Janez Pikon: Merodajna so le bohinjska imena od Črne Prsti do Žabiškega Vogla 1923 m, odtod naprej čez Škrbino do Bogatina in do Kanjavca zgolj soška in trentarska. 
Bohinj imenujem prostor, ki ga objemlje pogorje od Črne Prsti 1844 m čez Žabiški Vogel 1928 m do Bogatina 1977 m na vzhod, od tod čez Lanževico 2003 m, Kal (Kol) 2001 m, Čelo 2227 m, in Plazki Vogel 2348 m na sever, ter odtod čez Plazke in Trebiške Lope ter Kanjavec 2566 m do Triglava. Ta prostor deli Savica, Bohinjsko jezero in Sava Bohinjka na Bukovske planine pod pogorjem Črne Prsti do Škrbine 1905 m, med »Zajezeram,« Bohinjskim jezerom, Mostnico in Velsko dolino, ter Komno - od Škrbine do Bogatina čez Lanževico in do Pod Kanjavcem. Gorenji skalnati del pa so Hribarice. Vsako leto gredo tisoči turistov k Savici in v Dolino Voje in Dolino Sedmerih jezer na Triglav in nazaj. Kljub temu je Bohinj turistom malo znan. Tudi znameniti turist dr. Julius Kugy izraža v svoji knjigi »Aus dem Leben eines Bergsteigers« pričakovanje, da se vendar enkrat dobi turist, ki bo pregledal Bohinj.
Pri svojih toponomastičnih študijah Julijskih Alp mi je leta 1913 ostal le Bohinj, ter skupina Triglava in Suhega Plaza. Imel sem za poletje 1914 še izbrane izkušene vodnike; no, prišla je vojna in mi je preprečila delo.
Zaprtje meje po vojni me je kot bivšega Goričana zavedlo v Dolomite, kjer sem našel za študij toponomastike Alp imenitno oporo v ladinščini in bavarščini; mikalo me je, da delo razširim, ker sem pričakoval večjega haska od primerjevalne toponomastike vseh alpskih predelov in dialektov. Želja, da vendarle končam domače Julijske Alpe, pa je konečno odločila, da sem leta 1925 in 1926 predelal Bohinj. Šlo je prav težko radi tega, ker je večina izkušenih domačih vodnikov pomrla ali so prestari, da bi še bili za naporno hojo. Za Bukovske planine, t. j. za prostor od Črne Prsti pa do Škrbine, nisem mogel dobiti zanesljivega vodnika, za Komno sploh ni več vodnikov, le za planine in za Hribarice se mi je posrečilo dobiti lovca Ivana Ceklina, po domače »Šmonc,« in Petra Gašparina, starejšega, po domače »Medved,« oba iz Stare Fužine, izborna vodnika in veščaka. Vzrok, da gine med domačimi poznanje planin, je ta, da se je skoraj popolnoma opustila pašnja drobnice - posebno v Bukovskih planinah se pase izključno le goved -, da so opravnice »majerce« večina mlajša dekleta, ki se ne zanimajo za kraj, posebno tudi to, da planine menjajo po večkrat sirarje in najemnike, tako da jim je prostor neznan. Bohinjci so po Komni precej pozno nastopili z izkoriščanjem pašnje. V prejšnjem stoletju so pasli skoraj po celi Komni večinoma Trentarji in Sočani. Za Gorenjo Komno so vsa oborna livadna imena goriška in precej zanesljiva, za Dolenjo Komno pa je le malo imen bohinjskih in še ta so omahljiva. Trentarji so pasli svoje črede do Lepuščine, do sedaj opuščene planine Kal ali Kol, le planini Govnjač in Na Kraju, zdi se, sta bili že prej v posesti Bohinjcev. Opažam, da so poleg vsega tega tudi zemljevidi vojaškega zemljepisnega zavoda na Dunaju precej netočni. Pravilne so kote; svet, škrapljast in laštast, je jako dvomljivo zarisan, često nečitljiv.
Mejne gore med bivšo Goriško in Bohinjem, od Črne Prsti naprej do Bogatina, imajo navadno dvojna ali trojna imena: od bohinjske in goriške strani slovenska, poleg tega pa še od Stržišč in Nemškega Ruta gor zaostala nemška imena. Merodajna so bohinjska imena od Črne Prsti do Žabiškega Vogla 1923 m, odtod naprej čez Škrbino do Bogatina in do Kanjavca zgolj soška in trentarska.
Da bi ugotovil imena, sem ponovno križal ter prehodil pogorje z vrhovi, ki objemljejo Bohinj. Poleg tega sem prečil Bukovske planine od planine Poljane do Govnjača, prehodil Dolenjo Komno, planine in dolino Zajezersko do Zadnjiškega Vršaca 2194 m, ter prelezel Pršivec, Debeli Vrh, Mišeljski Konec ter Kopico. Kljub vsemu naporu in dobri volji nisem docela gotov svojega dela in treba bo pač predelati moj operat še podrobno. Zavedam se splošno za vse svoje delo, da sem izvedel le temeljni načrt toponomastike Julijskih Alp. Docela sigurno se krajevno imenoslovje ustanovi šele, ko se predela ves prostor na podlagi zemljevida vojaškega zemljepisnega zavoda 1:10.000 tako, da se že na licu mesta vpišejo oborna imena. To postopanje sem bil predlagal že leta 1903 češki družbi Čermak, Dvorak in dr. Ružička, ki so se takrat prvi resno bavili z nomenklaturo, ter so prvi odprli sistematično pot naši alpinistiki. Ker sem vedel, da imajo češki turisti za seboj tudi gmotno zaslombo in ker je bila takrat slovenska turistika še v povojih, sem predlagal, naj bi na češki univerzi akademiki-alpinisti sestavili skupine po tri člane, jezikoslovca, prirodoslovca in zgodovinarja-zemljepisca, seveda vsaj z enim, nekoliko utrjenim turistom. Te skupine naj bi si razdelile posamezne doline Julijskih Alp ter jih predelale zgodovinsko, zemljepisno, prirodopisno in jezikoslovno. Poudarjal sem že takrat, da nam tako gradivo odpre docela nove poglede na staro slovensko zgodovino in še več, na prvotno kulturo Srednje Evrope. No, češka turistska skupina je kmalu nato razpadla, ostal sem sam. Storil sem, kolikor sem mogel, žrtvoval mnogo časa in denarja, a kljub svojemu več nego 20-letnemu naporu še danes ne morem upati, da končam nameravani veliki toponomastični zemljevid Julijskih Alp.
Vir: besedilo: dr. Henrik Tuma
Janez Pikon