Rok Zalokar: Ostali smo štirje Rok Šisernik, Aljaž Tratnik, Boštjan Pogorevc in Rok Zalokar s točno določenim ciljem - splezati na vrh Fitz Roya po Casarrotovi smeri v alpcu.
24.05.05 ob 09:06 dodane še fotografije
Počitnice v Patagoniji
- A gremo nekam?
- Ja kam pa?
- U Patagonijo.
- Aaaa…. Kdaj pa?
- Ja tm, decembra, januarja se gre dol.
- Prou pa pejmo.
Tako nekako je stvar izgledala na začetku. Brez točno določenih ciljev, se nas je osem mladih alpinistov odločilo da gremo pogledat na jug. Pa ne na morje ampak v Patagonijo, ne na počitnice kot so nekateri mislili ampak plezat. Ostali smo štirje Rok Šisernik, Aljaž Tratnik, Boštjan Pogorevc in Rok Zalokar s točno določenim ciljem - splezati na vrh Fitz Roya po Casarrotovi smeri v alpcu.
Vsem nam je bilo približno jasno, da je stvar resna. Vreme, razmere ter patagonjske zgodbe o bežanju iz sten v razbesnjenih viharjih so nas pripravile do tega, da smo celo leto podredili pripravam na eno samo stvar- stati na točki, ki se ji reče vrh – mi smo si izbrali Fitz Roy.
Lazenje po Evropi poleti, letanje po hribih gor in dol, nekaj zimskih ponovitev, za finale pa še novoletna Pakla so nam vlili kar nekar samozavesti. Bili smo redy.
Ko smo v Benetkah sredi januarja stopili na avion, se je čas ustavil. Naše glave pa nakurjene za plezarijo. Kar naenkrat smo bili tam. Štiri dni avionov ter busov in bum –adijo Evropa, ola Argentina.
Pristali smo v El Chaltenu, ki ga kot trdnjava na obzorju varuje Fitz Roy. Naslednji dan smo si organizirali konjski konvoj, ki nam je pomagal prenesti vso potrebno šaro za mesec in pol bivanja v bazi Rio Blanco. Vse skupaj nas je nekoliko zmedlo. Lepo vreme, mi pa še nismo pod hribom. Seveda smo takoj spakirali prasice in krenili do Passa Superior, kjer smo si uredili snežno luknjo in stvar je bila pripravljena. Potrebovali smo le še napoved za tri dni šajbe.
Trikrat smo zaman odšli do Passa, potem pa se je zgodilo. Štart ob dveh zjutraj iz snežne luknje, pa čez ledenik pod steno. Sledil je ozebnik, ki ni bil idealen, nepoznan teren, noč in nepredelan sneg pa so plezarijo naredili kar zanimivo. »Na srečo« smo si lahko ob sončnem vzhodu ob pogledu na steber lahko samo še pripravili vrvi za spust in - več sreče prihodjič.
Steber je bil pobeljen z snegom, vzelo nam bi preveč časa, pa še vreme se je pokvarilo.
Potem pa je prišla napoved za štiri dni vremena. Bili smo OK, samo Boštjana je zvilo zdravje, pa je ostal spodaj. Tako smo le trije odšli v smer. 400 metrov ozebnika, 700 metrov srebra - Goretta pilar, za finale pa še za en Anića kuk in potem še spust po neznanem terenu na drugo stran hriba po Franco – Argentina; to je bila naša edina skrb.
Taktiko smo si že doma naštudirali. Eden vodi več raztežajev, dva žimarita.
Šlo je kot po maslu. Čez ledenik v pol ure, ozebnik pa je bil za nami ob sončnem vzhodu. Dereze so zamenjali plezalniki in potem gasaaa.
Do treh popoldne smo bili na polovici stebra. Iz variante Kearney – Knight smo prestopili v zahodni del stebra, v smer Chumichuri e papas fritas. Tu pa se je stvar rahlo zapletla. Poizkusili smo tri različne sisteme pok pa ni in ni šlo. Rahlo živčni smo se odločili bivakirati na polovici stebra.
Bivak v alpcu, trije tipi, ena bivak vreče, spalke pa nekje daleč na Passu superior … vse to nam je polepšalo noč. Vreme je še vedno držalo. Že zvečer smo si ogledali linijo v katero smo zaplezali zjutraj. Po dobri polovici dneva smo bili na vrhu Gorette, pogled v zgornji del pa nam je pričaral znane poglede iz domačih hribov pozimi. Popoldne smo se znašli na mestu kjer so pred sedaj že kar nekaj leti zaključili prvenstveno smer trije mušketirji: Karo, Jeglič in Knez.
Počasi nam je postalo jasno da tega dne ne bomo na vrhu, ker nam je plezanje zaledenelih poči vzelo kar nekaj časa. Bivakirali smo nekaj raztežajev pod vrhom.
Deseta ura naslednjega dne je bila nepozabna. Doživeli smo tisti kar smo čakali eno leto: VRH.
Seveda pa smo bili še daleč od prvega piva, čakal nas je še sestop.
V roke je vrvi vzel Aljaž in po petih urah smo bili nazaj na ledeniku. Po treh dneh je bilo za nami 1400 metrov stene, vrh ter sestop na drugo stran.
Komentar prijatelja iz Amerike, ki smo ga srečali na poti v bazo: You are my f…… heroes guys, pove vse. Izžarevali smo srečo. Naslednji dan smo se znašli v El Chaltenu, srečali ostale plezalce, popili pivo dva, tri… in se zbudili čez dva dni.
Po nekaj dneh počitka pa je spet po Chaltenu krožila novica o dobrem vremenu. Tako smo vsak po svoje odšli po Torre, Mermoz, Goulame, St. Exupery. Tratnik z Jasonom , Zalokar z Andyjem in Thomasom, Šisernik z Klemenom, potem pa še Tanja z Aljažem in Rokom. Rezultat tega so bili še štirje vrhovi: prvi slovenski vzpon na Punta Heron, prečenje Goulame-Mermoz in Bucsainijeva smer v St. Exuperyju.
Plezanje, druščina odličnih plezalcev iz celega sveta, nepozabni žuri v El Chaltenu, so nas povsem odtujili od domačega vsakdana. Vendar je potrebno naprej.
Pot nas je pripeljala domov, jeseni pa spet gremo: Rok Šisernik v Yosemite, Aljaž Tratnik in Rok Zalokar v Tibet z odpravo Kula Kangri, Boštjan Pogorevc pa v Dolomite, Zahodne Alpe.
Tako je to če imaš rad hribe in dobro druščino…
Rok Zalokar
fotografije: Rok Šisernik-Štrankl