Tjaša Knez: Zapis je malo daljši, ker ...

a) ne znam povedat stvari na kratko,
b) že dolgo nisem nič napisala.
 

Uvertura v sezono je bila precej dramatična - po točasto nevihtni prigodi v pakleniških stenah je sledilo obračanje po 3. cugu Kranjske poči zaradi sicer mokrih, vendar malo manj razburkanih razmer pa neplaniran polet v Velikem vrhu, tako, da sem že razmišljala, da se mogoče za to poletje prekvalificiram v kvačkarico (brez štrika) ali kaj podobnega. Končno je uspela ena (sicer bolj pomladanska smer) v Glinščici - Spigolo verde, Cippo Comici (IV/III-IV) s sonaveznico Špelo, kjer je bil najbolj dramatičen dostop po 32 stopinjah, sicer pa je bilo plezanje prijetno in sorazmerno neškodljivo - orientacijsko težavo sva imeli le eno, svedri so bili tam, kjer jih rabiš pa še v rifugiotu ob vstopu v dolino so noro prijazni in ustrežljivi in lahko spiješ doma namešan radler skoraj z nogami v Glinščici. S Špelo sva imeli sicer kar velike apetite in podvige v mislih že nekje od aprila, prvo turo nama je uspelo izvesti julija. Prepreke? Zdravje, nebo, vesolje in kar je podobnega.
Plezali: Špela Kadunec (AO Rašica), Tjaša Knez

Po maratonskem preverjanju napovedi, kombinatoričnem načrtovanju in še čem, se s Špelo odločiva, da se na AAO tabor v Dolomite odpraviva najprej za 4 dni, potem jaz vidim, če ostanem, odvisno od vremena, zvezd in navez. Zagode nama jo moj avto, v kamp Colfosco prispeva šele v soboto zvečer, mene navdušuje vse, kar vidim, ker sem v Dolomitih prvič, Špela mi malo nakaže, kje je kaj ob pripovedovanju svojih dolomitskih prigod. S Hano in Lukatom se zmenimo, da bomo naslednji dan dvojna naveza, nagledamo si neko navrtano 5b-jko "za začetek", brez pravih informacij. S Špelo ne zaspiva, ampak vsaka zase premlevava, če je to pametno, da rahlo nevplezani zarineva v neznano 240 m smer. Zjutraj na hitro izmenjava nekaj besed s Špelo M in Petrom in se odločiva za smer, ki sem jo jaz itak imela nagledano: Južni raz v Sass de Stria (IV/IV+/III-IV). Prepriča naju predvsem dostopni tunelček (ostanek 1. SV), ki ga potem ob dostopu seveda uspešno zgrešimo. Hana in Luka sta tudi za spremembo plana. Po kake pol ure dostopa se lepo postavimo v vrsto med italijanske naveze. Prvi raztežaj na pol prehodim, štantam malo nižje pod Hano, ker je gužva. Špela zarine v 2. cug, potem se pa začne. To je najina prva "resna" samostojna hribovska smer, glede na opise in pripovedi pričakujeva dobro opremljeno smer, čez katero "se sprehodiš". No, realnost je rahlo drugačna: v 170 metrih so zabiti natanko 3je klini, situacijo olajšujejo navrtani gvido štanti. Skala je pridobila lesk tekom let ob stalnem drajsanju plezalk, kolen in dlani, občasno se kje kaj tudi zamaje. Prav zares letelo k sreči ni nič glede na količino navez ta dan. Napredujemo počasi, Luka in Hana spredaj nama utirata pot, za nama je južnotirolska naveza s Petrom, ki nas v bistvu vodi in usmerja, smer je preplezal že trikrat. Najbolj stisne me v detajlu (?), kjer v prazno kopljem s plezalkami po stekleno gladki površini, potem se nekako le spravim čez. Ker je smer tipična "vodniška", rahlo zavajajo tudi dodatni štanti, priznam pa, da ji fotografije s slavnim oknom ne delajo krivice. Na skici je zadnja prečka vrisana črtkano, zato imamo nekoliko orientacijskih potežkoč, situacijo seveda reši Peter. Predrajsamo in privlečemo se še čez predzadnji cug (skalni skok), ugotovimo, da je najlažje "na kolena", zataknem se z ruzakom, zberem še zadnje atome moči in zavidljivo gledam prvoplezajočo naveze za nama, ki elegantno popleza lažji desni prehod (mi smi se mučili po levem, seveda). Staknemo glave in smo si enoglasni, da bi sicer z veseljem zarinili v lepo detajlno zajedo (IV+), ampak smo vseeno psihično že kar zdelani in se raje pošetamo po desnem izhodu iz smeri. (Naslednjič grem levo varianto:). Na vrhu smo kar navdušeni nad sabo in smerjo, Luka da Hano "na križ", jaz Špelo povarujem na skalni rogelj, spustimo se čez prekopane jaške in rove ter še nižje dol do Cortine na aperol spritz. V tabor se vrnemo, ko so se že vsi stuširali in povečerjali, vsi so zelo klepetalno razpoloženi, jaz komaj zmorem osnovne funkcije. Po pregovarjanju, če bi šli z gondolo, peš ali avtom, se naslednji dan kar z avtom odpeljemo na zgornji parking Cinque Torri (cesta odprta, dokler je parking prost) ter ugibamo, kdaj se bo zares uscalo. Špela uspešno zvozi ozko strmo cestico, malo počakamo v avtu, da se glavno izlije, potem se odpravimo na ekskurzijo proti stolpom in koči. Čakamo na kavi, da se vreme odloči, kaj bi, mi že vemo, da gremo Torre di Lucy in še neko trojkico za zraven. Pa se tako stemni, da se samo poberemo do avta, zmenimo, da bomo turistikovali na lago di Sorapis (nepopisna gužva tudi, ko dežuje), se ob preklinjanju nad turisti prebijemo do jezera in nazaj do avta in odločimo, da je zaenkrat to to od Dolomitov. S Špelo se odpeljeva nazaj v Slovenijo (temno pot nama razsvetljujeo bliski), Hana in Luka naslednje jutro nadaljuejta proti Arcu.
Plezali: Špela Kadunec (AO Rašica) in Tjaša Knez ter Hana Dougan in Luka Mišič (vsi AAO:)

Ker imam dopusta tri tedne in bi rada čimveč plezala/hodila po hribih, poskusim srečo v slovenskih hribih. Iščem vremenske luknje in okna, z Blažem nama uspe najti en cel lep dan in se odločiva, da greva na navrtane v Dolško škrbino. Po dveh zelo debelih dveh urah dostopa, posvetu z oskrbnico na Češki in veselem čebljanju ugotoviva, da je sneg čisto previsoko (imela sva cepine), da svedrovec, ki ga vidiva, je sicer super, samo nimava pojma, kateri smeri od treh pripada in da nama v bistvu ni do ugotavljanja, iskanja in štrikanja. Pa se spustiva nazaj na SPP, zabaševa ruzake pod ene skale in jo mahneva proti Jezerski Kočni. Vsi grejo dol, midva gor. Vmes naju popolnoma zagrnejo oblaki, ampak se nekako katarazično razjasni, ko doseževa vrh. V zmerno klepetalnem ritmu se spustiva nazaj, pobaševa opremo, poveva oskrbnici, koliko je snega (bojda ga od njenega otroštva ob tem času še ni bilo toliko) in Ljubljano doseževa okoli 9. ure zvečer. Ideje o plezanju na Sceni so nekako splavale po vodi, ups, snegu .

Dan za tem je planiran Severni raz v Mali Mojstrovki, zaradi napovedi s Špelo spremeniva cilj na Spominčico v Begunjščici, ugotoviva, da se je v smeri 2 tedna tega očitno zgodil nov podor in reševanje, se nameniva v Dovžanovo sotesko (Upokojenski sektor;), kjer totalno zgubim živce nad češko nonšalantnostjo in greva raje k Alenki na obisk. Vreme na Vršiču ta dan seveda brez oblačka.

Z Lukatom se nekaj dni kasneje zmeniva, da greva plezat v KSA, odločiva se za Zg. steber Brane v potencialni kombinaciji s Šijo (IV-/III-II). Upava, da bo skalo posušilo od vremenskih ujm prešnjih dni (pred apokaliptičnimi stoletnimi vodami), preseneti naju oblak nad Kamniškim sedlom in jesensko-zimske razmere. Greva se pogret v kočo in čakava sonce ... ter ga ne zares dočakava. Kreneva proti smeri, vse najdeva po nekem čudežu gladko in brez težav, piha tako, da komaj vidiva in slišiva, vsak trenutek sva pripravljena obrnit. Pa nekako splezava neko lažjo varianto z enim cugom štirke, čaka še izstopni cug ven, Luka nabije štant, presodiva, da sva se že dovolj napihala in premrazila, da bi po megli motovilila še naprej, zato se spustiva do koče in doa vta. Pripravljala sem se na res najslabše, tura je bila izvzevši vreme prijetna, skala proti pričakovanjem ne preveč podrta, idealno za samostojno začetniško turo. Si pa v prihodnosti želim spravit čez še opevano Šijo. Naj dodam, da je bil andrenalinsko in psihično najbolj zahteven dostop in "sestop" do Jermance z avtom.
Plezala Luka Mišič in Tjaša Knez

Plani za avgustovski praznični vikend so bili veliki, izvedba pa malo bolj prizemljena. Delovni akciji v Sneberju je sledilo "ogrevalno" plezanje na Vršiču. Z Mitjo zopet poskusiva v Kranjski poči, mene vse mine že na začetku, ko vprašam Mitjo, če misli, da se skala tako svetlika, ker je zlizana ali mokra. Ker imam občutek, da plezam po toboganu, obračava. (Jaz predlagam preimenovanje v "Mokro" ali "Žmohtno" poč.) Kot alternativo izbereva Severni raz (III-IV), ki ga spraviva čez brez večjih zapletov, nekoliko drugače od planiranega je šlo le pri izstopu: malo prekmalu sva zavila proti Hanzovi in potem nekako prečila dva cuga, so pa že bili tu in tam klini, tako očitno nisva bila prva, ki sta izbrala to varianto. Nekoliko v izziv je bil le začetek (sveder sva takoj našla, ker je Mitja tu že plezal), cug s prehodom v levo in po štengicah navzgor (mislim, da detajlni) mi je bil pa pravi užitek. Zaradi vseh nasvetov in navodil sem preverila vsak centimeter skale, ker pa nisem bila v neki hudi mentalni formi za plezanje podrtije, sva se odločila za lažji izstop na Hanzovo. Naslednji dan sva namesto JZ raza v Mangrtu zganjala turista in si zamišljala, kako bi Šerkezi komentiral opremo obiskovalcev izvira Soče.
Plezala Mitja Kelemen Mičo (AO Rašica) in Tjaša Knez

Ker je bil JZ raz Mangrta (4b) na seznamu že od lanskega avgusta, zanj najdeva prostor in čas pet dni kasneje. Najprej se v soboto končno odzoveva povabilu na soteskanje v okolici Tolmeča, zvečer taktično prespiva na Predelu, da bi prehitela domnevne trume, ki se bodo valile v tako opevano smer. No, po 2h iskanja vstopa v smer naju je prehitela le ena naveza, ki je bila toliko pred nama, da naju skrušeno kamenje sploh ni doseglo. (Kasneje na ferjanu izvem, da za 35 min dostopa po vodničku samo zariješ gor v trave in se ne pustiš zavesti potki, ki pelje proti desni in nudi čudovite razglede na Jalovec, ovčji koncert in prebijanje po polmetrskih koprivah). Oba malo razočarana sva splezala v časovnici, smer je začinila le jebica, ki je nikakor nisem dobila ven. Najlepši del smeri so po mojem mnenju razgledi (res sva imela srečo z vremenom), zares plezala sva le v detajlnem cugu (4b). Navrtano je tam, kjer mora bit, sicer je lep trening za postavljanje frendov in jebic. Sva šla še do vrha po slovenski in dol po zlizani italijanski ter turo zaključila ob pivu pri Rablju.
Plezala Mitja Kelemen Mičo (AO Rašica) in Tjaša Knez

 ... ali enakovredno plezanje začetniških štiric.
Čakam na vreme za plezanje Kranjske poči po suhem oz. študiram, če bi naslednjič sabo vzela fen/ventilator. Ampak v tretje gre bojda rado.

P. s.: Lastni foto materiali bolj ubožni, ker imam se vedno  telefon z razbito kamero, prispevali so jih Špela Kadunec, Luka Misic, Blaž Bajič, Mitja Kelemen.