Večer, 01.02.06, Narava, gore in ljudje
Komu je še mar za pohorsko smučino?
Pohorje, odeto v debelo snežno odejo, naravnost vabi ljubitelje teka na smučeh, da se spojijo s pravljično pokrajino. Težko pa je v snežno pohorsko idilo oditi sam, in organizirani tek, Pohorska smučina, je bil v zadnjih dvajsetih letih idealna rešitev za ljubitelje turnega smučanja. Pa razlog za odpoved niso nepremagljive snežne ali vremenske razmere na Pohorju, razlog je strah. To je strah pred "vladavino prava". Nepregledna vrsta predpisov, dovoljenj in soglasij, v katerih zna plavati le peščica "tajkunov" in ki izrabi vsako priliko za zaslužek, so organizatorjem nagnali strah v kosti. Izgubili so se v gozdu predpisov in groženj, za ta teren nimajo zemljevida in kompasa, tega jezika še ne razumejo. Občutek nesigurnosti jim narekuje previdnost, umik, prepustitev organizacije drugim, ki v tem morju bolje plavajo, ki se v tem gozdu bolje znajdejo.
Tudi vojska, ki je bila eden tistih, ki so omogočali, da je bila to množična prireditev, je sedaj preoblikovana. Pohorska smučina je bila slovenski ponos, kar pa ne velja za prgišče plačanih specialistov za Bližnji vzhod. Tam jim snežna smučina ni potrebna. Tudi prav malo jim je mar množica ljudi, ki je sposobna v zimskih razmerah preteči petdeset kilometrov po pohorskih hrbtih. Morda bo v naslednjih letih preko Pohorja vodila avtomobilska cesta, mogoče bodo žičnice prepredle vse pohorske grape in hrbte. Kar bo večno, je izziv samega sebe, da premagaš mraz, sneg ter daljavo in prav zato bo vsako zimo potegnjena pohorska smučina. Morda ne tako, kot smo je bili vajeni, na zunaj drugače, vendar s trmo in srcem vedno čez celo Pohorje.
Ko so se lani udeleženci smučine podpisovali pod tekst, da tekajo na lastno odgovornost, je neki pravni poznavalec dejal: "Ta podpis nič ne pomeni, če se mi kaj zgodi, bom pa kljub temu tožil in iztožil." Pred nekaj leti smo brali, kako v Ameriki tožijo vsevprek, od zdravnikov, gorskih reševalcev do prostovoljcev, in da tisti, ki pomaga, lahko nastrada, in če mu pri tem, ko koga rešuje, ta strga bundo, ga lahko toži. Ob tem smo se v naši Sloveniji zgražali in nismo razumeli, da v tako napredni državi ni več nobene samoumevne solidarnosti. Ampak ni trajalo dolgo, ko smo tudi pri nas postali tožitelji tistih, za katere slutimo, da bi od njih lahko kaj iztržili.
Kakršna koli bo že papirnata vojna, vedno se bodo našli ljudje, ki bodo zaradi užitkov in lepot šli preko Pohorja. Vsak, ki se smuča skozi zasnežen pohorski gozd, se smuča za lasten užitek in je vesel ter hvaležen vsake tovariške pomoči. Kdor pa za smučanje plača, se iz socialnega druženja in prijateljstva preseli v svet strahu, ki ga povzroča vladavina prava.
Urška Šprogar
Anonimnež: Mikac (sreda, 1. februar 2006 ob 7:54)
Podatki o uporabniku - IP: 194.242.36.222 - ponudnik:
Bravo, Urška.Pa saj nas je še v tej deželi nekaj, ki cenimo tovariško pomoč, kakršna koli že ona bila in pa, vesel sem,ko se potepam po hribih,da nas je še kar nekaj,ki zahajamo v višave zgolj samo iz notranjih vzgibov in........Pa saj tisti,ki hodite, veste kaj hočem povedati.
Anonimnež: iiii-dober članek (sreda, 1. februar 2006 ob 10:8)
Podatki o uporabniku - IP: 193.77.164.8 - ponudnik:
Kaj pa če bi župan Slov.gradca, ki je bil in je navdušen tekač in G.SOVIČ SKUPAJ STOPILA in uredila stvari.Hvala vama vnaprej.
Komentira: Miro (sreda, 1. februar 2006 ob 15:51)
Podatki o uporabniku - IP: 164.8.18.171 - ponudnik: epftehrad.uni-mb.si
Urška, saj ni tako hudo. S(m)o tudi taki, ki ne potrebujemo z motornimi sanmi narejene, tri metre široke steptane proge, da se sprehodimo teh 50 km. Skupaj sva videla mnogo pomečkanih smrekic (kolateralna škoda), ki s(m)o jih pomendrali ko smo divjali ćez Pohorje. Ljudje so že leta pred nami hodili po tej in podobnih poteh brez "modernega suporta". In bodo tudi vnaprej.
Lep pozdrav
Anonimnež: Samo (sreda, 1. februar 2006 ob 19:56)
Podatki o uporabniku - IP: 86.61.6.92 - ponudnik: BSN-61-6-92.dial-up.dsl.siol.net
Ne vem če je res tako. Tako je recimo kaznivo zapustiti ponesrečenca ne da bi mu nudil pomoč. Take dezinformacije širijo kvečjemu lakomni odvetniki. Pa navedite samo en primer, da je nekdo nekomu rešil življenje, pa ga je ta nato tožil. V nesreči je dolžnost vsakega, da pomaga po svojih močeh.