Janez Pikon: V Ukancíh se gre na Jurjovčovo Vrtačo, lep širok solnčni pašnik pod Mišeljsko planino. 
Raz teme Debelega Vrha 2392 m proti severu se dviga ponosno ob robu grebena Hribaric izrazit, skalnat stožec, na Lechnerjevem zemljevidu brez imena, 2464 m, najvišji vrh Hribaric (Mišeljski Konec, 2453 m). Že na Debelem vrhu sem sklenil, da moram radi pregleda nanj. Da dobim polno gotovost za imena Hribariških vrhov, sem si poiskal drugega, za f'žnarske planine zanesljivega vodnika, Petra Gašperina starejšega, vulgo »Medved.« Mož je že 64 let star, ali trdne, dobre hoje, ostrega vida, star lovec in posestnik na f'žnarskih planinah, v mlajših letih pastir, tako da pozna vsako koto in vrh. Dne 23. avgusta 1926 nisva bila prav gotova vremena, zato sva iz Fužine odšla šele ob 8,15 v Dolino Voje z namenom, da še pred večerom zmagava Mišeljski Konec ter prideva v mraku do koče Zajezeram. Ker sva pa medpotoma točno pregledavala obore in vrhove, sva se precej zakasnila ter spremenila načrt tako, da ostaneva v Vodnikovi koči čez noč, drugi dan pa pojdeva čez Mišeljsko dolino na Mišeljski Konec in odtod pod Kanjavcem na Zádnjiški Vršac ter po celi dolini Zajezeram do Koče pri Triglavskih jezerih.
Pot v Dolino Voje vede vzhodnem, precej visokem bregu Mostníce po pašnikih do grape Suhe, preko katere se prestopi na Ravno Brdo, valovit svet pod planoto »Na Vrhu.«
Na vzhodnem bregu Mostníce, takoj nad Staro Fužino se strmo dviga Studór 966 m; - u - te besede se izgovarja zamolklo, na Goriškem Stadór. Po mojem mnenju je to pravilnejši izgovor po pomenu, kajti vsi Stadorji so visoki skalni stebri, ki se dvigajo skoro navpično nad ravnino; po Bovškem se še zavedajo pomena steber. Pravi vrh Studórja je vzhodna kova 999 m.
Po južnem boku, nad Mostníco okoli, vede pastirska steza nad Hudičevim mostom čez Prévale. Za Studorjem je zeleni dol do planine Blátce, ki se pa s poti ne vidi. Ob vzhodnem bregu Mostníce od Studorja naprej se nizajo precej strmo gozdnati, glaváti vrhovi Studorjeve višine: Goli Kuk, dve glavi Lesene Police in Pogoreli Vrh. Med Kukom in Policami je gorski gozdnati dol Kobilnice. Za temi vrhovi je gozdna planota 1063 - 1099 m V Lomu, ki prehaja v planino Úskovnico.
Ko se stopi iz Ravnega Brda, redkega bukovega gozda Pri Črešnji, na plano, se odpira široka travnata Dolina Voje, spomladanski in jesenski pašniki, ki jih čez poletje kosé; radi tega je Dolina Voje polne senikov in staj. Dolina Voje razlaga Kogovšek (Planinski Vestnik XVI, str. 173) iz lóge. Kakor je ime gradiča Vog v kotu vasi Stara Fužina pod Studorjem bohinjska izreka za Log, tako Lóge postanejo Vóge in vsled velariziranja in se tudi g. omehča na j. Na Goriškem imamo nad Knežo Loje iz Lóge, le da Goričan l ne premeni po svoji izreki v v. Kadar pa naglašajo é kakor v Kobariškem kotu, pa govore Logjé. - Morfologično je Dolina Voje res pravi logovi. No, ime Vójenica pod Begunjščico nad Radovljico, ki je podolgasta draga, mi dela vendarle pomislekov. Tudi sklanja v Dolini Voje, nad Dolino Voje in pridevnik Vojšč'(i) Robi nad Dolino Voje, ne vem, če kaže ra loge.
Na vzhodnem bregu, tik pod Mostníco pred Dolino Voje, je glava Kropa, kakor mala trdnjavica pred vstopom v dolino. Na vzhodnem pobočju planote »Na Vrhu« nad potjo izvira močan studenec Snedč'(i)ca, čigar šum se čuje že izza gozda na Ravnem Brdu. Takoj po izviru z močnim belopenečim skokom izgine v produ, da nižje doli zopet priteka na dan kot močan potok, ki teče preko poti v Mostnico. Od Snedčice naprej po srednjem pobočju je sedaj precej izredčen gozd Smrekovec, kakor ga je imenoval Gašperin, ali Smréčavec, kakor ga je imenoval vodnik Ceklin. Nad potjo sredi Smréčavca stoji skala, odčehnjena od strmega brega; razpoko med njo in pobočjem imenujejo »V Mavhk,« pot pod njo »Na Ovinku.« Za skalo od vrha dol je strma grapa Pástorkov Strug, po kateri spuščajo drva; gori prehaja v Sopot, razor, ki se ne vidi s poti, ker je za skalnatimi Sópatskimi Robiči. Rob nad Dolino Voje na vzhodnem bregu Mostníce od Pogorelega Roba so Vojšč Robi. Dolino Voje zapira v koncu laštasto robovje »Skala,« vzhodno ob njej pelje iz doline steza čez Breg. Nad Bregom od Vojšč Robov naprej in od Úskovnice dol je široka gozdnata polica Trstje do pod Tosca, nad njo so Čiprije z Močili. Kota 2004 m je prav Vrh Ramórnjaka, kota 1713 m je Mesnova glava, severno za njo Močila, pod temi zahodno Čiprije, od Močil dalje Sleme pod koto 2004 m. Razor izpod Močil je Ramórnjak, radi tega pravijo za vrh tudi V Ramórnjaku. - Lepi zeleni pašnik pod Toscem se imenuje V Silju. Pleteršnik in Miklošič razlagata besedo od sejati, dejanski se rabi ta beseda tudi za mlado, še travnato žito in Silej kot lastno ime je precej pogostoma po visokih Alpah za pašnike, kjer raste visoka lepa trava, podobna zelenemu žitnemu polju; po mojem pa je razlagati silje na polju, gotovo pa Silje na Alpskih bokovih po pomenu siliti t. j. trava, ki bujno sili v rast.
Med Vrhom Čiprij in Draškim Vrhom je globel Virtáčica, preko katere vede planinska pot iz planine Kónjščica okoli Tosca nad Siljem.
Od Doline Voje po Bregu je najstrmejši del poti, večkrat razdrte od hudournikov. Med Bregom in Skalo strmo pada grapa Mostníce, ki prihaja od Ramornjeka dol. Na pol brega je Spodnje Počivalo, odkoder se odcepi steza vzhodno v Trstje. Na Počivalu stoji znamenje po znanem gorskem vodniku Antonu Grmu iz Srednje vasi. Na lovu mu je vejevje sprožilo puško dvocevko, da sta oba izstrelka od podbrade prebila glavo do možgan. Spomnil sem se živo nanj; saj mi je bil on namenjen za vodnika na tem potu!
Vrh Brega je Gornje Počivalo; stopila sva nanje ob 10,45. Prostor v grapi pod njim se imenuje V Kožah, iz njih vede pot na gozdnati rob planine Grintavica. Ta planina je le spomladanska in jesenska. Ozka dolina nad Bregom postaja strma in pod Grintavsko Glavo, pod 1637 m, sva stopila ob 11,05 na lepo planinsko ravnico Vrtača s talnim studencem. Odtod gre pot čez Kúkčajce; pomena nisem mogel določiti, na planino V Grinlavici. Vzhodno pobočje razrivajo trije strmi strugi, največji je Jelerjev Strug.
Od te grape vede pot »V Stopci« na zaznamovano planinsko pot okoli Tosca. Je nekoliko krajša do Vodnikove koče, zato pa strmejša in prisojnejša. Zanimivejša je pot čez Vrtače in pod stenami Krsteniškega in Jezerskega Stoga »Čez U k a n c e« do Jurjovčove Vrtače, najprej precej strmo v ovinkih gori, potem pod stenami Stoga položnejše do konca doline. Po tem imenovanju »V Ukancíh,« ki je morfologično brez vsega dvoma konec doline, sklepam, da je napačna Pintarjeva razlaga (Planinski Vestnik XVIII stran 158) za isto besedo v ozadju Bohinjskega jezera. Bohinjci ne govore: grem »V Ukanco,« ampak: grem »(v Ukanec) v Unanc,« tako trdi tudi Kogovšek (Planinski Vestnik XVI, stran 173 XXIII, stran 177). Besede torej ni razlagati s Pintarjem iz loke: lokavnica, lokanca, ampak je priprosto: konec doline. Ne sme motiti, da Bohinjec govori z dvojnim predlogom »Grem (v Ukanec), v Ukanc.« Besedo »Lokanica« je menda zanesel v literaturo prof. Orožen, (glej Planinski Vestnik I. str. 100). Da beseda ni Ukanca - Lokanca, ampak Ukance, kažeta imeni Na Lokvi in V Blatu, za senožeti ondukaj kot posamezni imeni, dočim (Ukanec) Ukanc obsega ves prostor v koncu Bohinjskega jezera, ki se polagoma viša do zatrepa doline.
Iz Ukanc se prestopi na Júrjevčevo Vrtačo, lep, širok solnčni pašnik, ki spada že pod Mišeljsko planino. Goved se pripase za jutra iz planine pod Jezerskim Stogom do Jurjovčove Vrtače; pastirji živino spremljajo, da jo popoldne obrnejo nazaj. Nekdaj je bil tu planinski stan, pač tudi samostojna planina, dokler so imeli Bohinjci več drobnice, ki je imela dovolj obhoda med Jezerskim Stogom in Toscem, po rušnatih Gavah okoli kote 1824 m Vrh Zagona. Po celem dolu V Ukancíh in Jurjovčove Vrtače je bujna planinska flora. Iz Jurjovčove Vrtače se pot strmo vzpne okoli Jurjovčove Glave v zelene konte, imenujejo Razor, ki se nizajo kakor dolina do pod Mišeljske planine ter se izgube v Malo Polje.
Krenila sva na vzhodno bližnjico skozi Glave pod Zagonom mimo lovske koče. V Jurjovčovih Glavah vzhodno nad nama izprehajala se je mirno mala tropa divjih koz. Niso se prav nič bale najinega šuma, stara koza je mirno čakala v rušju, komaj za streljaj nad nama, da ji je sledila kozica. Lepo je gledati, kako stara koza skrbno čuje nad mladičem. Ko ji izgine iz vida, se takoj ustavi, ozira po njem, dokler ga ne dočaka, dočim se kozli navadno malo brigajo za svoj zarod. Pod Zagonom proti dolu so Podjelške skale. Ves rušnati prostor okoli Zagona je izborno lovišče za divje koze.
Iznad Jurjovčove Glave nad Vodnikovo kočo sva hodila od 12,00 do 12,30. Mislila sva, da bova v koči imela precej miru in ne bo turistov. No, obetajoče lepo vreme je bilo izvabilo zopet vse polno planincev, da se je koča proti večeru dobro napolnila.
Drugi dan, 24. avgusta, sva krenila ob 5,00 iz Vodnikove koče naravnost preko planine Malo polje na Mišeljsko planino do 5,40. Mislil sem dobiti nekoliko mleka za na pot, no, stanovi so bili vsi zaprti, dasi je bil že velik dan. Zaman sem trkal in poskušal odpirati stanove: bilo je kakor izmrto. Konečno se mi je posrečilo odpreti sirarno; majerce so bile še na posteljah ter so precej nevoljno izjavile, da nimajo mleka in tudi ne vstanejo, da bi pomolzle. Gašperin se mi je pa smejal, ker sem bil tako gotov, da dobim na bogati planini mleka, in je pripomnil, da so se časi po vojni temeljito preminili ter da je težko dobiti pastirjev, ki bi skrbno opravljali svoje posle.
Zavila sva od Mišeljske planine zahodno navzgor pod Mišeljske vrhove. Mišeljska dolina se dviga v dveh precej strmih skokih v širne travnate konte, ki se nizajo ena za drugo. Južno pobočje Mišeljskega vrha 2350 m, Na Nizkem 2295 m in Mišeljske Glave 2344 m, dasi strme, bi dale obilo paše za ovce in koze. Ker pa na Mišeljski planini goje le goved, ostane to nepopašeno. Bujno raste roženíca, z goriškim imenom roje, vrsta planinskega šara: Carex glauca, črnoglavec, Carex humilis roženica, roje. Po Goriškem imajo to travo kot posebno tečno za ovce, ker daje tolsto mleko.
Na rob prve konte sva stopila ob 6,30, krenila severno skoro do slemena 2295 m Na Nizkem in prečila pod Mišeljsko Glavo do sedla med njo in Koncem. Iz sedla gre lahka pot po drničih navzgor. Na vrh sva stopila ob 8,20, ter pregledala znova širni skalnati prostor Hribaric. Imena, katera mi je povedal vodnik Gašperin, so se docela skladala z onimi, kakor mi jih je pred 14 dnevi napovedal vodnik Ceklin. Bil sem torej gotov svojih zapiskov izza Debelega Vrha.
Razgledovala sva približno eno uro. Hotel sem dol po zahodnem robu, naravnost na Hribarske Prevale, a Gašperinu se je zdelo prenevarno. Ker nisem vzel vrvi s seboj, sem se vdal in sva krenila zopet po prejšnji poti na sedlo nazaj ter pod severnim robom Mišeljskega Konca do 10,00 predpoldnem na Hribarske Prevale. Iz Mišeljske planine se pride, seveda tudi naravnost, čez zatrep Mišeljske doline, ki se imenuje V Koncéh, na prevalo. Zadnja konta je zasnežena in strma do robu ob 2357 m. Od prevale se vidi Vrh Hribaric 2405 m ter po vrsti dva Vršaka do 2248 m. Dolgi hrbet od vrha Kánjavca do 2488 m mi je Gašparin imenoval Teme. Trentarji imenujejo rob Temena po temnorjavi barvi pečevja proti jugu in nad Rjavo Mlako proti zahodu Poprovec. Za koto 2488 m bo rabiti pač bohinjski izraz Teme, na katero se nanaša tudi trentarsko ime malega jezerca ob 1993 m, »Jezerce pod Temenom.«
Pod prevalo sva zavila po gruščnati stezi, sicer zaznamovani, a komaj vidni, okoli Temena do Jezera ob 2002 m, ki ga imenujejo Trentarji Rjava Mlaka. Bohinjci pravijo vsem štirim jezerom (po trentarsko: ob 1897 m Zeleno Jezero, ob 2002 m Rjava Mlaka, ob 1993 m Jezerce pod Temenom in zadnje jezero brez kote, ki v Lechnerjevem zemljevidu ni zarisano: Jezero pod Vršacem ali v Podstenju) - s skupnim imenom Pri Mlakah. Do Zelenega Jezera in še čez, dalje do Velikega Črnega jezera so nekdaj pasli izključno Trentarji iz planine Trebiščina. Radi tega morajo za jezera pač veljati navedena trentarska imena.
Ime Uskovnica se napačno razlaga iz Lúskovnica, Leskóvnica ali Osekovnica: pa tudi naglas Uskóvnica (Kogovšek v Planinski Vestnik XVI, stran 173 in L. Pintar, XVIII, stran 157) ni prav, ampak Úskovnica. Beseda je stvorjena iz oziroma, kakor Vojžca 1739 m, severno od Kranjske Gore, planina Božca pod Kobariškim Stolom nad Srpenico in Vožca pod Begunjščico nad Radovljico. Sem stavljam tudi vsa imena Vojške, Vojščica, a ne s Pintarjem iz »visoko.« Poleg fonetičnih razlogov je odločilna morfologična oblika: dolg, zavit hrbet ali zavit vrh. Ako se poudarja pravilno: Úskovnica, odpadejo vse gorenje, nestvarne razlage.
Vir: besedilo: dr. Henrik Tuma
Janez Pikon