Novi glas - Suzi Pertot: Čičarija je pojem, ki nas takoj popelje na visoko severno obrobje hrvaške Istre,...
... v mislih imamo takoj Učko in Žbevnico, travnate strmine, veter in cvetje zgodnje pomladi. Nikoli pa se ne spomnimo, da je prekrasen del Čičarije tudi v Sloveniji in da vrhovi tega predela po krivici samevajo. Slovenska Čičarija je prekrasen izletniški cilj, primeren za vse letne čase in posebno očarljiv v prvem pomladanskem soncu in pozneje v maju, ko tu zadišijo šmarnice, cvetijo potonike in vabijo narcise.
Eden izmed najlažje dostopnih in najbolj razglednih vrhov je Kojnik, delno poraščen, s svojimi 802 m sorazmerno nizek, a lep in nič kaj težko dostopen vrh. Iz Podgorja vodita nanj kar dve poti, po najbolj strmi, a še vedno lahki in nenaporni smo na njem v eni uri, mimo lovskega zavetišča pa je hoja manj naporna, do vrha bomo po tej stezi rabili uro pa pol. Lepa in razgledna je tudi pot iz Zazida, mi smo se za Podgorje odločili tudi zaradi zanimive, sicer odljudne istrske vasice, ki se vleče ob cesti za Jelovice in Vodice. Ta cesta je bila nekdaj pomembna prometnica, po kateri so tovorili blago v Trst, predvsem oglje, ki so ga proizvajali Čiči in Istrani, sedaj pa je nekako pozabljena, tako da je vožnja po njej pravi užitek. Čeprav je predvsem na obrobju vasi veliko novih domov, je večina hiš kamnitih, zidane so iz istrskega fliša in zanimive zaradi izrazite kraško-istrske arhitekture. Pod spomeniškim varstvom so domačija Korenovih z zanimivimi kamnitimi oboki, cerkev in kipec sv. Antona v kapelici pri vodnjaku. Še pred leti je bilo Podgorje samotna in precej odljudna vasica, ki se je svetu odpirala samo preko železnice za Koper, ki pelje mimo samega naselja. V zadnjih letih so se prebivalci začeli zavedati pomena turizma, lepo so označili več planinskih poti, v vasi deluje tudi informativna točka o slovenski Istri, na izletih najdemo panoje, ki opisujejo življenje in navade Čičarije, pašo in oglarjenje, ki sta bili v preteklosti edini gospodarski panogi. Čiči so oglje žgali v tako imenovanih krbunicah, po večini z osli in z drugo vprego pa so ga nosili do Trsta, kjer so zanj lahko iztržili lepe denarce. Tržačani so bili navdušeni tudi nad odličnim domačim brinjevcem, po katerem je Čičarija slovela v preteklosti, obiskovalec pa se ga seveda še danes ne bo branil.
No, najbolje bo, da se z brinjevcem seznanimo šele po izletu, saj zahteva vzpon na Kojnik, ki sicer ni naporen, vsaj nekaj treznosti zaradi kamenja in dračja na stezi. Drugače je pot lahka, precej senčna in prijetna, saj je višinske razlike za manj kot tristo metrov, na 802 m visokem vrhu pa zna biti človeku zoprno samo ob močni burji. Včasih je bil namreč vrh precej zaraščen, o tem pričajo tudi stari štori in ostanki dreves, pred nedavnim pa je požar rastje precej “očistil”, tako da je s Kojnika kar lep razgled na Slavnik in Čičarijo, Koper, Trst in slovensko Istro. Steza, ki nas je pripeljala do cilja, se seveda nadaljuje in tisti, ki jim ni preveč za brinjevec in prigrizek v dolini, lahko pešačenje nadaljujejo do bližnjega Goliča ali celo do Žbevnice na hrvaški strani. Če smo utrujeni, pa bo spomladi lepo posedeti v travi, prisluhniti veseljačenju škrjančkov in se predati vetru in razgledom. Kljub temu da je vrh precej nizek in razgled proti severu zapira Slavnik s sosednjimi vršaci, je proti jugu svet odprt in pokrajina se počasi spušča do sinjega morja. Najlepše, kar nam kopasti vrh lahko nudi, pa sta mir in tišina, ki je ne motijo množice pohodnikov, niti brnenje radijskih in drugih oddajnikov. Na Kojniku smo sami, kot so bili nekoč sami pastirji ali oglarji, in končno se, utrujeni od vsakdanjega hitenja, lahko do pijanosti naužijemo tišine in samote.
Suzi Pertot