Helena Plahuta 24.07.2013 19:29 2038 0

Ojstrica - 23.07.13

Silvo Baznik: Na nebu sveti polna luna, na čelo poveznim svetilko in z začetka Kamniške Bele me steza popelje skozi gozd in preko prazne struge potoka globoko v dolino.

Zdani se in brez problema poiščem nekdaj lovsko stezico, ki se vzpenja v strmem bregu nad Kamendolom do Skoka, previsne struge na eni strani in zelo strme, deloma travnatokamnite stene na drugi strani. V roke vzamem cepin, se povzpem s pomočjo skalnih oprimkov do prvih dreves in nadaljujem v gozd pod previsne stene gore. Prvi sončni žarki so pobožali vrhove gora a pot nadaljujem v senci Vežice na Šraj peske. Počasi stopam po meliščih visoko proti Lepi glavi na robu grebena nad Petkovimi njivami. Kakšna lepota me spremlja, pod nogami sami cvetni vrtovi, fotoaparat kar noče iz rok in posnamem kopico fotografij cvetja in gora. Iz daljave zaslišem vrisk. Še sam zavriskam in preplašim gamse pod seboj.

Počasi se spuščam na mokre trave Petkovih njiv. Hlačnici sta hitro mokri a pot me pelje še preko peskov v zatrep, kjer se moram povzpeti do markirane stezice, ki me popelje do Kocbekovega doma. Prvi obiskovalci prihajajo z druge strani, oskrbnica pripravlja čebulo za današnjo kosilo. Ker želim ujeti še nekaj sence, le pozdravim in nadaljujem navzgor. Kmalu sem v senci Ojstrice, ozrem se nazaj, pogledam okoli in prečim majhno snežišče ter stopim po skalah in drobirju na greben Ojstrice. Še nekaj korakov v senci in greben se prevesi na sončno stran gore. V nekaj minutah dosežem vrh in čas je za daljši premor. Pogledam v knjigo in kot sem pričakoval je bil vriskajoči planinec prvi danes na vrhu.

Po fotografiranju in okrepčilu se počasi odpravim po grebenu proti Mali Ojstrici. Pod grebenom se pase trop ovc. Le zakaj silijo tako visoko, ko imajo spodaj mnogo več trave, se sprašujem. Morda pa jih privlačijo vrhovi kot nas planince, kdo ve? Spodaj se držim severne poti nad Korošico in tako hodim še del poti v senci. Na Pragu zastanem in si privoščim še zadnje poglede na Korošico in Ojstrico. Pred menoj je dolga pot do Presedljaja. Letos so marljivi ljudje posekali razraslo ruševje, ki je zakrivalo pot in s tem nam olajšali sledenje poti. Postaja vedno bolj soparno in na nebu se kažejo že prvi temnejši oblaki. Tudi na uri že nekaj časa kaže spremembo vremena in potrebno bo pohiteti v dolino. Ko srečujem planince, ki gredo tako pozno šele v višave, si mislim svoje a vsak ima pač svoj pogled na obisk gora. Še vedno pa velja, da ko se dan prevesi v drugo polovico, se je treba vrniti, zlasti ob nestabilni napovedi vremena.

Stopam zopet skozi gozd in izgubljam višino. Spodaj zapustim markirano pot in stopim prečno proti slapu. Nič ni slišati šumenja vode in šele ko prestopim strugo, vidim razlog, ni vode. Še nekaj korakov navzgor, še vedno nič. Le v koritu slapu Orglice je majhna lužica, po steni pa kapljice padajo preko mahu v korito. Prvič po mnogih letih sem doživel, da je slap presahnil. Počasi se odpravim na pot. Spodaj nekaj deset metrov pred cesto kot iz nič se pojavi voda v strugi potoka. Pot me še zadnjič danes pelje v gozd in že sem pri avtu.