Boris Štupar 08.07.2013 07:29 1817 0

Ivov prehod - 06.07.13

Med Grintovci: Samotne poti nad Lučko Belo - sedmi del.

Minljivost s katero se srečujemo je posledično skrita v našo podzavest. Ljudje, ki smo jih srečevali, ljudje, ki so nas srečevali, vsi smo le en zanimivo prepleten krog. Omejenost našega vedenja o tem krogu pa je tista, ki nam ustvarja predstavljane in to je vodilo našega početja.
Iskanje prehodov. Vedno iščemo nekaj. To je lahko novo ali pa staro. Sedanjost ali preteklost. Če ne vemo, da je nekdo že hodil, plezal ali pa iskal ta prehod, si mislimo, da je to novo. Nikakor pa nismo prvo živo bitje, ki je »lazilo« tod. Ta misel o prvem je le človekova utvara.

In zakaj rinemo tudi v te malo manj strme, a zato toliko bolj drobljive stene polne ruševja, zakaj iščemo … Nedvomno je to zapisano v človekovi (pod)zavesti. Vendar le čemu nismo vprašali človeka, kaj išče v teh strmalih vedno znova in znova. Morda je iskal le odgovor njemu znane skrivnosti! Ta pa je skrit v glasnem vetru, ki se na robu stene zameša v morje rušja in živo pripoveduje … Ne vem pa zakaj planik danes ni?

V vzhodni steni Konja so sedaj trije nam znani »človeški prehodi«: Erjavškov, Klemenov in Ivov. Steno na levi zaključi že preplezana grapa, ki pa je opredeljena kot del Rzenikove vzhodne stene. To območje je tudi pravo zatočišče rogatih živali, zato smo kot gostje tu le kratek, nam odmerjen, čas …

Boris Štupar