Volčja sreča - Paolo Cognetti, prevod Jernej Šček
Borut Peršolja: Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
***
Klasična ljubavna zgodba, postavljena v gorsko okolje. Sneg, mraz, ogenj, ki prasketa v kaminu in dva, ki … Lahko bi tudi končal na tem mestu. A k sreči mi ni treba: pripoved je dovolj večplastna, da ima v sebi tisto nekaj več, zaradi česar je to literatura, ki se jo splača dati v lastni nahrbtnik (znanja, izkušenj in odnosa).
- Zima je izstavila račun težkega leta. (12)
- Med božičem in tremi kralji sta delala brez prestanka dvanajst ur na dan, sedem dni na teden, in se snubila: ona je obešala sporočilca na tablo iz plute, on pa pritiskal na zvonček ob pripravljeni jedi. (13–14)
- Bi me nehal ovohavati? Po januarju dišiš. (20)
- Človeške zadeve je sovražil. Mnogo raje je imel volčje, lisičje in ruševčevo. (26)
- Veš, našla sem učbenik geografije za otroke, tukaj v knjigarni. V njem piše, da tisočmetrski vzpon v Alpah ustreza tisočkilometrskemu premiku na sever. (35)
- Ne gre kar tako, da položiš sadike, ki samoraslo uspevajo, ni tako preprosto. (41)
- Kako se je končalo z divjakom? Kakor vedno s hribovci. Namreč? V sebi nosijo bes, ki prej ali slej poči. Najčešče z alkoholom. (49)
- Polarna raziskovalka čistih las. (54)
- Grizel je kolena do višine snežišč, se potikal po ranjenih gozdičih, kjer so jeleni in srnjaki drsali glave ob debla, krvaveč s sebe izpraskovali kožo in končno sprostili mlado rogovje. (97–98)
Roman govori o mestnih ljudeh, ki o gorah vedno (očitno imamo nek okvarjen gen …) razmišljamo idealistično in naivno. Vidimo le tisto, kar želimo videti. In govori o ljudeh, domačinih, ki ne rabijo niti osebne izkaznice, saj jim je pot okrog domačega doma znana bolj kot maternica. Ta dvojni živelj se drug drugemu prilagaja do neke mere, a dlje kot od tistega, takratnega, usodnega, ne gre in ne gre. Ta vmesni prostor, vesolje srečevanja in prepletanja dveh (še kako istih) svetov, opisuje Cognetti. Z besedo, ki ob tabornem ognju pomiri mularijo, z glasom, ki v zaljubljencih podžge slo, z izkušnjo napora, ki veteranom polni spomine.
- Svojo ubogo ročico je ponesel pod nos in razsodil: motorka z otopelo verigo. Misliš da? Po iveri sodiš, tanjša je, bolj je veriga priostrena. (121)
- Seveda je. Dobro sladkan, kot je tebi všeč. Nikdar ni dovolj sladko. (129)
- Sherpa se je zasmejal Dvakrat je stal na Everestu, a nemogoče je bilo iz njega izvleči kakršnokoli filozofijo. (131)
- Fausto je spoznal, da opazuje košček pravkar naplavljene, še človeško nepoimenovane in na zemljevidih neoznačene Zemlje. (137)
- Kmalu je priznala: nimam pojma, kako je z mano. To je kraj neizmerne lepote. A tudi trpek za umret. (142)
Ja, to je knjiga za vse in vsakogar. Za tiste, ki gore zgolj opazujejo od daleč. Za tiste, ki imamo prvi žmoht že davno za seboj in za tiste, ki v navalu športne strasti rabijo zgolj miselni odmor.
Lahkó, a vseeno vsebinsko branje, ki ponuja dovolj ovinkov in misli tudi med vrsticami.
***
Od redakcijskih zatikov (vem, zdaj se že ponavljam iz zapisa v zapis …) omenimo le zapisovanje besede sherpa, ki se v slovenštini, že od kar je shodil Viki Grošelj, piše šerpa (Šerpa).