Planinski vestnik (1963) - Milan Valant: Nad vasico Entreves se iz zelenih travnatih pobočij, pogrnjenih s preprogami pisanega cvetja, v vsej svoji sili in veličini požene prav pod nebo greben.

... Njegov čudoviti obris se spaja z modrino, razlito preko mogočnih vrhov nad Courmayeurjem. Precej let je že, odkar smo s prijatelji, naslonjeni na ograjo pred domom Torino, občudovali in zamaknjeno zrli v izzivajoča pobočja, ki so se iz zelenih globin dvigala pred nami v greben Peuterey. Od takrat nas hrepenenje ni zapustilo; želeli smo, da bi nam gora podala roko in nas pustila v svoje svetišče iskat doživetij.

Iz Courmayeurja smo se z avtobusom odpeljali v lepo dolino Val Veni, ki leži na vzhodnem pobočju Mont Blanca. Težki oblaki so pritiskali k tlom, megle so se vlekle v črnih ostenjih in bilo nam je kar malo tesno pri srcu. Namenjeni smo bili v čisto nov svet, poln divje lepote, toda že prvi dan smoi dočakali žalosten sprejem. Avtobus se je ustavil malo pred Cantine de la Visaille. Težko opremo smo preložili na tla in iskali primeren prostor za taborišče. Na lepi gozdni jasi ne daleč od poti, ki pelje proti zavetišču Gamba, smo si uredili šotore. Postavili smo jih na obronku gozda. Vodo smo imeli blizu in ni nas motilo, čeprav je bila ledeniška. Prve deževne kaplje so udarile v napeta šotorska krila, ko smo se po dolgotrajnem potovanju odpravili k počitku.

Jutro nas je prehitelo. Šele pozno dopoldne smo zaspani pokukali v sončni dan. Na jasi so domačini pospravljali seno in prav skrbelo nas je, kdaj nas bodo napodili. Oblekel sem kopalke in stekel na diplomatski razgovor. Le za silo smo se sporazumeli in ko so mi dopovedali, da jih prav nič ne motimo, sem jim vesel ponudil pomoč. Zelo jih je zanimalo, katere narodnosti smo. Povedal sem, da smo Jugoslovani, in takoj so v zboru dejali: »A, Tito, Jugoslavija.« Pomagal sem jim povezovati seno, ko pa sem jim potrgal nekaj vrvi, sem dobil novo ime — diavolo.

Naš cilj greben Peuterey je bil še daleč. Visoko nad skrivenčenimi macesni so kipeli kvišku vrhovi, katerih imena smo že dobro poznali. Ker so se vrhovi skoraj vsak dan odeli v belo tančico', smo se odpravili samo na oglede. Pot nas je peljala skozi macesnov gozd, dalje pod veliko skalnato pregrado in preko velikega praga do koče Gamba. Ves čas smo poslušali ječanje gora, saj smo bili med dvema velikima ledenikoma, ki neprestano polzita navzdol in preko velikega skalnatega pragu potiskata gore ledu.

Ogledali smo si zavetišče in se kmalu odpravili naprej proti Col de l'Innominata. Sneg je bil mehak in že kar utrujeni smo prilezli v škrbino. Pred nami se je odprl svet, divji in lep, da smo kar ostrmeli. Ledenik Freney je razbit in razklan, globoko zažrt v svojo strugo med grebenoma Innominata in Peuterey. Z očmi smo iskali prehod skozi ta labirint ledenih serakov in razpok. Pri strmem ledenem kuloarju smo slutili v škrbini med Dames Anglaises in Aiguille Blanche bivak, varno zavetje, ki ga je postavil človek, da bi bil lažje kos mogočnemu velikanu. Črna ostenja Aiguille Noire s svojim nazobčanim grebenom na desni strani so nam vzbujala strah. Vse je bilo tako mogočno, razsežno. Aiguille Blanche in vrh Mont Blanc sta bila pogrnjena s črno megleno odejo in izgubili smo vsako upanje na uspeh. Sklenili smo. da poiščemo pot preko ledenika in se še ta dan vrnemo« v dolino.

Naslednji dan smo se pripravljali za naskok. Doživljali smo to, kar smo že mesece prej želeli. Skrbno smo zbirali stvari, da bi ne bili po nepotrebnem obremenjeni. Govorili smo malo, vsak zase je premišljeval, tesnoba, ki jo čutimo pred neznanim težkim dejanjem, nas je tiščala v grlu. Zvečer dolgo nisem zatisnil očesa, premetaval sem se v spalni vreči, šele sedaj sem se dobro zavedel, kaj nas čaka. Noč je bila temna, le redke zvezde so migljale med oblaki.

Dopoldanska vročina je pripekala, ko smo se težko obloženi pripravili na pot. Do koče Gamba smo si žejo gasili s studenčki, ki so nam grla še bolj osušili. Kmalu smo prišli do škrbine Innominata in se spustili na ledenik. Napredovali smo hitro, saj smo pot dobro poznali. Med razpokami na ledeniku nas je čakalo presenečenje, podrl se nam je snežen mostiček, preko katerega smo prejšnji dan tako varno hodili. Razpoka je bila zelo globoka in široka, tako da smo morali iskati drugo pot. Obstali smo na nekakšnem otočku, z vseh strani so zijale razpoke. Morali so me spustiti v eno izmed njih, da sem lahko na drugi strani prilezel na površje. Zadnji je bil Tomaž in moral je skočiti na ledeno zagozdo v poči. tako da smo ga lahko potegnili iz zevajočega brezna. Pod ledenim kuloarjem, ki pelje do bivaka, je bil ogromen odlom. Na desni strani smo se pri kraju splazili preko in v strmem snegu zagledali stopinje, ki so držale navzgor. Sledili smo jim do konca, prestopili smo v levi rokav žleba in preko izredno krušljivega terena le prispeli v bivak Craveri, ki leži 3490 m visoko, stisnjen pod steno v škrbini Dames Anglaises. Mračilo se je že. ko sem odprl vrata bivaka. »Dober večer,« je nekdo pozdravil v angleščini. Začuden sem odzdravil. Zopet presenečenje. Bil je avstrijski alpinist samohodec Urschler.

Tema se je neslišno vtihotapila med visoke stebre Dames Anglaises. V bivaku je kmalu nastalo hribovsko vzdušje; čeprav je bilo prav malo prostora, smo se le nekako zložili. Z novim znancem smo se kmalu spustili v pogovor. Kar malo smo se začudili, ko je predlagal, naj se sporazumevamo v angleščini. Pripovedoval nam je o skoraj neverjetnih doživljajih svojega asketskega in samohodnega potepuštva. Bil je čudak. Študent filozofije in fizike. Že vse poletje je bil v hribih brez denarja. Po raznih samostanih in cerkvah je mimogrede naprosil nekaj za pod zob. S kilogramom sladkorja in zavojčkoma fig in lešnikov je preplezal Les Hirondelles v Grandes Jorasses, nato težki in nevarni južni greben Aiguille Noire. Spustil se je na ledenik Freney ter znova zlezel na Breche Nord des Dames Anglaises, namenjen v greben Peuterey. Imel je strgane čevlje, polomljene dereze, par klinov, kladivo in žlico. Tudi petdeset metrov dolga vrv mu ni manjkala in imel je kavlje, da se je lahko po enojni vrvi spuščal vso dolžino. Ponoči se mu telo stresa v krčevitih sunkih, verjetno ima načete živce, vendar tega ne prizna. Ob prijetnem kramljanju sem pripravil večerjo. Ponudil sem mu pojedino iz skupnega lonca. Lačen ni mogel odkloniti. Lačni smo bili vsi, jedli smo kakor volkovi. Zavedali pa smo se tudi, da nam bodo v višini nad štiri tisoč metrov kalorije potrebne.

Prebudil me je dež, ki je curljal skozi slabo streho. Do jutra sva molče čakala in namesto da bi nas visoko v Aiguille Blanche obsijalo sonce, nas je pozdravilo mrko, sivo deževno jutro. Megle so se trdovratno oklepale črnih granitnih sten in nam zapirale razgled. Proti večeru so se megle razvlekle in samo za hip je posijalo sonce. Močna želja nas je znova prevzela in nestrpno smo pričakovali jutra. Mraz je pritisnil, da so nam zobje šklepetali. Nastopilo je popolnoma jasno jutro, bilo je 8. avgusta 1962. Nebo je bilo še temno in posejano z zvezdami, le na vzhodu je trepetala rahla svetloba. Na vrnitev nismo več mislili. V hitrem tempu smo se kar nenavezani spustili v levo pobočje Pointe Gugliermina. Začeli smo prehitro in to se nam je kmalu maščevalo. Zašli smo previsoko in naleteli na neprehodne gladke plošče. Precej niže smo se morali spustiti, nato smo plezali poševno navzgor in kmalu prišli do sistema polic, ki držijo na greben. Napredovali smo izredno hitro. Po kopnem grebenu smo dosegli Pointe Gugliermina, ga obšli na desni in ni trajalo dolgo, da smo stopili na snežni greben Aiguille Blanche. Tu smo navezali dereze in drug za drugim, kakor v sanjah, nadaljevali proti vrhu. Omamila sta nas višina in čudovito lepo jutro, ki se je izza vršne kupole Mont Blanca preselilo globoko v zeleno dolino. Mračna ostenja Aiguille Noire so nam ostala pod nogami, bližali smo se koti 4112 m. Tomaž, Kocina in Voranc so se zadovoljno smehljali, saj so brez posebnih težav prvič v življenju prekoračili višino štiri tisoč metrov. Še sedem sto metrov višinske razlike imamo do cilja. Samo še sedem sto metrov in na vrhu bomo. No, saj ni tako hudo, kot pravijo, smo pomislili, toda gora nam jo je čudovito zagodla.

Dopoldansko sonce je žgalo, da smo se skoraj precvrli. Korak je postajal počasnejši, za vsak večji napor je bilo potrebno precej volje in hitrega dihanja. Z vrha Aiguille Blanche smo se po vrveh spustili na sedlo Col Peuterey. Zvezali smo vse tri vrvi, da bi ga hitreje dosegli. Mi štirje smo res kar kmalu prispeli v sredino strmine, le Avstrijec se je s svojim patentom za spuščanje zataknil v poledenelem skalovju ter telovadil po zataknjeni vrvi gor in dol, da nas je obhajala groza. Prosili smo ga, naj se vsaj naveže, toda niti slišati ni hotel. Na srečo se mu nič ni zgodilo in ves vesel je slednjič prižvenketal z avtomatom, do nas. Še en spust preko ledenega odloma in kmalu smo prispeli v sedlo Peuterey (3934 m). Kazalca na uri sta pokrila številko dvanajst in sonce nam je neusmiljeno grelo že tako vroče glave. Morali smo nekaj pojesti, toda nič nam ni teknilo.

Sneg je popustil, udiralo se nam je globoko, novega snega je bilo vedno več, ko smo se iz sedla podali v precej strm Grand Pilier d'Angle. Zaradi slabih. snežnih razmer smo morali slediti skalnemu razu. Vrv je le počasi polzela preko ramen in skozi dlani do tovariša. Meter za metrom smo se vzpenjali vse više in više po rumenem granitu. Po policah je ležal sneg in po skalah se je cedila voda tako vabljivo, da se nismo premagali, čeprav smo dobro vedeli, da je ne smemo piti. Raz nas je tako zamotil, da se nismo utegnili ozirati po okoliških vrhovih in šele, ko smo prispeli na greben, smo se malo razgledali. Ogromni ledeni odlomi na strminah Brenve so grozili, da se bodo vsak čas zrušili v globino. Iz daljave okrog Hudičevih igel sem in Mont Maudita so se že vlekle megle in tudi levi greben Mont Blanc Brouillard je bil že ves odet v sivo prelivajočo se odejo. Rahla bleda sivina se je zgrnila tudi na nas in kmalu smo izgubili stik z dolino. Pot so nam zaprli številni »žandarji«, ki so bili posajeni prav po grebenu Grand Pilier d'Angle. Dokaj nerodni prestopi mimo teh skalnatih zob so nam vzeli veliko moči in časa. Ostali smo v senci in megli, sonce se je skrilo za pobočje Mont Blanc di Courmayeur. Kmalu je začel vleči veter in postalo je hladno. Bili smo 4244 m visoko. Pričelo nas je skrbeti. Še več kot 500 m višinske strmine je bilo pred nami. Greben se je spremenil v ostro snežno rezino, ki se je vse bolj in bolj strmo dvigala proti nebu. Sem pa tja so se megle razgrnile in z željnimi očmi smo se ozirali proti veliki opasti visoko nad nami, kjer je veter vrtinčil megle, ki so silile preko vršnega grebena Mont Blanc de Courmaveur. Dereze so se zažrle v poledenel sneg, ki je bil pokrit z debelim slojem pršiča, ki ga je skupno z glasovi odnašal veter. Zeblo nas je, toda nismo oblekli toplih vestonov, nihče se ni spomnil. Me njaje se smo gazili v vse bolj strme rezine. Hiteli smo. Proti vrhu sem bil zopet na vrsti. Strmina se je še bolj povečala. Za vsak korak sem večkrat zadihal, z odprtimi usti sem zijal v ledeni veter in hlastal za zrakom, ki mi je rezal v grlo in pljuča. Moramo! Moramo priti, še danes ... Ihtel sem, se zopet smejal, žgalo me je v prsih. Napel sem vse sile, telo se mi je usločilo in z velikim zamahom sem zasadil cepin nad opast. Zadr- getal sem, se potegnil preko robu, v obraz mi mi je udaril nov val vetra, obenem pa sem zagledal rdeče žarečo svetlobo zahajajočega sonca, ki se je potapljalo v megleno morje. Ne smejati ne jokati se nisem mogel več. Vrh, vrh, vrh ... Po trebuhu sem se splazil nekaj metrov od robu, se postavil pokonci in hotel zarjoveti. Hripav glas se mi je izvil iz grla, pobral ga je veter. Lepota me je vsega prevzela. Morda je pa res. da smo preko. Napel sem vrv in Tomaž mi je sledil. Molče sva se objela. Tudi Avstrijec je zaprosil za vrv. Izza roba sta prilezla tudi Voranc in Kocina. Stisnili smo si roke. Mont Blanc di Courmayeur. Še blaga vzpetina do najvišje točke v Evropi. Veter nas je kar upogibal, sonce pa se ni hotelo pogrezniti za obzorje; močna rdeča luč je še vedno trepetala nad razburkanim morjem megla in nad sneženimi pobočji; pet sključenih postav se je počasi z drsaj očim korakom napotilo proti vrhu.

Zaostal sem daleč za ostalimi, prezeble roke sem tiščal v žepe. Spotikal sem se ob cepin, ki se mi je motal med nogami. Težko sem dihal. Na pol v sanjah sem se počasi prevlekel preko vrha in se pričel spuščati proti zavetišču Vallot. Medtem se je stemnilo. Že sem videl toplo metereološko sobo, topel čaj. vse toplo, mnogo topline. Tako sem zasanjal, da sem šel mimo bivaka naravnost k metereološki postaji in sem s slabotnimi močmi skušal odpreti vrata. Zaman, bila so zaklenjena. Nisem mogel razumeti. Moral sem se vrniti do bivaka in tistih petdeset metrov sem taval celo večnost. V mrzlem bivaku so me dočakali prav tako premraženi tovariši. Nisem mogel več. Tomaž je skoraj vso noč bedel pri meni in mi dajal tablete, čaja, pa tudi ananasovega kompota se dobro spominjam. Tovariši so preklinjali kuhalnik, ki je zaradi mraza zatajil. Veter je butal ob aluminijasto škatlo, napol podrti bivak je ječal. Proti jutru je vse utihnilo. Pričele so prihajati vodniške naveze. Tudi mi smo počasi pospravili in se napotili čez Aiguille du Gouter in Col de Bionnassay preko ledenika Dome na ledenik Miage in smo po desetih urah iz snežnega pekla prispeli na zeleno jaso, kjer smo na obronku gozda spet zagledali modro rumeni šotor — naše taborišče.

Visoko nad nami je greben Peuterey. Strmi kvišku, k svetlobi. Vse je tako kot prej, ko smo samo hrepeneli po dejanju; Peuterey se mogočno sveti v soncu. Naše stopinje je sneg zametel. Globoko v duši nam je ostalo nekaj neizrekljivega; doživeli smo velik vzpon in bili smo srečni.

Milan Valant