Boris Štupar 12.09.2013 07:29 1189 0

Metličani po Kamniških Alpah

Lokalno.si: V soboto, 7. septembra, smo se člani Planinskega društva Metlika odpravili na dvodnevno turo v Kamniške Alpe.

Tri planinke in osem planincev smo ob osmi uri že krenili iz doline Kamniške Bele proti Kocbekovemu domu na Korošici. Kljub svežemu jutru smo kaj kmalu slekli dolge rokave in zagrizli v strmo pot. Štirje »ta močni« so se odločili za pot ob slapu Orglice ter naprej čez Skok in Šraj Pesek do Korošice. Ostale pa sta nas vodnika Jože K. in Jože J. vodila proti Presedljaju, kjer smo že komaj čakali položnejšo pot, da smo si lahko odpočili in pomalicali.
Ob prihodu na Korošico smo s strahom ugotovili, da kolegov s strani Šraj Peska še ni. Zatajili so tudi vsi GSM signali, tako da se je večji izmed Jožetov odločil za tek čez Petkove njive do Šraj Peska v reševalno akcijo, katera k sreči ni bila potrebna. Pravočasno smo namreč prišli do informacije, da so si »izgubljeni« zaželeli razgled z Lučkega Dedca.
Po postanku in okrepčilu na Korošici je bil naš sobotni cilj Ojstrica. Pogumno smo pričeli z vzponom in v predvidenem času stopili na njen vrh, kjer smo bili nagrajeni s sončnimi žarki, ki smo se jim nastavljali debelo uro. Družbo so nam delale kavke in nekaj planincev.
Po sestopu čez Malo Ojstrico in spustu do kapelice sv. Cirila in Metoda na Molički planini smo se ponovno povzpeli čez Sedelce do Kocbekovega doma na Korošici, kjer nas je čakala zaslužena večerja. V jedilnici smo posedeli ob prijetnem klepetu, dokler nas ni oskrbnica Mojca pozvala na spanje. Ker smo jo ubogali že na prvi poziv, smo si celo prislužili njeno pohvalo.
Še v temi sta nas naša vodnika zapustila in se povzpela na Lučki Dedec, vendar sta bila že pred jutranjim svitom nazaj. Ob sedmi uri smo se vsi skupaj odpravili proti Škarjam in nadaljevali pot proti Lučki Brani oz. Babam, kjer smo občudovali gorsko cvetje, razglede na sosednje vrhove in gamse, ki so bili občasno tako blizu, da smo s strahom kar pospešili korak. Kljub temu, da smo v nekem trenutku daleč v daljavi opazovali naš naslednji cilj, smo bili na vrhu Planjave presenetljivo hitro. Od tam pa nas je pregnal močan veter. Brez težav je minil tudi spust do Kamniške koče na Kamniškem sedlu, od koder nas je ob pogledu na Brano, ovito v siv oblak, minila volja za vzpon na njo. Pa naj ostane še nekaj za drugo leto, smo soglasno sprejeli odločitev naših vodnikov in se spustili v Kamniško Bistrico.
Kljub različnim težavam (boleča kolena, kolki, rame in strgani podplati pohodniških čevljev) smo ponosni in zadovoljni prišli na cilj. V dveh dneh smo premagali čez 3.300 metrov vzpona, za kar smo potrebovali 18 ur hoje. Kar pa nam očitno še ni pobralo dovolj energije, saj smo si vzeli še urico časa za sprehod čez spominski park žrtvam alpinizma, ob tem pa že načrtovali več dnevni obisk Kamniških Alp v naslednjem letu. Turo smo zaključili v nedeljo v večernih urah.
Priznam, noge danes bolijo. Vseeno pa smo že odločeni, da gremo na naslednjo turo. Vabljeni z nami, na Matajur 13. oktobra.