Na Košuti so Karavanke najbolj karavankaste: zelene in vabljive z juga, gole, spodrezane ...
Veliki vrh nad Kofcami v pogorju Košute.
Najbolj karavankaste Karavanke
Na lepi gori Košuti so Karavanke najbolj karavankaste: zelene in vabljive z juga, gole, ostro spodrezane in grozeče s severa. Blagor našim prednikom, ker so vrhovom te gore znali dajati tako lepa imena, da jim mi ne moremo več ničesar niti dodati niti odvzeti. Korošci in Kranjci se lahko samo še prepiramo, s katere strani Karavank je prišlo to zanimivo označevalno ime: Košuta. Gora je res kakor košuta: z obeh strani valovitega, več kot 15 kilometrov dolgega hrbta je nekako uleknjena pod nebesnim svodom in vendar ponekod vzbočena kakor velikanska žival, ki se je nasršila od ugodja, ker se tako lepo počuti na materi zemlji; ali pa ker jo nebo ravno na pravem mestu fino praska po hrbtu. Kjer koli na njenem ovršju je v lepem vremenu s pogledom lepo slediti vijugi Košutinih grebenov, njihovim kar številnim imenom, a tudi v slabšem vremenu ni ravno dolgčas: takrat so imena njenih in okoliških vrhov zapisana v meglice. Takrat se potolažite vsaj z imeni, ki so po besedah Stanka Klinarja, imenitnega popisovalca Karavank, »pesniške podobe slovenske ljudske duše«: Macesje, Ostrv, Tolsta Košuta ... pa še Skuta, Brana, Kepa, Stol, Palec, Konj, Štruca, Dedec, Pihavec v okolici ... Ali so v te gore pobegnile okusne in dobre prikazni iz solznih dolin, v katerih nam je usojeno živeti?
Tam doli, na dnu sotesk, se tokovi rečic srebrikajo kot v zemeljsko površje zasekani meči, s katerimi so bogovi nekoč urejali svet. V stenah teh globokih brazd uzreš preseke skozi kamninske plasti in prav na dnu, ob vodi – ki pred tabo nič vidnega ne izdolbe, a vendar veš, da večno dolbe, dolbe – vidiš najgloblje v starost Zemlje. To lahko opazujete od blizu že na poti v Karavanke.
Tržiška Bistrica, ta hči Karavank, je slikovita gorska rečica, ki je presekala ali izdolbla – ne vem, kateri glagol je boljši – enega od stranskih karavanških grebenov nad Tržičem. Greben ima trde kamnine iz paleozoika, starega zemeljskega veka. Zato je soteska, imenovana po kmetu Dolžanu, ki je pod Košuto imel svojo domačijo, skozenj zelo ozka. Od te ozkosti je Bistrica silovita; pokaže vso svojo moč, ko se v skakalcih, slapičih in brzicah prebija prek zaobljenih skal pisanega kremenovega konglomerata. Pred več kakor sto leti so v soteski odkrili ostanke okamnelega življenja rastlin in živali izpred 280 do 247 milijonov let, ko je to območje prekrivalo morje: foraminifer, koral, polžev, školjk, glavonožcev, brahiopodov, briozojev, trilobitov ... in drugih bitij, ki jih našteva prizadevna znanost. Soteska je torej velik naravni muzej in je tudi zavarovana kot naravni spomenik. Že od leta 1983 teče skozi njo tudi Slovenska geološka transverzala (ki se – kakor si jo je bil zamislil dr. Stanko Buser – začne na Jezerskem, gre po južnih pobočjih Košute, nato skozi Dolžanovo sotesko in Tržič na Begunjščico in pod Stol ter mimo Jesenic v Julijske Alpe). Po Karavankah jo je speljalo tržiško društvo prijateljev mineralov in fosilov. V soteski je društvo postavilo šest opazovalnih točk oziroma tabel, ki poučijo obiskovalca o geoloških in paleontoloških značilnostih, ki jih vidi ob poti. Posebno zanimiv je geološki steber, ki so ga geologi postavili ob strugi Bistrice in v katerega so vzidane soteskine kamnine po svojem časovnem sosledju. Zraven je enako visoka napisna tabla, ki te kamnine določa po rudninski sestavi in časovnem zaporedju. Od stebra je lep pogled na strma ostenja petih skalnih piramid, Kušpergarjevih turnov, ki jih ljubijo alpinisti; na drugi strani je lepa pot do Borove peči, kjer preoblikovanje površja ni pustilo tako dramatičnih sledi kot pri turnih, zato pa je tu veliko prijaznega rastlinja. V zeliščni plasti se dobro počuti šotni mah. Posebno pa so tu ob koncu pomladi bogata rastišča kresne rože.
Morda vas bo zanimalo, kako so skozi sotesko potovali oziroma se prebijali ljudje. Bistrica je bila prečena z visečo brvjo, imenovano – kako bi bilo drugače – Hudičev most. Danes je na njegovem mestu postavljen razgledni most, s katerega obiskovalec dobi najlepši vtis o zanimivosti in silovitosti Dolžanove soteske. Baron Julij Born, ki je živel v Jelendolu onstran nje, je skozi eno steno soteske prebil predor (pred natančno 110 leti). Še danes ni druge poti k njegovim nekdanjim lesnim obratom. Tudi če hočete na izlet na Košuto, morate skozi predor. Cesta se vzpenja visoko v Karavanke, prek 1000 višinskih metrov, skoraj do koče na Kofcah. Šele od tam bo pogled na Dolžanovo sotesko popoln. Morda boste dobili božanski občutek, da je srebrikavi meč reke ravnokar razklal zemljo in razkril njeno starost.
Na Košuto se planinci iz Slovenije vzpenjamo najraje z južne strani, kjer se po čokatih travnatih hrbtih niza ogrlica njenih prijaznih pastirskih planin (Kofce, Šija, Pungrat, Tegoška planina, Dolga njiva). Vsaka od njih je vredna posebnega obiska. Skozi njih poteka spodnja »košutna« pot; od nekaterih pa se vkreber na grebene in vrhove vzpenjajo dobro označene, ne preveč naporne in sijajno razgledne poti. Tako se gre s Kofc, kakor rečeno, na Veliki vrh, s Pungrata na Kladivo in z Dolge njive (1400 m) na Košutnikov turn (2133 m). S severne strani pa se čez orjaška prepadna skalovja, posejana s slikovitimi – in krušljivimi! – skalnimi stolpi, grapami in stebri, podajajo večinoma Korošci. Od koče Koschutahaus (1280 m) se zlasti ob vikendih na Košutnikov turn vijejo prave kolone. Pot je prav tako dolga nekaj več kot dve uri, vendar morate biti zanjo utrjeni, vešči plezanja, dobro opremljeni, tudi s čelado. S severnim vzponom naredite nekaj dobrega tudi za slovensko stvar na Koroškem, še posebno, če krenete z vasi Sele (Zell Pfarre), ki leži uro hoda pod planinsko kočo. Sele slovijo kot srce Karavank, kot ena najočarljivejših koroških malih pokrajin. Tu še ni hotelov in razmetanih vikendov, je ena sama čudovita skladnost med skalnimi grebeni Košute in kulturno krajino. Ta odseva duha domačinov, zadržanih, a ljubeznivih ljudi, potomcev Karantancev, ki so ta gorski svet izkrčili že v 10. stoletju. V 21. stoletju jih je tu – v veliki večini Slovencev – ostalo okoli 700. Ostale so krčevine, dehteče od trav in cvetja, zaznamovane z razpeli in značilnimi koroškimi znamenji. Mogočne stare lipe nad domačijami so hišna drevesa, ki povezujejo in varujejo rodove. Povezani z nevidnimi silnicami krvi in zemlje naši ljudje še »dro žinjajo po svovenje«.
Košuta ima približno deset vrhov, od tega šest izrazitih. Od kmeta Matizovca, s podljubeljske strani, imamo dobre tri ure hoda na Veliki vrh oziroma štiri na Kladivo. Od Kladiva je čez sedlo Škrbina (1869 m), čez oblo Tegoško goro (2044 m) in čez Macesje (2124 m) ter Ostrv (2104 m) na Košutnikov turn hoje še za štiri ure in pol. To prečenje Košutinega grebena je idealna enodnevna gorska tura, primerna seveda za res utrjene planince. Pot sledi državni meji, ki se zdaj vzpenja zdaj spušča, kakor se pač vrsti veriga približno enako visokih vrhov. Tej poti po dolžini in izravnani višini skoraj ni enake v slovenskih gorah.
Da vas preveč silim v višave? Saj lahko ostanete kar na Kofcah, Pungratu, Dolgi njivi in pustite Košutine vrhove v njihovi čarni samoti. Od smrek bo dišalo po smoli, od ljudi po dobri volji.
Besedilo in foto Željko Kozinc