabilo gore?
Takšno stvar enostavno začutim. Ponavadi me ponoči nekako zvije in potem grem, namesto da bi spal, ven, hodim po travi gor in dol in nekaj me močno drži pokonci. Ni treba, da na goro ves čas misliš, ona te enostavno povabi sama. V teh sferah ni časa in prostora, najprej je misel, potem vibracija in šele nato kreacija.
Dve leti nazaj je bila tvoja ekipa enajstčlanska, letos te spremlja le pet članov odprave. Zakaj takšna sprememba?
Denar vedno igra določeno vlogo, a še zdaleč ni samo to. Na Daulagiriju je bila logistika druga in s podobno sem šel nato še na Nango. A logistika potencialnega reševanja v tej steni realno ne obstaja. Zato je prišlo do te spremembe. V tej steni mi dejansko pomagajo lahko samo ti, ki gredo zdaj z mano. Gore se bomo tokrat lotili bolj čisto, tudi zato nas je manj, saj Nanga Parbat v prevodu pomeni Gora za golega človeka. To je ena od glavnih stvari, ki nam je pred dvema letoma manjkala na Nangi. Glede na izkušnje in možnosti, ki jih že imam, sem si zdaj želel pridobiti nekaj več gotovosti. Nanga se je pred leti namreč zelo odzivala na vse to. Gore pa moraš enostavno biti vreden.
Kako težek nahrbtnik gre s tabo v steno in kaj vse bo v njem?
Zadnja leta po nesreči sem precej delal na tem, da bi težo nahrbtnika kar se da zmanjšal in upam, da mi bo težo zdaj uspelo spustiti pod 20 kilogramov. S sabo bom imel dvakrat po petdeset metrov kevlarske plezalne vrvi, posebno nosilno in posebno spalno vrečo, dva 500-gramska cepina, štiri plinske bombice, nekaj juh, sir, pršut, čokolado, čaj, napitke, brikete, od rezervne opreme bom vzel vsaj štiri pare rokavic, saj sem jih pri vzponu na Daulagiri uničil kar šest parov, očala, radijsko postajo, svetilko, kuhalnik ... Gotovo sem še kaj pozabil našteti.
Kako pa je v steni s prvo pomočjo?
Prve pomoči vzamem s sabo zelo malo in jo res skrčim na minimum. Le nekaj aspirinov in nekaj za pljučni edem, par obližev in praktično nič drugega. Bom pa verjetno imel s seboj kakšen nož za primer, če me spet začne boleti zob, da si ga bom lahko izdrl. Pred odhodom sem bil na zobozdravstvenem pregledu, da se mi ne bi v steni spet ponovil kakšen granulom, tako kot lani na Jannuju. Upam, da bo tokrat šlo brez tega.
Kje na tokratnem vzponu pričakuješ največ težav?
Težave vedno najprej iščem pri samemu sebi. Drugje jih iščemo vedno le zaradi izgovorov. Vreme je takšno, kot ga vidimo sami, čeprav je v hribih le nekoliko drugače in usodo kroji tudi vreme. Smo le v makrokozmosu in ne v mikrokozmosu. Gora nikakor ne bo izgovor za težave. Če bi rad našel izgovore, potem jih imam še zdaj dovolj.
S teboj bo v naslednjih dneh preko medijev ali vsaj v mislih zelo veliko Slovencev. Koliko ti to pomeni?
Kar se medijske pozornosti tiče, je bil Daulagiri neka prelomnica. Seveda je to zame bila določena obremenitev in večkrat se vprašam, ali je to sploh potrebno. Veliko odličnih podvigov, tudi mesec in pol nazaj na goro Cholatse, ni bilo medijsko pokritih, a vzpon na Nango ni kar tako. Gre za podvig, ki ima veliko težo celo v zgodovinskem smislu. Ne govorim o slavi, le o tem, da se danes stvari, o katerih se ne piše, enostavno niso zgodile. V današnjem informacijskem svetu, je tudi takšnim stvarem enostavno treba dati nek pomen. Redki ljudje vedo, kaj pomeni organizirati takšno odpravo in na njej uspeti.
Slovenski alpinist Viki Grošelj je dejal, da bo podvig, če ti uspe, največji uspeh v zgodovini himalaizma. Čutiš zato kakšen dodaten pritisk?
Ne, sploh ne, s tem se ubadam tudi, ko nabiram gobe ali ležim na plaži. Po kakšnem sistemu bi bilo verjetno res boljše lenariti doma, ampak vedno pridem do tega, da moramo s talentom, ki ga dobimo, nekaj narediti, saj le tako lahko boljše živimo. A s pojmi boljši in slabši se sam zelo malo ukvarjam. Na goro grem zato, da najdem nova spoznanja, ki bodo pripomogla k mojemu zavedanju.
Tomaž, SREČNO!