Helena Plahuta 20.07.2013 07:29 2045 0

Iz Konca

Silvo Baznik: ... na Skuto in Grintovec.
Ura kaže pol šestih zjutraj, ko izstopim iz avta pri Žagani peči.

Vem, da sem si podaljšal pešačenje za deset minut a te hitro minejo in že sem v Koncu. Hodim skozi gozd in se vzpenjam proti M. Hudemu grabnu. Grem na drugo stran in sem na Tratah. Jutranja rosa boža čevlje in hlačnice so mokre. Ozrem se nazaj in vidim prve sončne žarke na Kompoteli. Nadaljujem v hladu in senci jutra do studenca pod Koglom. Še nekaj korakov navzgor in stopim na snežišče pod skalno pregrado. Iz nahrbtnika potegnem čelado in poprimem za prve kline. Hitro se dvigujem do jeklenice in kmalu pod seboj pustim lovski prehod. Pot gre po tratah pod Sleme, kjer usmerim korak pod pregrado Velikega grebena. Z vrha me opazujeta gamsa, pod menoj zaslišim tek še enega. Hitro fotografiram čeprav vem, da bodo posnetki slabi a lepota trenutka je neizmerna. Podam se pod pregrado in jo hitro preplezam. Glej ga starega kozoroga. Pomota, le dlako menja starosta.

Naprej hodim po vrtačastem svetu in se pomikam proti gorski verigi Skute in Rink. Pred seboj zagledam planinca. Namenil se je pod Skuto na snežna melišča. Ali so potrebni dereze, mu zakličem. Ne, dovolj je cepin, dobim odgovor. Dobro, si rečem. Derez nimam, cepin pa je na nahrbtniku in kmalu v rokah, še čelado drugič na glavo (kaj jo pa nosim, mar ne) in pogumno čez melišča v steno. Dohitim planinca in skupaj doseževa vrh - Skuta (2532 m). Pogledam na kronometer, ki kaže tudi čas od pričetka ture do vrha gore. Tri ure in petindvajset minut. Super čas za moja leta, mar ne. Čudovit sončni dan je, nekaj vetrčka, ki mi boža lica in v okolici nosi meglene oblake na visoke vrhove in grebene. Tako razgledi niso kaj prida a nič zato, bo pa naslednjič lepše. Potrebno je obnoviti porabljeno energijo in zato se lotim prijetnega opravila. Kmalu se odpraviva na drugo stran gore in se spuščava proti Velikim podom. Planinec Bojan bo šel proti Kokrskemu sedlu, zato se razideva, jaz jo mahnem po markirani poti do razpotja za Mlinarsko sedlo. Zopet bo treba navzgor a tega sem že vajen. Korak je še čil in dokaj hitro sem na sedlu. Srečam nekaj planincev, ki gredo preko Dolgega hrbtna na Skuto, jaz pa jo mahnem na Mali Grintovec. Z njega imam lep razgled na moj drugi cilj. Počasi postaja moj korak počasnejši in zadnji metri kar ne gredo izpod nog a kjer je volja je tudi pot in sem na cilju, drugem vrhu danes, Grintovec (2558 m).

Nekaj planincev je na vrhu in se jim pridružim in drugič danes napolnim baterije. Za trenutek se odpre pogled na obe Kočni in hitro naredim posnetke. Skuta in sosedi so v meglenem oblaku. Pred mano se dvigne iz doline na pobočje Grintovca meglica in čas je za odhod z gore. Pod nogami cvetlice, fotoaparat je v stalni rabi in počasi stopam na Ovnov čir in se ustavim šele nad Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu. Potreben sem kratkega počitka in zalogaj in pijača prideta še kako prav. Pred menoj je še spust v dolino, zato se odpravim in nežno stopam počasi navzdol ter hranim kolena. Stopim v gozd in hodim v senci dreves. Počijem še enkrat na klopci. Le kdo je bil tako prijazen in jo odnesel tako visoko nad dolino. Hvala mu. Treba se je spustiti in zato na pot. Hodim in hodim in končno pridem iz gozda na gozdno cesto pri tovorni žičnici za Kokrsko sedlo. Še nekaj sto metrov in sem pri Žagani peči. Odklenem avto, pogledam na uro. Ura je štirinajst in petnajst minut.

Na poti sem bil osem ur in petinštirideset minut, od tega sem hodil in fotografiral sedem ur in dvainpetdeset minut, ostalo je bil počitek.