Večer: Srednji vrh in Cjanovca / Turnosmučarski vzpon na Vrtačo / Pomladanski žafran / Dežela neskončnih gora
Srednji vrh in Cjanovca
Janez Mihovec: Zanimiva vrhova v neposredni bližini piramide Storžiča
Slovenija je polna raznih pravljic in čisto pravih legend. Pravljica iz Preddvora pravi takole: v starih časih sta v bližnji vasi Potoče živela dva bogata kmeta, ki sta se neizprosno pravdala za kos gozda, katerega lastništvo sta oba terjala zase. Po dolgotrajnih prepirih je enemu izmed kmetov ušlo: Ne boš ga imel, pa če ga hudič vzame.
V tistem trenutku se odpre zemlja in iz pekla stopi na površje zemlje sam hudič. Ročno si "zadega" gozd na ramena in se začne z njim vzpenjati po širnem pašniku Zaplata na pobočju Cjanovce. V grozi sta kmeta opazovala nenavadni dogodek in hudiča, ki se je oddaljeval vse višje v gore. V tistem trenutku v bližnji cerkvi svetega Jakoba zazvoni k poldnevu. Hudič je izgubil svojo moč in spet izginil v podzemlje. Na sredini Zaplate pa je ostal sredi travnika gozd z imenom Hudičev boršt, ki še danes sameva osamljen sredi pobočja.
Srednji vrh in Cjanovca
Z vzponom na te zanimive vrhove začnemo v Preddvoru in se sprehodimo skozi Mače. Takoj na drugi strani vasi se pot strmo dvigne. Nekaj časa gremo po kolovozu. Ko te poti zmanjka, se na razcepu med potjo na Cjanovco in Storžičem obrnemo na desno. Naslednji dve uri se moramo strmo vzpenjati. Na naši desni se nam občasno odpre pogled na prej omenjeni Hudičev boršt. Mimo njega se vzpnemo v široko zajedo med Malim Grintavcem in Srednjim vrhom. Zajeda se razpre in spremeni v dolgo in široko dolino Dolga njiva. Nekdaj se je na planini intenzivno paslo, v zadnjih desetletjih pa se je že precej zarasla. Stoji pa sredi doline prav ljubek pastirski stan.
Na pastirskim stanom zavijemo ponovno strmo v breg. Smo že nad gozdno mejo, tako da gozda ni več, je pa precej neprijetno borovje. Po njem se je skorajda nemogoče premikati, zato moramo pazljivo slediti slabo prehodni poti, ki nas proti vzhodu popelje do sedla med Srednjim vrhom in Cjanovco.
Od tu je do vrha Srednjega vrha, ki ima 1853 metrov, le še sprehod. Srednji vrh sam po sebi ni nič kaj posebnega. Ima pa lastnost, ki je dana le redkim goram. Z nje je lep razgled na piramido Storžiča na zahodu in Grinovce na vzhodu. Pa seveda na Karavanke na severu in širno Ljubljansko kotlino na jugu.
S Srednjega vrha se vrnemo do sedla v smeri pristopa. Čisto brez pomena je vrniti se po isti poti nazaj v dolino. S sedla se povzpnemo še na vrh Cjanovce. 1820 metrov visoki vrh je točno na vrhu Zaplate. V dolino se lahko spustimo po dolgi poti naokoli preko cerkvice svetega Jakoba in Javorjevega vrha. Druga možnost pa je, da se spustimo po travniku kar na pamet do Hudičevega boršta in od tu naprej spet do Mač. V vsakem primeru nam Srednji vrh in Cjanovca punujata potepanje po sončnih vrhovih v bleščečem soncu, ko v dolini vladata mraz in nizka oblačnost. Kot taka sta zanimiva vrhova vredna našega obiska.
Tekst in foto: Janez Mihovec
Turnosmučarski vzpon na Vrtačo
Mateja Mazgan: Zimski vzpon na Vrtačo priporočam le izkušenim, saj je zaradi veliko snega, morebitnih plazov, ledu precej zahteven.
Nenačrtovano sva se s prijateljem odpravila na turnosmučarski vzpon na Vrtačo. Namenila sva se preplezati povsem drugo grapo, a naju je pogled na Vrtačo premamil.
Vrtača velja za zelo priljubljeno goro, visoko le malo pod dva tisoč dvesto metrov. Je najvišji vrh na grebenu, po katerem teče državna meja med Slovenijo in Avstrijo. Po južnih pobočjih Vrtače se vije znana Slovenska planinska pot, ki povezuje Begunjščico in Stol. Sicer pa na vrh vodi več poti z različnih izhodišč. Proti vrhu se mnoge združijo. Nekateri pravijo, da se lahko tudi v najlepšem poletnem vremenu zgodi, da boste kdaj stali sami na tem vrhu, a moje izkušnje so drugačne, saj sem na njem stala v zimskih razmerah. Z vrha gore se razprostira čudovit razgled na obe deželi, Avstrijo in Slovenijo. V obeh je v lepem vremenu možno opazovati jezera. Lepo se vidi Blejsko jezero, za katerim se dvigujejo mogočne Julijske Alpe.
Razgled z vrha Vrtače, na eno stran Avstrija, na drugo Slovenija
Pozimi na Vrtačo najpogosteje preko Zelenice
Običajno se pohodniki odpravijo na Vrtačo preko nekdanjega smučišča Zelenica, ki je za mnoge le prehodna postojanka na turah. Preko Zelenice se najpogosteje odpravljamo na Triangel, Begunjščico, Roblek, Stol in seveda Vrtačo. Pot, ki nas vodi preko Zelenice, nato Suhega rušja proti Vrtači, velja za delno zahtevno označeno pot. Seveda v poletnih razmerah, medtem ko za zimske turnosmučarske vzpone velja za zahtevno. Je dokaj obljudena, dobro označena in v dobrih razmerah lahko srečate mnogo pohodnikov. Ob tokratnem vzponu sva do Zelenice srečala mnogo turnih smučarjev in pohodnikov, na poti dalje proti Vrtači pa le še štiri, od katerih se je proti vrhu odpravil le eden. Pa se je še ta ob pogledu na strmo grapo raje obrnil pred vrhom.
Vzpon s turnimi smučmi na nogah je bil skoraj idealen do strme grape pod Vrtačo. Grapa pa je postajala vedno zahtevnejša, ponekod ledena, drugje se je vdiralo do pasu. Pred nama ni šel nihče, da bi zaradi stopinj bil vzpon lažji. Za piko na i naju je ovirala gosta megla, tako da nisva videla niti nekaj metrov pred seboj. Smučke sva zato dala na nahrbtnik in se odpravila proti vrhu. Ves čas vzpona je med nama vladala smrtna tišina. Zaradi ne ravno idealnih razmer sem razmišljala, kakšen bo šele spust. Zavedala sem se, da ne smem narediti niti ene same napake, ker bi se glede na strmino in razmere še s cepinom težko ustavila. Le nekaj metrov pod vrhom pa sva v trenutku stopila iz megle in v manj kot petih minutah stala na vrhu Vrtače, obsijanem z žgočim soncem. Naokoli pa je bila megla, iz katere so kukali preostali vrhovi. Pihljal je veter, ki je meglo venomer spreminjal, in tako se je vmes odprl enkraten pogled na sosednjo Avstrijo. Ob takšnem razgledu se je bilo težko spustiti nazaj v dolino.
Spust je bil na srečo mnogo lažji, kot sem si pred tem predstavljala. Vrtača ponuja izjemen razgled z vrha, zato jo je vredno obiskati. Za tiste manj izkušene v idealnih poletnih razmerah, za ljubitelje bolj ekstremnih vzponov in spustov pa tudi pozimi. Seveda pa so lahko kdaj tudi zimske razmere manj zahtevne, tak je bil tudi najin tokratni vzpon.
Tekst in foto: Mateja Mazgan
Pomladanski žafran
Le zakaj bi vam vedno težil z rastlinami, uporabnimi in koristnimi na sto načinov? Zakaj si ne bi mogli enkrat privoščiti čisto navadne, vsakdanje rastline, ki je "samo lepa in nič drugega. Take, ki pomirja, sprošča in je samo za dušo. V mislih imam pomladanski žafran. In čeprav zdaj sedim za računalnikom, si ga z lahkoto predstavljam: njegovo elegantno obliko, nepozabno nežno vijolično barvo in kontrast oranžno-rumenih brazd. Ob iskanju njegove podobe me ponese na številne poti ob Muri, po pohorskih bregovih, po planotah Velike planine in po kraških gmajnah. Tudi po Mislinjski dolini, ki postaja moj drugi dom, kjer se v teh dneh razgrinjajo vijolične preproge, ki me kar vabijo, da bi legel mednje. (mj)
Dežela neskončnih gora
Mateja Mazgan: Montana, ena izmed držav v Združenih državah Amerike, je raj za ljubitelje gora in neokrnjene narave
Fantova babica, moja babica in jaz smo po potovanju po Kanadi ugotovile, da imamo še dovolj časa za obisk kakšne izmed držav v ZDA. Kot ljubiteljice neokrnjene narave smo za začetek izbrale Montano.
Nenavadna kombinacija popotnic
Mnogi niso razumeli in tudi nikoli ne bodo te nenavadne kombinacije treh popotnic. Moje babice so nekateri sicer že vajeni, saj skupaj potujeva že več kot petnajst let. Za fantovo babico pa je bilo to potovanje prvo in zato še toliko bolj posebno. Največje presenečenje smo doživele ravno na meji med Kanado in Montano, ki smo jo prečkale v poznem večeru. Seveda je bila že trda tema, ko smo se z avtomobilom pripeljale po dolgi, na videz neskončno ravni cesti do majhnega mejnega prehoda. Mejni prehod z leseno hišico je izgledal kot iz ameriškega filma. Zunaj je pihljal hladen veter, v leseni hišici je gorela slabotna lučka, nikjer nikogar, nakar čez nekaj časa izstopi policist s čepico na glavi. Ko je zagledal nas tri in po dokumentih takoj ugotovil, da smo tujke, nam je precej hladno dejal, naj avtomobil parkiramo in pridemo v hišico. Nobena ni vedela, zakaj, a kmalu smo bile kot na zaslišanju. Sedele smo ena poleg druge na neudobnih lesenih stolih, nasproti nas pa policist, še vedno precej resen. Medtem ko si je ogledoval naše dokumente in nekaj preverjal na računalniku, smo radovedno opazovale notranjost lesene hišice. Zelo preprosta, z nekaj nagačenimi divjimi živalmi je delovala prijetno. Po nekaj minutah brskanja po računalniku in naših potnih listih je le spregovoril. Prvo vprašanje je bilo povezano z našo kombinacijo, saj mu ni bilo jasno, da potuje mlado dekle po svetu z dvema babicama. Ko sem mu razložila našo povezavo, nikakor ni razumel, zakaj mojega fanta ni zraven. Čeprav sem mu razložila, da je službeno zadržan, tega ni povsem razumel. Kot da bi nekako obupal nad nami, se je na koncu le nasmehnil in nam zaželel lepo potovanje po Montani.
Gore ne poznajo meja
Da gore ne poznajo meja, smo ugotovile že kmalu po prihodu v Montano. Že ime Montana izvira iz gorovja, ki se dviga na srednjem in vzhodnem delu države. Mnoge gore so bile včasih prekrite z ledeniki, danes jih je le še nekaj. Izredno gorata in z gozdom močno poraščena država je raj za ljubitelje neokrnjene narave. Na srečo se teh lepot narave zavedajo tudi vladni organi, ki so zaščitili kar več kot dva milijona hektarjev pokrajine. Danes so to naravni parki, kjer se morajo obiskovalci strogo držati predpisov. Prepotovale smo veliki del goratega področja Montane in videle veliko neokrnjene narave, ki je bila kljub dežju in sneženju čudovita. Mnoga jezera, gore, ki jim ni videti konca, gorske ceste, reke, cedrin gozd ... so le delček izmed vseh lepot njihove narave.
Jezera so čudovita tudi v deževnem dnevu. Lesene hiške so prava paša za oči.
Le kdo bi pričakoval, da so tam največji sovražniki neokrnjene narave požari. Zanetijo jih strele in pogori lahko veliko gozda. Gozd se v višjih predelih izredno počasi obnavlja, saj so sezone vegetacije dokaj kratke - in tudi po več kot tridesetih letih je velika škoda še vedno vidna. Za večje požare v bližini cest, do koder pride veliko turistov, postavijo spominske table. Na njih je napis, kdaj je bil požar, za njo pa se običajno razprostira pogled na upostošeno področje. Tako obiskovalcem pokažejo, kakšna naravna katastrofa se je zgodila in koliko časa gozd potrebuje, da se obnovi. Gozd je njihovo veliko bogastvo. Večina hiš je lesenih, le v centrih večjih mest je nekaj zidanih. V to neokrnjeno naravo se lesene hiše še posebej skladajo in mnoge so zaradi izredno lepega izgleda prava paša za oči.
Tekst in foto: Mateja Mazgan