Nedeljski dnevnik: Za pohodnike in gornike - V poletnem času, ki se bliža, so v gorskem svetu
... dokaj značilne poletne nevihte, ki se z bliskanjem in grmenjem navadno pojavijo precej nenadoma - kako se izogniti nevarnosti, kako je mogoče vnaprej, na osnovi določenih znamenj, predvideti nevihto in kaj storiti, če nas nevihta ,ulovi' med hojo na goro - to je bilo prvo vprašanje, ki smo ga zastavili mag. Mihi Pavšku, sodelavcu Geografskega inštituta Antona Mehka ZRC SAZU, sicer pa tudi planinskemu vodniku in inštruktorju planinske vzgoje.
»Z nevihtami je podobno kot s snežnimi plazovi, boljša je preventiva oziroma da nas tovrstni naravni pojav ne ujame. Temeljno je redno spremljanje vremenske napovedi, najmanj nekaj dni pred nameravanim odhodom v gore. Pri načrtovanju ture moramo imeti časovno rezervo - podobno kot v primeru teme - če so nevihte napovedane čez dan, moramo biti zjutraj ali najpozneje zgodaj dopoldne na vrhu. Če nas preseneti nevihta nižje v gozdu, na planini, se namreč lažje umaknemo kot višje, v odprtem svetu. Kaj šele na kakšnem izpostavljenem, ozkem grebenu, kjer so v nekaterih kamninah prisotni tudi kovinski minerali, ki strelo dobesedno ,vlečejo nase'. Na nastanek neviht nas najbolj očitno in v vseh delih dneva - zlasti pa sredi dne - opozarja razvoj kopastih oblakov (pozor - ti lahko prihajajo nad nas iz sosedstva, pogosto pa nastanejo kar nad nami!), povečana vlaga (posledično se med potjo bolj znojimo), popolna odsotnost ali šibak veter, nekaj ur prej si vrhovi nadenejo oblačne kape in drugo. Nevihto, ki napoveduje pri(e)hod fronte, lahko spremljamo med njenim približevanjem, v splošnem kar vizualno, natančneje pa lahko tudi s pomočjo radarske slike na pametnem telefonu (v tem primeru lahko precej natančno ocenimo, kdaj nas bo dosegla, a nikar ne preizkušajmo tega v naravi ...).«
Kaj pa, če nas nevihta vendarle ulovi?
»Če vas nevihta preseneti na prostem, potem:
• Pazite, da niste na najvišjih delih hriba ali gore. Kakšna jama ali usek, spodnji nivo kamnoloma ali previsna skala so mesta, ki nudijo vsaj malo zaščite (ne smejo biti mokra!). Zaščitenega mesta ne iščite v skupinah več ljudi. Ne naslanjajte se na stene. Najboljši položaj je čepenje, roki pri tem objameta koleni, nogi sta čim bolj skupaj. Če že ne gre drugače, se usedite tako, da imate nogi čim bliže telesu. V nobenem primeru se pa ne uležite.
• V lesenih ali kamnitih kočah, ki nimajo strelovodne zaščite, je najvarneje v sredini, in to v čepečem položaju.
• Izogibajte se bližine osamljenih dreves ali skupine dreves, vrhov, razglednih stolpov, drogov električnih in telefonskih vodov, anten in podobnega. Pojdite stran od kovinskih ograj in mrež.
• V gozdu, kjer so enakomerno visoka . drevesa, je manj nevarno. Vendar: umaknite se od višjih dreves in od roba gozda. Počepnite in se od debel dreves oddaljite vsaj tri metre. Bolje je, da ste mokri, kot da iščete zavetje pod nizkimi in gostimi vejami. In ni res, da v lipo ali bukev ne udari strela.«
Vreme se. sicer obnaša vedno bolj nepredvidljivo, saj so hitre spremembe vse pogosteje dokaj dramatične. kaj vse nas lahko poleti doleti v gorah?
»Pravimo, da je vreme kaotičen sistem, ki pa ga do neke mere (časovnega okvira) vendarle lahko,preberemo'. Morda so odstopanja res nekoliko večja in s krajšo povratno dobo, vendar pa niso te spremembe nič bolj dramatične kot nekoč. Predvsem pa za vse take dogodke hitro izvemo, k čemer so pripomogli globalizacija ter množica vremenskih očes (satelitov) in dejstvo, da ima že vsakdo s seboj malo boljši mobilnik, vse, kar potrebuje za hitro dokumentacijo. Po drugi strani pa se nekateri še vedno obnašajo, kot da se jim tam zgoraj - enako kot tu spodaj - nič ne more zgoditi. Letos na primer nas bodo v gorah doletela številna snežišča, zato bo velika nevarnost zdrsov. Če vas bo pot zanesla v visokogorske osoje, so obvezni cepin in čelada, na večji strmini tudi kompleten trojček, torej še dereze!
Med pojavi smo že omenili strelo, potem so tu sunkoviti in siloviti vetrovi, ne nazadnje tudi močno sonce (tako kot na kožo je v kombinaciji s snežišči še posebej treba paziti na oči), intenzivnejše padavine, najbolj zahrbtne pa so poleti nenadne temperaturne spremembe. Poenostavljeno: kar se v dolini zgodi v nekaj urah, se »zgoraj« v minutah, če spodaj škropi, lahko v gorah lije kot iz škafa in podobno. V splošnem velja, da so nižje vremenske spremembe veliko počasnejše in padavinsko manj izrazite kot v gorah.«
Kako se vi pripravite na enodnevni izlet in kako na nekoliko zahtevnejšo turo?
»Predvsem je razlika, ali gremo nekam prvič ali gre za cilj in pot, kiju že poznamo. Kdor redno zahaja v gore, mora spremljati vreme sproti in ne le dan ali dva pred odhodom, za težjo in daljšo turo je treba opraviti vsaj nekaj pripravljalnih izletov. Opremo imam sam vedno na istem mestu, tehnično za zahtevnejše ture v kleti, tako da mi logistična priprava ne vzame prav veliko časa. Več pa načrtovanje poti, rezervne ture, smer morebitnega umika in drugo. Včasih je težko dobiti »kamera- da«, saj nam primanjkuje časa, tudi meni, in to že »kronično«, kar ni dobro. Na seznamu turnih želja, ki bi jih rad »predelal«, že nekaj let bolj poredko kakšno prečrtam. Čedalje več tur je takih, kijih »moram« opraviti glede na načrt izletov, in vse manj tistih, ki jih želim opraviti bolj zase. Nisem pa pristaš »hitrih in drznih«, v zadnjem času sem zasledil izraz »po-/predšihtnih« tur. Gore zahtevajo celega človeka, ko si enkrat tam, ni in ne sme biti površnosti, še manj hitenja. Nenazadnje, kako že pravi kantavtor Iztok Mlakar: »Lepe reči mor'š guštirat na lahno ...«