Maratonsko plezanje na Fitz Roy - Slovaška smer v zahodni steni

Putagonija

Rad imam spontane stvari, ki se zgodijo brez odvečnega kompliciranja in iskanja zapletov tam, kjer jih ni. Tako se najbolj približam temu, da živim po občutku, hkrati pa je to najbrž res tudi beg pred odgovornostjo, kot mi je že bilo očitano. Do neke mere priznavam tudi to. Tak pač sem, zmotiviran za stvari, ki me zanimajo, in hladen do tistih, ki so mi tuje. Spontano, logično in hitro se je rodila in odvila letošnja odprava v Patagonijo, ki je bila polna dobrega občutka in visoke mere motivacije. "Levi pas, to je špas, nič razmišljat samo gas..." prepevata Slon in Sadež ter zadaneta žebljico na glavico s sicer motorističnim besedilom, ki ima tragičen konec a dobro ponazarja strast do ideje.

Urban Ažman, Tomaž Jakofčič - Jaka, Miha Valič in jaz smo 10. januarja v optimističnem duhu odleteli Patagoniji naproti. Skupni imenovalec naše poti sta bili dobra volja in strast do plezanja, življenja in ljubljenja. To so bile tri najpogostejše teme našega druženja, med katerim nam zaradi muhastega vremena ni manjkalo časa za njihovo premlevanje.

Plezalne cilje smo si izbrali v zahodnih stenah Fitz Roya in njegovih sosedov. El Chalten, vasica kot iz vesterna, nas je ob prihodu pričakal v svoji vse preveč običajni sliki, ki mi je bila znana že izpred dveh let, z močnim vetrom in nalivom. "Torej je tukaj še vedno vse, kot je bilo", si mislim in obžalujem, da imam, medtem ko pohajamo po lokalih, vetrovko spakirano na dnu transportke. Naslednje jutro se pred konji, ki bodo nesli našo prtljago, odpravimo v bazo Bridwell, ki je izhodišče tudi za Cerro Torre, kjer so bili pred nami že Jernej Bevk in Rok Blagus ter Marko Prezelj z ameriškimi soplezalci. Jaka je kot kvalificiran gospodinjec hitro oklican za kuharja, ostali pa izmenoma pomivamoposodo in upamo, da bo riž, kot zelo pogost del jedilnika, čimprej odstopil od dna posode.

Z Urbanom na začetku taktizirava ter se kljub lepemu vremenu 20. januarja odpraviva v El Mocho in ne v Fitz Roy. Iz doline vidni trakovi ledu in požleda v zahodnih stenah naju zvabijo v vzhodni steber El Mocha, ki je nekakšen podstavek C. Torreja, kjer po štirih urah v sončni pripeki preplezava smer Benitiers. Stopinje na snegu, ki vodijo z vrha smeri proti Torreju, so pustili Marko, Stephen in Dean, ki so smer plezali pred nama in svoj vzpon zaključili naslednji dan na vrhu najlepše gore na svetu. Ob pretegovanju na soncu imava odličen pogled na zahodno steno Fitz Roya, kjer poteka Slovaška smer, ki je najin glavni cilj. S svojimi 2400 metri je najdaljša smer v Patagoniji, zaradi česar je pričakovati dolgo plezanje, ki bo moralo biti hitro in tekoče. Naslednji dan preplezava šlager zadnjih sezon, smer Claro di Luna v Ag. Saint Exupery. Ob ne pretežkem plezanju sva priplezala na zelo razgleden in slikovit vrh od koder, kot povsod v Patagoniji, potem sestopiš s spusti ob vrvi.

30. januarja se v bazi poslavljamo od Thomasa Huberja, ki je preko satelitskega telefona vir vremenske napovedi, ki obeta dva dni lepega vremena. Ko Thomas reče: "Se vidimo na vrhu", vsi upamo, da bo res tako, on se je namenil v istem času z mladim gorskim vodnikom Andijem preplezat Casarottov steber v vzhodni steni Fitz Roya. Dostop do poljskega bivaka, ki je na ledeniški moreni pod zahodnimi stenami, poteka večji del po ledeniku Torre in brez odvečnih besed. Vsak s svojimi mislimi se odpravljamo neznanemu in želenemu naproti. Rok ostane zaradi boleče in zatečene Bevkove roke brez soplezalca, zato ga Jaka in Miha viteško povabita v svojo navezo. Popoldan pred šotorom mineva ob kuhanju in pakiranju opreme, ki mora biti skrbno izbrana. Že doma sva bila odločena, da bova plezala lahka, z minimalno opreme in tako skušala biti čim hitrejša. Tako bova dopustila več možnosti za uspešen vzpon, saj so večdnevna obdobja lepega vremena v Patagoniji bolj izjema kot pravilo. Obleka, nekaj hrane, bivak vreča, aluminijaste dereze, ledno kladivo in plezalna oprema najdejo prostor v osemindvajsetlitrskih nahrbtnikih, s katerimi bova plezala. Poležavanje in siljenje k spancu sredi noči zmoti močno grmenje, ki ga povzroča padajoče kamenje iz stene Hombre Sentado, po kateri poteka spodnji del vzpona. Oba z Urbanom molče leživa dalje in komaj čakava glas budilke, ki je jaz kronično nikoli nisem slišal. Ob polnoči se naju le-ta usmili in končno si lahko pripraviva veliko porcijo polente s kakavom, najine priljubljene hrane pred vzponi. Uro za tem in nekaj minut po tistem, ko mimo naju odkorakajo Jaka, Miha in Rok, se spustiva nekaj metrov navzdol na ledenik in po njem do pobočja, ki naju kasneje pripelje pod steno. Spodnji del je položen in močno razbit, požled in pomrznjenost delujeta kot neke vrste vezivo, da se vse skupaj ne podre. Kljub pričakovanju, da bova ta del preplezala nenavezana, se v nekaj raztežajih varujeva in kmalu priplezava na Sitting Man Ridge, od koder uzreva na ledeniku na drugi strani lučke najinih prijateljev, ki gredo plezat smer Ensueno. Do sem so prvi plezalci Slovaške smeri priplezali z druge strani. Nadaljujeva s prečenjem proti desni in priplezava pod sto metrov visok, od daleč viden pas rdeče skale, ki naju loči od začetka velike zajede in strmega dela smeri. Nekaj raztežajev delikatnega plezanja, kak za pol avta velik zrušen kos granita in par grdih besed, ter že sva na veliki polici pod zajedo, kjer si ob devetih privoščiva malico in zamenjava čevlje s plezalniki. Zajeda je zelo strma, pa še skala ni najboljša, zato je plezanje naporno. Smer poteka v nadaljevanju po proti desni usmerjeni razčlembi, ki je na začetku malo, višje pa vedno bolj požlejena. Tu in tam visijo ostanki fiksnih vrvi, ki so jih ob prvem vzponu po dveletnem poskušanju in šestdnevnem plezanju pustili Slovaki. Prosto plezanje zaradi z ledenih poči ni več mogoče. Pozno popoldan se naju končno usmili in obsije sonce, ki sva si ga že močno želela. Prečenje kratkega snežišča s plezalniki na nogah se zame prehitro konča nekaj metrov niže. Medtem ko lovim sapo in preštevam k sreči cele kosti, se Urban opremi s čevlji in derezami ter varno nadaljuje plezanje. Sonce naju v nadaljevanju prijetno greje in hkrati poskrbi za padajoče kose ledu, ki odstopa pod toploto njegovih žarkov. Njihova velikost in hitrost sta odvisni od tega, koliko nad glavo se odbijejo in razbijejo na steni. Plezanje je naporno, ker led, ki ga je precej, ne dopušča več plezanja v plezalnikih. Ko priplezava v območje stika s Kalifornijsko smerjo, najprej prečiva čisto desno na raz, a se kmalu vrneva na levi bok ob veliko zaledenelo zajedo, kjer je plezanje težje, a so poči bolj kopne in le mestoma zalite s požledom. Dolg dan se prevesi v noč in tako si po dvaindvajsetih urah ter 1800 višinskih metrih plezanja oba zelo utrujena urediva razmeroma udoben bivak na poševni odpočeni luski sredi stene. Pogled na Cerro Torre je ob milijonih zvezd, ki so ga obkrožale, dobil pravljične dimenzije. Medtem ko požiram dim ene od dveh cigaret, ki ju imam s seboj, skušam deliti občutke z Urbanom, ki ne kaže več zanimanja za naravne lepote. Spi. Tudi sam se kmalu posvetim ogrevanju telesa in dremanju na obroke, ko me zmoti čuden šum. Pogledam iz bivak vreče: "Fak!" Torreja ni več, vidim le oblake, ki se v taktu sunkov močnega vetra pomikajo po nebu. Poln velikega pričakovanja in upanja se dalje trudim pričakati jutro. Ob močnem vetru se kmalu po svitu neverjetno spočita in motivirana zapodiva v strme poči.

O sestopu ni bilo govora, saj s tako minimalno opremo to najbrž ne bi bilo izvedljivo. Jutranji raztežaji, ki sem jih plezal v vodstvu, so bili sprva rahlo okorni, kasneje pa vedno bolj tekoči. Zaradi tega, ker sva veliko plezala tehnično, so bili raztežaji dolgi le toliko, dokler ni vodečemu zmanjkalo opreme in je bil prisiljen urediti sidrišče. Raztežaj za raztežajem sva le počasi pridobivala višino in ob tem nehala komentirati, kje sva, ker sva se bila ob teh ocenah nekajkrat pošteno uštela. »Frrrrrrr…..« se je oglašal veter in opletal z nama, plezanje, ki ga verjetno doživiš samo v Patagoniji, je z višino pridobivalo na resnosti. "Noro!" sva si večkrat zavpila in se okoli štirih popoldan znašla na rami, do katere pride z druge strani smer Supercanaleta. "Vidim vrh in nekoga, ki sestopa", vpije Urban, medtem ko zaključujem s pospravljanjem toaletnega papirja. Predvidevava, da bi lahko bili najini prijatelji, in nisva se zmotila. Še nekaj "odbitih" raztežajev med ledenimi cvetačami sva morala preplezati in prispela sva na greben, od koder sva v nekaj poševnih spustih dosegla snežišče, ki je vodilo proti vrhu. Sledil je edini del dolge poti, ki je minil prej, kot sva pričakovala.

19.00 kaže ura, ko močno ganjen stopim na tako željen in pričakovan vrh. Če sva si doma želela in pričakovala borbo, sva dobila vojno in temu primerni občutki so naju na vrhu poplačali za vložen trud. Po kratkem fotografiranju in slovesu od edine in odpihnjene cigarete začneva sestopati na drugo stran gore, ki je nisva poznala, čez vzhodno steno po smeri Franco Argentino, po kateri se na Fitz Roy povzpne večina plezalcev. Hitro prideva do prvih spustov po vrvi, ki trajajo potem dolgo v noč. Medtem ko sva čakala drug drugega, da se je spustil, so najine glave utrujeno kinkale, saj so bile prepotrebne spanca. Zato je bil dogovor o počasnih in varnih spustih še kako na mestu. Ob dveh zjutraj sva na ledeniku med smehom zvila vrvi in se odpravila vzpenjajočim se lučkam naproti. Thomas in Andi se močno začudena, ko izvesta, da sva preplezala tako veliko smer in da sva bila na vrhu, izkažeta s tem, da nama ponudita spanje na sedlu Superior, kjer imata shranjene spalne vreče in kuhalnik, s katerim si natopiva prepotrebno pijačo. Po vstajanju ob šestih nadaljujeva s sestopom in presenetiva plezalce v bazi Rio Blanco ravno ob zajtrku, ki sva ga potem deležna tudi midva. Začudeni nama čestitajo in poslušajo najino zgodbo ter so si edini, da v takem vremenu pa že moraš biti Slovenec, sicer ne prideš na vrh. Res je padlo nekaj zanimivih komentarjev. Podkrepljena potem nadaljujeva proti najini bazi precej neobčutljiva za pravljične naravne lepote, ki jih z mravljinčastimi prsti v čevljih nisva sposobna sprejemati v vsej veličini. Ko okoli enih prispeva do baze, srečava prijatelje, s katerimi potem utrujeni in srečni izmenjavamo vtise. Kjerkoli sedem, me odnese spanec, zato se zavalim v šotor in prespim golaž, ki nam ga je pripravil Bevk. Občutki po takšnem vzponu so presegli vsa pričakovanja, res je lepo biti vsaj en dan zmagovalec.

Ker sva imela do odhoda domov dovolj časa, sva z Urbanom napadla še Cerro Torre, ki naju je z nalivom in vetrom odbil ob enih popoldan le 300 metrov pod vrhom. Spusti so bili prava drama, zato nama je močno odleglo, ko sva se prezebla in le s tridesetmetrskim koncem vrvi spet znašla pri šotoru na ledeniški moreni.

Prihod domov sta kot vedno zaznamovala veselje in soočenje s problemi, ki jim s plezanjem pač ne uideš. Ja, življenje je rock n" roll, na isto glasbo eni plešejo hitro, drugi pa bolj počasi…

O letošnji odpravi v Patagonijo imam pripravljeno tudi predavanje z diapozitivi. Kontakt: borislorencic@gmail.com, ali tel. 041 946 670. Lep pozdrav in na snidenje v stenah!

Boris Lorenčič - Lori

Opravljeni vzponi:
El Mocho: Benitiers; 6b, A1, 500m, 4h, 20.1.06
Ag. Saint Exupery: Claro de Luna, 6c, 800m, 7h, 21.1.06
Fitz Roy: Slovaška smer; 6b+, A12400m, 31.1.- 1.2.06

Odpravo so finančno in materialno podprli: Bavarski dvor, Fem Consulting, Mellos, Annapurna Way, ŠOU Maribor, Treking šport, Prigo, Špeding, Lumar, AO APD Kozjak Maribor, AO Radovljica, Vrh.