Tečaj planinskih veščin/Basic Mountaineering Training - Jani Bele: 8.-31. julija
Z mojo udeležbo se je končalo sodelovanje PZS/KOTG v šoli Aleša Kunaverja
2. del - Manang, 8.-31. 7. 2013
Do izhodišča pohoda proti Manangu v vasici Bulbule smo se pripeljali z dvema avtobusoma in džipom.
Od tu se je vila po dolini reke Marsyandi kar dolga kolona 66 ljudi (38 tečajnikov, deset inštruktorjev, dveh predstavnikov NMA, pet mulovodcev in enajst članov kuhinjskega osebja) ter 45 mul.
Prve tri dni nas je spremljalo celodnevno deževje. Sprva se zjutraj nekaj časa še mučiš z dežnikom, potem pa, ko si zaradi sopare kljub temu premočen do kože, spraviš dežnik in se prepustiš hladilnemu učinku dežnih kapelj. Problem je le, ker zvečer nimaš oblačil kje posušiti, zato kakšen del natakneš čez noč tudi na sebe in ga tako posušiš, druge dele pa zjutraj enostavno oblečeš mokre, saj bi bili tako ali tako kmalu spet mokri.
Dolina spominja na popolno razdejanje. V spodnjem delu gradijo nove elektrarne, »nova« cesta, ki so jo začeli graditi pred nekaj leti je pa nazoren primer zločina nad naravo. Še pred dvema letoma so dela na njej potekala zelo aktivno, povsod so hrumeli delovni stroji, odmevale detonacije min, stotnije delavcev je premetavalo kamenje ... Danes je vse zastalo, čeprav je do dokončanja ostalo samo nekaj krajših odsekov.
Vojska, ki je dela vodila do sedaj, je dvignila roke, verjetno se je zaprla tudi kakšna pipica, kjer je dotekal denar.
Cesta je v času monsuna eno samo veliko razdejanje - pol metra blata, spodjedeno cestišče, zemeljski plazovi in po cestišču razmetane ogromne skale. Po vsem tem se premikajo džipi, ki so nekje toliko razrili cestišče, da lahko hodiš le po 20 centimetrskem robu.
Nekateri džipi so že čisto »nepalski« - na strehi poleg tovora še pet fantov, ki se režijo do ušes, zadaj na blatniku še dva, notranjost črna od potnikov, čez zadnji okni pa se na vsaki strani stegujeta dve glavi, ki aktivno praznita vsebini želodcev. Fantje na strehi so včasih kar koristni. To se je pokazalo, ko se je koordinator tečaja Nima del poti peljal z džipom in je fant na strehi pravočasno opazil skalni podor, ki se je valil po bregu, začel vpiti in šli so kot raketa v »rikverc«.
Tudi jaz sem imel priložnost vožnje po tej cesti. Na povratku sem se peljal dve dnevni etapi z džipom. Za volanom fant z zeleno pobarvanimi nohti, nepalski narodnjaki na »ful« in gremo. Edina sreča je, da je hitrost v povprečju deset kilometrov na uro. Na koncu sem imel prste odrevenele od oklepanja raznih ročajev, stalno sem držal tudi kljuko od vrat.
Čeprav sem vedno trdil, da se je bolje slabo peljati kot dobro hoditi, sem po tej vožnji korenito spremenil svoje mišljenje.
Prehranjevali in spali smo v lodgih ob poti. Klasični dal bat ti sčasoma postane še všeč.
Ko sem tako po večerji žulil steklenico piva Everest, prisede k meni inštruktor Pasang in s ponosom pokaže na etiketo na steklenici, ki prikazuje moža na vrhu Everesta: češ, to je moj brat. V družini je sedem bratov, vsi so bili že na Everestu, skupaj 59-krat.
Pot za tečajnike ni bila samo navadna hoja, ampak so imeli praktična predavanja o orientaciji, varstvu narave, vodenju. Razdeljeni so bili v skupine po pet, vsak dan je bil eden vodja in imel zvečer predstavitev dela skupine.
Od središča pokrajine Chame so se vremenske razmere malo izboljšale, so nas pa kljub temu občasne plohe spremljale ves čas tečaja. Po prihodu v zgradbo šole je skrb za prehrano prevzela močna kuharska ekipa in kakovost, predvsem pa pestrost, sta se zelo izboljšali. Še vedno pa mi ni jasno, kako jim je uspelo pripeljati do šole toliko nepoškodovanih jajc. Vsak dan tovor gor in dol na mule, ki pa med potjo tudi niso vedele, kako krhek tovor prenašajo.
V šoli smo prenočili dvakrat, imeli predavanja o višinski bolezni in praktično iskanje s plazovno žolno, potem pa že odrinili proti vmesnemu taboru pod Kang La na višini 4200 metrov, kjer smo prenočili trikrat. Prvi dan smo namenili aklimatizaciji z vzponom 400 metrov nad tabor, drugi dan pa vajam v skalnatem pasu 15 minut od tabora. Tu so se tečajniki vadili v izdelavi varovališč, hoji ob vrvni ograji in spustu po vrvi.
Sledil je vzpon na sedlo Kang (5300 m) in rahel spust do tabora ob jezeru. Prva noč je minila ob splošnem glavobolu, zjutraj je morala ena tečajnica nazaj v dolino zaradi resnih znakov višinske bolezni. Tečaj se je nadaljeval na ledeniku pol ure hoda od tabora, kjer se je cel teden predelovala ledeniška tehnika.
Zaradi rezerviranega letalskega povratka sem tečaj zapustil 22. julija in se z nosačem vrnil v dolino.
Na koncu naj pohvalim delo nepalskih instruktorjev, ki so se vseh tem lotevali z veliko mero zagnanosti in strokovnosti.
Z mojo udeležbo se je končalo sodelovanje Planinske zveze Slovenije (preko Komisije za odprave v tuja gorstva) pri izobraževanju v šoli Aleša Kunaverja v Manangu. Na 34 tečajih je sodelovalo preko 50 naših alpinističnih inštruktorjev, gorskih vodnikov in zdravnikov.
Šola je sedaj v rokah Nepalcev.
Uresničile so se Aleševe sanje, da nepalski instruktorji predavajo nepalskim tečajnikom v materinem jeziku.
Jani Bele