Išči

Usposabljanje

Vaje, tečaji, šole (alpinistične, plezalne ...), posamezna posredovanja gorskih reševalcev, poučne vsebine, preventivne akcije, demonstracije ...
 

Usposabljanje

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ni sledu za pogrešanim alpinistom

Večer, Črna kronika

Ni sledu za pogrešanim alpinistom


Helikopterski prelet, s katerim so skušali najti mladega alpinista, ni prinesel uspeha, možnosti, da bi bil fant še živ, so minimalne

ReševalciPotem ko so v torek zvečer z Mangarta v dolino prepeljali truplo enega izmed alpinistov, helikoptersko reševanje, ki so ga nadaljevali včeraj zjutraj, ni prineslo rezultatov, saj v več kot uro trajajoči iskalni akciji niso našli niti najmanjšega namiga o tem, kje se nahaja pogrešani alpinist. Po neuradnih podatkih je še vedno pogrešan 23letni Jurij Uršič, član Akademskega alpinističnega odseka Ljubljana, sicer doma s Cerkljanskega, v dolino pa so prepeljali truplo 26letnega Davorina Likarja, člana Alpinističnega odseka Idrija, doma iz vasi Otalež na Cerkljanskem; mladeniča sta se v nedeljo zvečer zaplezala v steni Mangarta. Izjemno slabe vremenske razmere in močan orkanski veter so močno ovirali helikopter Slovenske vojske, s katerim so večkrat prečesali dobesedno vsako pedpogorja Mangarta. Na vrhu gore so sicer opazili nahrbtnika obeh alpinistov, ki pa sta bila tam že v torek, ko so našli mrtvega alpinista. Dr. Iztok Tomazin, ki so ga iz helikopterja po vitlu spustili do alpinista, je pokazal pogum, pa tudi strokovno podkovanost pri reševanju v visokogorju. Enako velja tudi za posadko helikopterja Slovenske vojske in reševalce letalce iz Gorske reševalne službe (GRS) Bovec, ki so se v tveganje spustili v prepričanju, da je mladenič samo močno podhlajen in da bi ob ustrezni in hitri zdravniški pomoči zanj še obstajalo upanje. A je zdravnik kmalu ugotovil, da je alpinist mrtev, in je z vitlom sebe in truplo spravil v helikopter, ki je že v mraku poletel proti dolini.
Bovški reševalci so nestrpno pričakovali, kaj bo prineslo včerajšnje jutro, in vidno zaskrbljeni pogledovali v nebo ter ugibali, ali bodo vremenske razmere dovoljevale nadaljevanje iskalne akcije. Helikopter Slovenske vojske je z Brnika poletel nekaj minut čez osmo zjutraj, v posadki je bil tudi zdravnik in gorski reševalec dr. Peter Najdenov, na bovškem letališču pa sta se ekipi pridružila reševalca letalca iz Bovca. Podali so se v zelo tvegane razmere, saj močan orkanski veter ni dopuščal napake. A izurjeni piloti Slovenske vojske so tudi tokrat dokazali strokovno usposobljenost pri reševanja v gorah. Za prelet pogorja Mangarta navadno potrebujejo le nekaj minut so si tokrat vzeli več kot uro časa, a iskanje ni prineslo rezultatov, saj na pogorju niso opazili ničesar, kar bi kazalo na to, kje se nahaja pogrešani alpinist. Na pobočju so sicer opazili sledi, ki bi jih lahko puščali čevlji, a s takšne razdalje ni bilo mogoče ugotoviti, ali gre res za stopinje. Možnosti, da je pogrešani alpinist še živ, so izredno majhne, a kljub temu ne gre obupati. Največ upanja zbuja možnost, da se mu je uspelo zavleči v kakšno votlino ali razpoko v skalah.
Še zmeraj pa reševalci in alpinisti iščejo odgovore na vprašanja, zakaj sta se fanta kljub slabi vremenski napovedi podala v steno, čeprav sta bila neprimerno oblečena za ekstremne zimske razmere. Prav tako nihče ne ve, zakaj kljub priporočilu iz doline nista skušala sestopiti. Najverjetneje na to ne bo mogoče najti odgovorov, znano pa je, da sta bila izčrpana in premočena, s seboj pa sta imela eno samo vrečo za bivakiranje.
Iskalno akcijo so tako prekinili včeraj dopoldne zaradi močnega vetra, ki je pihal v sunkih. Če bodo vremenske razmere dopuščale, bo helikopter danes ponovno poletel na območje Mangarta in nadaljeval iskanje. Poleg tega bodo reševalci v dolino prepeljali tudi nahrbtnika in druge osebne stvari alpinistov, ki se nahajajo na vrhu gore. Po besedah Lada Mrakiča, načelnika GRS Bovec, se bodo reševalci, če pogrešanega ne bodo našli, na goro odpravili takoj, ko se bodo uredile razmere in se bo zmanjšala nevarnost proženja plazov. V najboljšem primeru bodo razmere primerne čez teden dni, a le če ne bo dodatnih padavin, ki pa jih vremenoslovci napovedujejo za konec tedna.

Carmen Leban

O usodni steni tolminski alpinist
V omenjeno steno se je v lanski zimi odpravil tudi član Alpinističnega odseka Posočje Peter Poljanec v navezi z Maticem Joštom. Poljanec je poudaril, da je stena glede na težavnostno stopnjo primerna za izkušene alpiniste, saj je za začetnike prevelik zalogaj. Gre za zimsko smer, ki jo je mogoče preplezati v sedmih urah, do samega izhodišča, se pravi do vznožja stene, pa je še tri ure hoje. S soplezalcem sta tudi sestopila po isti poti, kar je bilo še posebno zahtevno. “V steni igra pomembno vlogo čut za orientacijo, sicer kaj kmalu zaideš, in prav to se je zgodilo Likarju in Uršiču, ki sta imela kar nekaj alpinističnih izkušenj in preplezanih smeri,“ pravi Poljanec in dodaja, da možnosti za sestop iz stene ni bilo. Povratek je že psihološko izjemno težak, poleg tega je sestop v steni izjemno zahteven in mnogo težji kot vzpon, zato se mu marsikateri alpinist izogne in si za vrnitev v dolino izbere lažjo pot. Glede na to, da sta bila alpinista v steni vsaj 17 ur, poleg tega pa močno prezebla, je mogoče razumeti, da nista imela dovolj energije za povratek v dolino.

(cl)

Reševalci letos v Posočju že šestnajstkrat
Na območju, ki ga pokrivata GRS Bovec in Tolmin, so reševalci letos posredovali že v 16 reševalnih akcijah. Tolminci so trikrat reševali jadralne padalce, pet je bilo iskalnih akcij, eno iskalno akcijo so na območju Nanosa pripravili skupaj z GRS Ljubljana in torkovo iskalno akcijo z GRS Bovec. Slednja
je imela letos pet reševalnih akcij in vse so potekale v visokogorju. Izjemno zahtevno je bilo helikoptersko reševanje hrvaških alpinistov v Loški steni, ti pa so se po tednu dni vrnili in se ponovno spopadli s steno, ki jih je skoraj stala življenja. Tokrat se je vse srečno izteklo.

(cl)

Kategorije:
Informacije SLO Vse objave

14 komentarjev na članku "Ni sledu za pogrešanim alpinistom"

Vladimir Habjan,

Na opremo žal nimamo vpliva, sem se pa na svoje oči že večkrat prepričal, da piloti, tako SV kot Policije, z »opremo, kot jo imajo«, pogosto naredijo več kot se od njih pričakuje in tudi kot bi bilo v takratnih razmerah varno. Za boljše poznavanje problematike dodajam izsek lanskega poročila Komisije za letalsko reševanje Gorske reševalne zveze Slovenije, ki govori na to temo in je dostopno tudi na spletnih straneh GRZS (http://www.grzs.si):

"... Organizirana je bila prikazana vaja v Dragi za predstavnike vladnega Odbora za obrambo. … Prikazne vaje so ena od možnosti za promocijo naše službe, gotovo pa je to tudi prikaz dela, ki ga naša služba opravlja s profesionalnimi ekipami (Policije, SV). Tako kvalitetno sodelovanje bi težko našli še kje drugje v Evropi. Vse to je plod dolgoletnega dela in sodelovanja tako v teoriji kot tudi v praksi. Prikazne vaje so tudi rezultat sodelovanja z URSZR. Tako upravičimo sredstva, ki nam jih država namenja za našo dejavnost. Na takšnih vajah se gledalci lahko v živo prepričajo, da je naše delo tudi težko in pogosto nevarno, česar se vsi premalo zavedamo. Na vajah, kjer so bili prisotni tudi tuji opazovalci, smo promovirali tudi Slovenijo kot alpsko deželo in kot državo, ki ve, kaj pomeni reševati v gorah. Udeleženci IKAR 2006 v Kranjski Gori iz tujih držav so potrdili, da naša služba ni nič manj odgovorna kot v najbolj razvitih alpskih deželah. Vse to je potrditev našega dela in naše vizije ter obenem opozorilo, da nikoli nisi tako dober, da ne bi mogel biti še boljši. Zavedamo se, da ni možno preskočiti nobene faze razvoja in vlaganja v to delo. Zahvaljujemo se URSZR za dosedanje sodelovanje in za obete vnaprej, mi pa se obvezujemo za nadaljnje izobraževanje novih kadrov, da bomo kos novim izzivom, ki jih ni malo. Na teh vajah nam je vedno edino merilo ponesrečenec, kajti le ta nas »priganja« pri našem delu tako na tehničnem kot na medicinskem področju."

Srečno!


Iztok Snoj,

Taki smo.

Tole sem prej slišal od sodelavcev, kot prebral:

"Še zmeraj pa reševalci in alpinisti iščejo odgovore na vprašanja, zakaj sta se fanta kljub slabi vremenski napovedi podala v steno, čeprav sta bila neprimerno oblečena za ekstremne zimske razmere. Prav tako nihče ne ve, zakaj kljub priporočilu iz doline nista skušala sestopiti. Najverjetneje na to ne bo mogoče najti odgovorov, znano pa je, da sta bila izčrpana in premočena, s seboj pa sta imela eno samo vrečo za bivakiranje."

Velikokrat berem ocene reševalcev ali drugih udeležencev akcije, ne nujno alpinistov ali gornikov. Novinarji hočejo odgovore od vsakogar in takoj. Pa niso krivi novinarji. Od njih zahtevajo uredniki članek takoj. Ampak nad uredniki so glavni in odgovorni uredniki, ki priganjajo. Te nastavlja uprava. Kdo nastavlja upravo? To je samo en primer vsak-danjika. Kapital je svet obrnil v visoke prestave.

Časa za gore imamo vse manj.

Vreme. Eni so se vprašali, zakaj sta šla kljub slabi napovedi. Pa kaj, če so jo napovedovali tudi Italijani in Avstrijci. Če si nekaj zelo želiš... predvsem pa je prihajajoče poslabšanje pomenilo tudi to, da razmere za plezanje dalj časa ne bodo več primerne. Vreme ni bil faktor, dokler nista zašla in obtičala. Včasih gre v računih kaj narobe, v posameznih primerih lahko zelo usodno. Enkrat sem za fanta, ki je zašel na Brani, omenil, da ni poznal vseh dimenzij gore. Nikakor sem mislil, da se bom sam uračunal. Mislil sem celo, da zmorem brez večjih težav . Pa se mi je vseeno zgodilo.

Oprema. Vzameš toliko, kot potrebuješ in še malo čez, nujna rezerva pač gre zraven. Kako bi morala oblečena za ekstremne zimske razmere? Te so prišle šele kasneje.

Bivakiranje. Kako to, da nista sestopila? Možno je veliko odgovorov. Če se goro zagrnil oblak, se na vrhu, okroglem in belem kot gornji del jajca, ni videlo popolnoma nič. Gora postane v oblaku na vse možne smeri enaka. Rešitev pa je v zelo ozkem kotu in potem je potrebno še na pravem mestu zaviti nazaj po italijanski strani do sedla. Obenem sta bila še zelo utrujena, ker sta porabila več energije, kot sta načrtovala. Okoliščine jemljejo dodatno energijo (to je tudi že nekdo omenil).

Reševalci. Odločitve morajo sprejemati takoj. Vse skupaj je vedno splet okoliščin. Oni so ljudje, kot mi vsi. Na našo srečo.

Obudimo svetle spomine

Oživimo vesele trenutke

Uresničimo njune dobre ideje

In živela bosta naprej

Svojcem vse dobro


Igor Pavlič,

Z nečem si moramo biti na jasnem:

Če bi tehnika omogočala rešitev vsakogar, ki se je nekje zaplezal in tam ostal živ in zdrav ali mogoče z nekimi poškodbami ali boleznijo ter bi od tam pač telefoniral, naj ga pridejo dvigniti ter peljati domov, bi vsa ta dejavnost izgubila ves čar! Ne bi se več prepričevali, kako je bil nek podvig tvegan /"brez možnosti varovanja, zelo delikatno, z najmanj opreme, z le 5 kg težkim nahrbtnikom, pri minus 50 st.C in 200 km/h itd. itd./. Vsi bi radi nekaj dosegli, iz različnih motivov in vzgibov, na koncu so krivi reševalci in država, politika, ki i zagotovila denarja za te zadeve. Če greš pozimi plezat neko 1000 m smer in vzameš s seboj slonovo nogo, celzak, veston in še kaj, si smešen, zaostal, klasik in podobno, skoraj zasmehovan od kolegov, ki so "mix" in oh ter sploh frajerji. Takih sploh ni vredno omenjati med alpinisti in gorniki, take neumnosti so počeli v časih W. Bonattija... Danes moraš v kratki majici sredi zime preplezati Eiger, po možnosti ne po klasični smeri, le mobitel moraš imeti, bodo že reševalci napravili kar je treba, če bo res treba, sicer boš pa junak in nadčlovek. Potem se iz njih (reševalcev namreč), delajo norca, da so "mobi reševalci".

Bere se mogoče bogokletno, rezultat je pa tak kot je, tu ni šlo za zdrs, nesrečno naključje, napačen korak, slab klin itd., kar se mnogokrat zgodi, lahko vsakomur! Kot v avtomobilu, kjer bi se moral človek ob držanju volana zavedat, da v rokagh praktično drži življenje in smrt, pa na to večina niti ne pomisli! Vsaka nesreča, tudi sreča, je rezultat spleta in niza dogodkov. Kolikokrat pač ni nesreče, ker se je ta niz nekje prekinil. Lahko dobiš zlat cepin ali pa trugo, žal! Zakaj si ne bi nalili čistega vina, nekaj lahko vsak stori sam, moraš pa biti rojen pod srečno zvezdo, kar je nujen, ne pa zadosten pogoj, kot bi rekli matematiki.

Še nekaj v zvezi s helikopterji:

Vsi še se spomnimo projekta "humar.com", takrat so iz Švice v Pakistan tovorili najmodernejši helikopter s kompletno posadko, pač na podlagi dogovorov raznih ministrov in izkušenih alpinistov, ki so izposlovali ta reševalni podvig! Kar po telefonih so zrihrtali vse skupaj! Res je, da se je ta "saga" na Mangartu dogajala le 36 ur, pa vendar! Prizateti , ki je na neki "gobi" ždel par dni, se ni nikoli kasneje več oglasil, razložil svoje izkušnje ali celo pomagal, kar bi lahko, če bi ga bilo kaj, vsaj kako se to dela, da se cela država angažira za tvoje življenje? Nekateri to pač znajo! Smo ga pa videvali na raznih izborih miss, kjer je šaril in šminkiral po medijih.

Naj ima zdaj vsakdo, ki se loti plezanja, v dolini še novinarko, stalno telefonsko zvezo, bioenergetičarko in še kaj?

Rad bi povedal, naj se ljudje ne prenapenjajo in ne sledijo nekim vzpodbudam, ki so brez zveze!! Nesreče so in se bodo dogajale, ta je pač tipičen primer današnjega časa in počutja! Reševalci niso psihiatri, pa tu ne mislim konkretnega primera!! Zavedati s emoramo, da je v družbi veliko problemov, ki jih ne rešimo, pa bi jih lahko, brez helikopterjev, satelitov ter mobitelov! Jasno pa je, da je za posameznika in njegove svojce njegov problem največji, kar je čisto naravno, legitimno in še kaj! Mogoče bi ju res lahko rešili, ne le njiju!


Igor Pavlič,

Ali si kdo od "koordinatorjev" upa trditi, da bi akcija potekala enako, če bi ob isti uri in z istega mesta poklical kak predsednik (seveda odvisno kateri), ali kak minister (tudi odvisno kateri)? "Generali" bi se zbrali še pred bitko, saj je vremenska napoved javni podatek in fanta nista bila edina, ki sta vedela, kakšna je in lahko bi rekli, da so napravili vse, kar se je dalo. Reševanje bi potekalo po najmanj dveh tirih, še zdaleč ne bi bilo prvič, upam da tudi ne zadjič! Tako pa je kar je, saj ure bežijo hitreje kot življenje...


Blaž Grapar,

Tvoje razmišljanje je po mojem mnenju povsem pravilno in humano. Na področju organiziranosti reševanja smo daleč za sodobno evropo.


Emil Pevec,

Ker so obtožbe na račun GRS Bovec precej ostre in tudi stalne in ker sem že na več mestih prebral, da je bilo cel kup postaj GRS iz drugih koncev Slovenije pripravljenih iti v akcijo pa jih Bovška GRS (oz vodstvo ) ni pustila v akcijo me zanima podatek, katere postaje (konkretno) so to bile.

Da se pač ne bi ugibalo.

Drugače je bila pa to zares, zares tragična nesreča.


Filip Vidmar,

Iz članka citiram:

"Povratek je že psihološko izjemno težak, poleg tega je sestop v steni izjemno zahteven in mnogo težji kot vzpon, zato se mu marsikateri alpinist izogne in si za vrnitev v dolino izbere lažjo pot."

Zelo mi je žal za mladima, zagnanima alpinistoma. Zastavlja pa se mi še eno vprašanje - koliko mladi, ki zgodaj začnejo plezati, sploh poznajo klasične, markirane in zavarovane poti, ki jih sicer uporabljamo navadni gorniki. Saj vem, da v taki situaciji niti italijanska smer do Mangartskega sedla ne more biti enostavna, kot je v dobrih razmerah, a vendar ... vprašanje ostaja.


Matjaž Novak,

Meni bi bilo vseeno ljubše, če bi analizo vzrokov nesreče in pa potem poteka reševanja prepustili ljudem, ki se na stvari spoznajo. Da nebi te strani postale podobne štali na forumu 24ur.com.


Tomaž Žganjar,

Kot verjetno vseh hribovcev se me je dotaknila tragedija, saj gre za dvoje mladih plezalcev, fantov na začetku življenja. Sam sem alpinist in reševalec, prav tako lazim po gorah, zato vzgibe, ambicije, izzive pa tudi napake mladih ob takšni dejavnosti morda lažje razumem.

Ob spremljanju žal neuspešnega reševanja se mi poraja mnogo vprašanj, svoje razočaranje in nemočno jezo pa bom usmeril na državo.

Ne bom se spuščal v podrobno komentiranje superlativnih terminov (tipa " v nečloveških razmerah, z nemogočimi napori" ipd.), ki jih v člankih o b tekšnih tragičnih zgodbah po svoji presoji zaradi zabeljenosti zgodbe uporabljajo novinarji in ki po mojem mnenju na račun dramatičnosti zmanjšujejo kredibilnost pri kritično objektivnih bralcih.

V večini poročanj je mogoče prebrati-če bi helikopter poletel, helikopter ni mogel vzleteti (menda do torka popoldne?) zaradi nemogočih vremenskih razmer, ipd...

Ponovno se je izkazalo, da so lahko vremenske razmere v naših hribih (kljub relativno nizki nadmorski višini) zelo zelo resne. Sodobni človek živi v iluziji, da s svojo multi digi tehnologijo in pritiskanjem na gumbe oziroma računalnikom obvlada ves (ne le virtualni) svet. Dokazano v marsikateri situaciji tehnologija odpove. Zlasti ob gorskih nesrečah zato največkrat kljub vsej tehniki pomagajo ljudje, torej reševalci. Ob tem reševanju je bila očitno edina prava možnost za fanta helikopter. Tudi piloti plovil so prima fantje in večkrat kar tvegajo za reševanje življenj. Toda, kdo se konec koncev odloči o možnosti poleta in razmerah, ki zagotavljajo še varen polet? Ali v naši deželi piloti upravljajo z najboljšo mogočo tehnologijo. Naj se izrazim drugače-ali nam država za reševanje v kritičnih razmerah (takšne pač v naši hribovski deželi nemalokrat imamo) zagotavlja enako kakovostno tehnologijo za reševanje kot primerljive alpske (da ne rečem ZDA) dežele?

Vse bolj so dostopne tuje dokumentarne oddaje na raznih TV kanalih, kjer si npr. lahko ogledamo pristanek francoskega helikopterja na Everestu, reševanje s stene Nanga parbata, dvig ponesrečenca iz zahodne globeli pod Everestom ipd. skratka, reševanja s svetovno najbolje kategoriziranimi zračnimi plovili v ekstremno težkih vremenskih pogojih na morju , v gorah v orkanskem vetru, ponoči, v snegu, slepo letenje v neurju z vrhunskimi navigacijskimi napravami. Tehnološko laičnim gledalcem se zdi, da tehnologija v svetu očitno obstaja. Za velik denar. Naša država kljub uvrstitvi med menda 30 najbolj svetovno uspešnih (po BP/P) ni sposobna (oziroma ne želi ali pa ocenjuje, da ni potrebe) kupiti ali kakorkoli pridobiti (npr. na posodo, v najem ipd.) takšnega plovila. Ne moremo vendar v 21. stoletju poslušati , kako helikopter ni mogel vzleteti zaradi megle, vetra, noči ali snega kot pred 50 leti. Kot se m seznanjen so helikopterji naše policije in vojske ameriške izdelave, modificirani modeli tam nekje iz 60 let. Država ravno ta čas za fantastične denarje kupuje izredno koristne in zelo miroljubne oklepnike z vesoljsko tehnologijo za mačistično politiko NATA (pobijanje drugačnih na drugih koncih sveta, v najboljšem primeru za šopirjenje v garažah kasarn, kjer se bodo brez škode za človeštvo svetili svoj kratki rok uporabe do prodaje kakšnim eksotom).

Nakup vrhunskega zračnega plovila in izšolanje pilotov pa bi se amortiziral z enim samim rešenim življenjem...

Morda mi lahko kakšen poznavalec razjasni moje zgrešeno razmišljanje...


Katarina Majer,

Odgovor na pripombo Iztoka Snoja:

"Če si nekaj zelo želiš...."

To še ne pomeni, da boš tisto tudi uspešno izpaljal. Ali da moraš riti z glavo skozi zid. Ali pa da se morajo v tvojo igro vključiti tudi drugi.

"Oprema. Vzameš toliko, kot potrebuješ in še malo čez, nujna rezerva pač gre zraven. Kako bi morala oblečena za ekstremne zimske razmere? Te so prišle šele kasneje."

Smešno, v vsaki alpinistični šoli učijo, da moraš biti pripravljen na vse (pa včasih še to ni dovolj).

Ko se podaš na tak "hrib", moraš že apriori računati na ekstremne razmere, ne pa samo upati, da do teh ne bo prišlo. Do ekstremnih vremenskih razmer lahko pride kadarkoli, kaj šele pozimi.

Tudi Humar je bil pripravljen v Nanga Parbatu, drgač tudi njegovo reševanje ne bi blo uspešno (vse tiste čokoladke in juhce pa pršutek, pa seveda primerna oblačila in ostala oprema).

Tudi tam ga niso rešili že takoj drugi dan, kljub ne vem kako dobri opremi. (To je za vse tiste, ki kritizirajo naše reševalne službe in njihovo tehnično opremljenost)

Odgovor na komentar Igorja Pavliča:

Popolnoma se strinjam s 1., 2. in zadnjim ostavkom.

Vsak odrasel človek pri zdravi pameti in telesu je sam odgovoren za svoja dejanja (po domače: je svoje sreče kovač) in ne gre se zanašati na druge. Eden osnovnih zakonov narave pač, s katerim se tudi popolnoma strinjam.


Brane Gregorčič,

Dvomim, da se bo kdo javil. Bolj verjetno gre za "rekla-kazala", zaradi česar se bo en mesec vpilo:Kdo bo za to odgovarjal?


Silvo Likar,

Vem, da so naši reševalci zelo izkušeni in se trudijo. Ampak ob tem se mi pojavlja veliko vprašanj. Zakaj vse dokler en odsek v tem primeru GRS Bovec ne zaprosi za pomoč, v akcijo ne sme vstopiti nihče drug. Za tistega ki je dajal navodila v bovcu kaj bi naredil v primeru, da bi bil vaš sin ali pa vsaj poznanec tam gor po 15h plezanja ves izmučen in ne bi bil možen sam sestopat, ob tem da bi vedeli da ga v naslednjih dneh ne bo več mogoče rešiti. Ali bi šel v akcijo in pustil zraven še druge v pomoč ali bi mu rekel: kljub temu, da si moker in izmučen sestopaj če ne pa počakaj, da te pridemo iskat ko boš kocka ledu in samo še upanje na izboljšavo ostalih reševanj.

Vem, da smo po bitki vsi generali. Ampak če pa veš, da si celo noč v nedeljo bedel in iskal vsake vrste pomoči od helikopterja,pilota, reševalcev in vsega ostalega, pa ti odgovorni rečejo, da se ne smejo vključiti v akcijo .Ali je sploh še pravica na tem svetu al je boljše, da vsak sam za svojo rit skrbi pa te boli k.. za so človeka.

Vsem Reševalcem in vsem, ki so bili pripravljeni stopiti v pomoč in ki so sodelovali se najlepše zahvaljujem, kajti za vedno bosta ostala v naših srcih z nasmehom na ustih.

Čeprav je težko to reči ampak upam kdorkoli bo že naslednji v taki situaciji upam, da ne bojo več toliko premišljevali pač pa do časa stopili v akcijo.

Veliko sreče

Davorin in Jure ne bomo vaju pozabili


Silvo Likar,

Glej moj mali Bratec in Jure počivata sedaj v miru in nebi več težil ka mi je že ves ta kurčev svet ravno. Povem pa vam, da je bilo v akcijo pripravljeno stopiti veliko reševalcev GRS Tolmi, reševalci z gorenjske regije ter imeli smo tudi voznika helikopterja, ki je opravljal že ekstremno težke naloge. Problem je samo to dokler GRS Bovec ni zaprosil za pomoč se v stvar ni smel vključiti nihče drug kot samo člani GRS Bovec.

Saj vem obstaja ogromo ljudi, ki pokličejo joj sem se zaplezal in itd. Ampak tudi, če sta bila na vrhu slišati še polna energije ju je vsoda vzela v svoje roke v ponedeljek popoldne.

Se dokler se ti tebi ne zgodi kaj takega si po svoje tudi sam misliš kera dva bedaka ampak če si le kdaj poskušal plezati, potem veš kako je po toliko urah napornega plezanja in mraza in ti tudi glava ne razmišlja več trezno, kaj šele ko še en dan bivakiraš v mrazu.

Prosim da za vse nas ukinete s to prekleto pizdarijo in rešite življenja ne pa se med seboj zajebavat kdo bo in kdo ne bo. Ona dva sta že na drugi strani in njima ni več mogoče pomagati pomagajte vsaj ostalim ki bodo še hudičevo rabili pomoč.

Res prosim pomagajte njim če sta že Davorin in Jure mogla za to stvar žrtvovati življenje.

Moj mali Bratec in najboljši prijatelj Jure vživajta ga v miru.


Matjaž Batič,

"Če si nekaj zelo želiš....Humar je bil pripravljen in podobno..."

Tu ne gre za to koliko opreme sta imela s seboj...

Tu ne gre za to zakaj sta šla v steno...

Šla sta v steno, opreme sta imela veliko...

Gre za to da ko sta prosila za pomoc na GRS Bovec niso imeli izdelanega plana kako ju bodo rešili!!

V nedeljo zvecer je bilo preserni Sloveniji jasno da bo v ponedeljek mrzlo in da bo padal sneg.

Ni mi jasno kako so lahko odgovorni v GRS Bovec sploh pomislili na resevanje v ponedeljek

Ko ves da je bil cel kup GRS iz drugih konecev Slovenije pripravljen iti v akcijo pa jih Bovška GRS (oz vodstvo ) ni pustila v akcijo.

Takrat ti postane jasno da so bile s strani GRS Bovec narejene velike napake ki so nedvomno pripomogle k tragičnim posledicam!!!

Človek se vpraša: KDO BO ODGOVARJAL? BODO TUDI MENI NUDILI "TAKO" POMOČ ČE BOM V STISKI?

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 2949

USPOSABLJANJE

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.