Delo/Ona - Klavdija Miko: ... z jelenovo kremo - Triglavu ob bok je težko postaviti goro, ki jo Slovenke in Slovenci najraje obiskujemo.
»K najbolj obiskanim lahko damo kamniški Grintovec in Stol. Pozabiti ne smemo na nekoliko nižje, laže dostopne ter tehnično in časovno bistveno manj zahtevne, denimo Veliko planino, Viševnik, Peco,« meni Matjaž Šerkezi, inštruktor Gorske reševalne zveze Slovenije in strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije. Sogovornik svari, naj v gore ne gremo po trenutnem navdihu. Najpogostejši vzroki za nesreče so človeška malomarnost, neupoštevanje pravil hoje, objestnost, nepravilna oz. pomanjkljiva opremljenost, skratka slaba priprava na turo.
Kdaj je najprimernejši čas za gorske oziroma planinske izlete?
Obisk gora v vsakem času je nekaj posebnega in nekaj najlepšega. Če gledamo z očmi obiskovalca gora, turista, je vsekakor najprimernejše poletje, ko so odprte planinske koče, dnevi so daljši, vreme stabilnejše. Govorim o glavni planinski sezoni junija, julija in avgusta. Takrat so tudi poti bolj ali manj že kopne in ponovno urejene po poškodbah od zime, obnovljene so smerne table in markacije in na poti srečujemo ljudi. Da, najprimernejše za obisk so takrat, ko se posamezni poznavalci gora umaknemo v samotne predele, kamor le redko zaide človeška noga, v kraljestvo »bergmandeljcev«, zlatorogov, vil.
Preden gremo v gore, moramo preveriti vremensko napoved, kajne.
Vremenska napoved je samo eden številnih dejavnikov uspešne ture. Vreme v gorah se hitro spreminja in tudi poleti lahko imamo pravo zimo ali vsaj sodro in ekstremno nizke temperature. Glavno pravilo je, da se v gore nikoli ne odpravimo brez toplih oblačil, četudi za eno uro. To je posebno pomembno v primeru nesreče, saj gorski reševalci do ponesrečenca ne moremo vedno prileteti s helikopterjem in večino akcij izpeljemo peš. Včasih potrebujemo več ur, da pridemo do ponesrečenca, ki lahko tudi v poletni vročini ob posebnih razmerah doživi podhladitev. Poleti je pomembno, da se v gore odpravimo dovolj zgodaj, ob štirih, petih, in smo popoldne, ko je največ možnosti za nevihte, že na varnem v dolini ali planinski koči. V jutranjih urah tudi ni vroče. To še posebno velja, če imamo s sabo otroke.
Kaj od opreme je obvezno nositi v nahrbtniku?
Obvezna oprema, ki mora biti v nahrbtniku vsakega planinca ne glede na vrsto ture, je: alufolija ali velika črna vreča, osebni komplet prve pomoči, čelna svetilka in rezervne baterije, mobilni telefon s polno baterijo, beležka in navadni svinčnik, sveča in vžigalice v vodo neprepustni vrečki, železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolg rok obstojnosti, je lahka in ima majhno prostornino). Pazite na težo nahrbtnika in uporabljajte moderne tkanine, ki imajo majhno prostornino in težo. Tako bo tura tudi prijetnejša. Glede osebnega kompleta prve pomoči svetujem tistega, ki ga je za obiskovalce gora s Tosamo pripravila Planinska zveza Slovenije in ga lahko kupite v naši planinski trgovini. Dopolnite ga lahko z osebnimi zdravili in analgetiki. Modra torbica na zadrgo in z možnostjo pripenjanja na pas ali nahrbtnik z ježkom vsebuje prvi sterilni povoj, gaze, povoj, obliže, lepilni trak, trikotno ruto, varnostno sponko, razkužilni robček.
Kakšna je dobra malica med počitkom ob krasnem razgledu?
Uf, najboljše na turi je zaslužena malica. Sam si jo v večini privoščim po vrnitvi iz gora in prisegam predvsem na domače, alpske jedi. Še največkrat me pot zanese v Kamniško Bistrico, k Boži in Marjanu v Piknik center pri Jurju; skuhata odlične vampe in še boljše štruklje, pa največji alpski zrezek s krompirjem in paradižnikovo solato. Med turo nadomeščam le trenutne primanjkljaje, ki so odvisni od dolžine ture. Kakšen manjši sendvič, tisti za enkrat v usta. Pomembnejša se mi zdi tekočina, pa še ta mora biti v omejenih količinah, saj je vse povezano s težo in pretežak nahrbtnik nas upočasni.
Drži, da se v gore ne gre v novih pohodnih čevljih?
O primernem čevlju za planinarjenje je dokaj težko govoriti, saj moramo vedeti, kje ga bomo uporabljali in kdaj, koliko kilometrov imajo noge za sabo ipd. Na splošno velja, da morajo biti visoki, s čimer ščitimo gležnje pred mehanskimi poškodbami in zvini, saj nam dajo dodatno oporo. Imeti morajo narebren podplat iz kakovostne gume (včasih je bil pojem podplat vibram, danes so na trgu tudi drugi enakovredni proizvajalci), ki mora biti tog, kar pomeni, da se pri obremenitvi ne upogne, zaradi česar je korak varnejši. Nujno moram kupiti čevlje, ker grem jutri na Triglav, je največja napaka, ki jo lahko storimo. Sploh za dolge ture je pomembno, da so čevlji uhojeni, noga pa nanje navajena. Pravilo več parov nogavic že dolgo ne velja več. V njih je vroče, noga se prej utrudi, enako velja za težke gorniške čevlje, ki so namenjeni zimskemu planinarjenju. Poleti zadostujejo lažji planinski čevlji in za noge, ki so vajene naporov že od mladosti, lahko tudi nizki pohodni čevlji.
In če nas ožuli?
Sam si noge pred turo namažem z jelenovo kremo, ki jo dobim v specializiranih trgovinah in lekarnah. Čez po potrebi in glede na dolžino ture obujem žensko najlonko in kakovostne nogavice. Prisegam na slovenske znamke, zato nosim čevlje Alpina in nogavice Polzela. Pomembno je, da so čevlji dovolj veliki in pravilno zavezani. Žulje dobim zelo redko, če že, jih preprosto prelepim s »silver tejpom«, ki mi naredi t. i. drugo kožo. Res je, da ga teže odlepim, ampak na turi nimam več težav, ki se dogajajo z namenskimi in dragimi izdelki za žulje, ki nikoli ne ostanejo na svojem mestu.
Sprašuje: Klavdija Miko
Foto: osebni arhiv