ŠPORT 4/2008 - Andrej Terčelj: Kam se razvija alpinistično smučanje

Pravkar sem se vrnil s svoje prve smučarske ture. Smučarska sezona se je pričela. Vsaj tam, kjer je sneg zapadel, ali so ga za silo nabrizgali snežni topovi. Dovolj ga je za prve zavoje in obuditev spomina na preteklo sezono. Seveda če si niste omislili poletne rekreacije na južni polobli. Za turno smučanje in drznejše podvige bo potrebno počakati obilnejših padavin, ko se bo preko zime odebelila snežna odeja na terenih, primernih za smučanje. A za najboljše, najdrznejše alpinistične spuste bomo alpinistični smučarji morali počakati do pomladi, celo do maja, junija, ko se bo na najbolj strmih stenah visokih gora in ledenikov prijel moker sneg in omogočil spuste, ki so časovno omejeni do prve odjuge. A kaj sploh je alpinistično smučanje, ta redka in privlačna dejavnost, skrita pred pogledi adrenalina in zabave željnih gledalcev.

Opredelitev pojma, definicija
Že samo izraz “alpinistično smučanje” pove, da ga sestavljata dve besedi – smučanje in alpinizem. Smučanje pomeni drsenje po strmini, naklonini pokriti s snegom. Ni nujno s smučmi, lahko drsimo s snežno desko, različnimi vrstami smuči v različnih tehnikah in z različno opremo na nogah. Oprema ni predpisana, a se razume da vsak izbira sebi, snežnim razmeram in naklonini primerno. Cilj je, da z najmanj tveganja, napora in čim več užitka privijugamo v dolino. Če hokejist na drsalkah odvijuga po poledeneli strmini ni drsalec, ampak nepremišljen, neizkušen smučar v neprimerni opremi.

Druga dejavnost alpinističnega smučanja je zimski alpinizem. Za dostop do vrhov se moramo potruditi peš, saj ni speljanih žičnic. Včasih bi bilo mogoče uporabiti prevoz s helikopterjem, a bi bili prikrajšani za vzpon in opazovanje snežnih razmer na danem področju po katerem se bomo spustili. Tako alpinistični vzpon ni sam sebi namen, temveč obvezen sestavni del vsakega spusta.

Marsikdo ne loči med zvrstmi smučanja zunaj urejenih smučišč, kamor sodijo alpinistično smučanje, »freeride«, turno smučanje, turno deskanje in variantno smučanje. Novinarji in nepoznavalci za našo dejavnost nepravilno uporabljajo izraz ekstremno smučanje, včasih tudi imenovano freeride (angl.). To je nepoznavanje različnih zvrsti smučanja, zabloda, ki se je moramo zavedati.

Izraz ekstremno smučanje je neprimeren, saj ima v slovenščini drugačen pomen. Pomeni drsenje po kamnitih podlagah- kamnodrč, smučanje po peščenih sipinah, ali celo pod morsko gladino. Alpinistično smučanje se angleško imenuje extreme skiing oz. francosko ski extreme, zato nepoznavalci izraz preprosto dobesedno prevajajo. Druga zabloda je, da beseda ekstremen pomeni nekaj nemogočega, izjemnega, kar je čisto subjektivna kategorija. Za nekoga se ekstremen spust začne, ko se postavi na smuči na vrhu blage klančine, za drugega pri nakloninah nad 50 stopinj.

Alpinistično smučanje je po definiciji smučarskega terminološkega slovarja, ki nastaja pod okriljem Sekcije za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, opredeljeno kot smučanje v gorah z dostopom do smeri s turnosmučarsko opremo, s plezalnim vzponom z zimsko alpinistično opremo in s spustom s smučmi na nogah po zelo strmih pobočjih, po plezalnih smereh, ob njih, po vesinah z več kot 45 naklona, kjer je ob napaki majhna možnost preživetja.

Definicija točno razmejuje alpinistično smučanje od turnega smučanja in drugih zvrsti smučanja zunaj urejenih smučišč. Kjer se turno smučanje konča, se alpinistično smučanje začne. “Freeride” je slog smučanja zunaj urejenih smučišč, ki je bolj privlačen, a precej daleč od alpinističnega smučanja. Freeride smučarji skačejo in se spuščajo po krajših stenah, ob dodatni osebni zaščitni opremi in brez potrebne težke opreme za vzpon. Padci se praviloma končajo z lažjimi ali hujšimi poškodbami, a pomenijo manjše tveganje kot pri alpinističnem smučanju, kjer padci kaj hitro privedejo do žalostnega konca. Zaradi obvezno prisotnih gledalcev in kratkega pristopa so spusti zunaj urejenih smučišč omejeni na nekaj 100 višinskih metrov. alpinistični spusti so praviloma daljši, na izpostavljenih terenih in trajajo več ur, včasih celo dni.

Preteklost
Alpinistično smučanje je staro skoraj toliko kot je staro smučanje. »Skoraj« je zapisano zato, ker alpinistični smučarji vedno zagovarjamo načelo od lažjega k težjemu, od položnega k strmemu. Alpinistični smučarji vedno iščemo novih izzivov, ki jih tako ob smučiščih kot pri turnem smučanju nismo mogli zadovoljiti. Tako smo narekovali razvoj nove ali prirejene smučarske opreme, kot tudi osebne opreme za zaščito in reševanje. Razvili smo nove tehnike ali prikrojili obstoječo za najzahtevnejše razmere. Tako so nastale snežne deske, pod čevljem širše smuči, podložne plošče, lavinska žolna, v smučarsko palico vdelan okel cepina, vezi ki se pri obremenitvi ne odpirajo, saj alpinistični smučarji ne potrebujemo varnosti v smislu odpiranja vezi pri padcu.

Prvi zapisi alpinističnih spustov v tujini segajo v leto 1935, oziroma pri nas 37 let kasneje.
V času množičnega razmaha alpinističnega smučanja je pod okriljem Turnega kluba Gora (http://www.turni-klub-gora.si) živela interaktivna spletna stran, kjer so bili opisi vseh alpinističnih spustov Slovencev. Služila je predvsem pregledu in vpisu vseh opravljenih spustov, saj je veliko starejših poročil pomanjkljivo dokumentiranih. Želeli smo pridobiti nove standardizirane informacije za morebitna ponavljanja in lažjo orientacijo. Z zatonom članstva ji je začetna dobra obiskanost padla, nove informacije o preteklih spustih se niso dopolnjevale. Spletna stran ni imela želje komercialne nadgraditve in vključitve opisov turnih smukov v svoj pregled, zato smo jo avtorji zaradi stroškov letos zaprli.

Poligon
Alpinistično smučanje se dogaja v visokih gorah, odmaknjen od širših ljudskih množic, stran od adrenalina željnih gledalcev. Alpinistični smučarji tega ne počnemo, ker ne bi želeli deliti znanja, veselja, občutkov z gledalci. Gledalci preprosto ne morejo biti prisotni zato, ker so najtežje smeri vedno skrite in težko dostopne. Zanje že sam dostop zahteva nepremostljivo oviro. Tudi najboljša kamera zelo težko prikaže strmino, izpostavljenost, z vsakim novim zavojem spremembe v snežni odeji, manjše zastruge, skale štrleče iz snežne odeje. Ob frontalnem pogledu na alpinističnega smučarja imamo občutek da se spušča po navpični steni. Pri pogledu od spodaj nam pogled onemogoča plaz snega, ki je odrinjen pri vsakem zavoju. Vidi se, kot da nas bo smučar pometel skupaj s plazom. Edini pravi pogled omogoča opazovanje s strani, kar pomeni le omejen odsek spusta, ki ne odraža celovite ocene težavnosti in razmer.

Ocenjevanje
Za lažjo primerjavo spustov smo alpinistični smučarji izoblikovali po francoskem vzoru sprejeto lestvico, ki naj bi opisala največje težave spusta, splošno oceno smeri in dolžino spusta. Včasih je zaželjen podatek o času trajanja, ko si smuči nataknemo, do samega konca, ko ponavadi zmanjka snega. Problem vseh lestvic je, da zameglijo dejansko strmino in izpostavljenost, zato je bolj objektivno navajati naklon in izpostavljenost po odsekih in pripadajoči višinski razliki.

Težavnost ocenjujemo v stopinjah naklona, ki ga merimo z naklonomerom. To je lahko kotomer, ki ga položimo na smučarsko palico, položeno v sneg. Alpinistično smučanje se začne, ko je navpično zapičena smučarska palica za enako dolžino pri vrhu odmaknjena od strmine. Ta nosi oznako S4. Teoretična meja smučanja se konča z oceno S7 pri skoraj šestdesetih stopinjah, ko vsak preskok preko vpadnice pomeni dolgo drsenje z zaviranjem.

Skupne težave smeri se ocenjuje z rimsko številko. Ocene niso odvisne niti od snežnih razmer niti od višine spusta. To marsikoga zavede, saj je lažje smučati v mehkem kot trdem snegu oz. pri nižji nadmorski višini. In razmere marsikaterega poročevalca zanesejo. Ocena skupne težave smeri je subjektivna in ni odraz težavnosti ampak trenutnih razmer. Zato ocene med III, ki pomeni kar težko, IV težko, V zelo težko, VI izredno težko in zadnje stopnje VII, ki ima oznako skrajno težko, niso prav samorazlagalne. Lahko pa nam povedo nekaj o trenutnih razmerah.

Organiziranost alpinističnega smučanja v Sloveniji
Konec 70-ih let prejšnjega stoletja se je alpinistično smučanje v svetu in doma širše razmahnilo. V 80-ih in 90-ih je bilo že tako množično, da smo v okviru Planinske zveze Slovenije alpinistični smučarji imeli svojo Podkomisijo za alpinistično smučanje. Delovala je pod okriljem Komisije za alpinizem. V njej so bili prvenstvo odlični smučarji in gorniki, ki niso imeli vsi naziva alpinist. Zaradi posebnosti alpinističnega smučanja smo pripravili strokovne programe izobraževanja in ustrezne strokovne nazive. Odražali so izkušnje večletnih izobraževalnih tečajev in naših praktičnih potreb. Bili smo nosilci svetovnega napredka na tem področju. Tečajev v tako množični obliki in več zaporednih letih ni prirejal nihče ne prej ne kasneje, kar je potrdil tudi priznani alpinistični smučar in profesor v ENSA-i Ansalme Baud med našim tedenskim druženjem v Chamonixu.

Tako ni naključje, da smo Slovenci s tako široko bazo alpinističnih smučarjev na tem področju dosegli tako zavidanja vredne uspehe, ki so dosegli vrhunec s smučanjem s strehe sveta in ostalih osemtisočakov, medijsko najbolj odmevnim dogodkom. Dejavnost po strokovni in organizacijski plati sodi v Smučarsko zvezo Slovenije in Planinsko zvezo Slovenije. Vsaka od teh organizacij v alpinističnem smučanju vidi svoj del poslanstva, nihče pa dejavnosti ne pokriva v celoti.

Tako danes zbir znanj v Komisiji za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije v svojem izobraževalnem programu v praksi ne pokriva alpinističnega smučanja (http://ka.pzs.si). Prav tako uradna smučarska šola pri Zvezi učiteljev in trenerjev Slovenije (http://www.sloski.si/ZUTS) ne izobražuje izbranih tehnik in zavojev alpskega smučanja in deskanja na snegu, ki se uporabljajo pri alpinističnem smučanju. Alpinistični smučarji so primorani iskati znanje na različnih koncih in so praviloma člani obeh organizacij. Članstvo v zadnjih letih upada zaradi novih družbenih razmer in konkurence industrije zabave, ki k sebi zmami večino mladine. Nastajale so nove oblike smučanja zunaj urejenih smučišč, ki z alpinističnim smučanjem nimajo več dosti skupnega. Ostaja pa še vedno mala peščica samosvojih, egoističnih, vrhunskih zasvojencev z adrenalinom. Ni jim mar za nevarnosti, odgovornosti, za komercialne interese in negujejo osnovno dejavnost, brez povezave z ustreznimi strokovnimi institucijami.

Kam gre alpinistično smučanje
Slovenci imamo srečo, da kljub jezikovni majhnosti obstaja dovolj domače vzgojne literature in tradicije za mlade rodove. Večina knjig nudi začetne korake dejavnosti, ki je vezana na turno smučanje. Priročniki o turno smučarski opremi in tehniki alpskega smučanja hitro zastarijo, ker se tako oprema kot tehnika hitro spreminjajo. Čim novejšo knjigo vzamemo, bolj sodobna je oprema. To pa ne velja za knjigo Skrivnosti nedotaknjenih strmin, ki sva jo s soavtorjem Borutom Črnivcem izdala točno pred desetletjem. Vsebina alpinističnega smučanja je še kako aktualna, saj se niti tehnika spusta niti oprema alpinističnega smučarja nista opazno spremenili. Novih radialnih, lopatastih smuči in ustrezne zarezne tehnike pač na strmih, neteptanih terenih ne moremo izkoristiti. Še več, danes težko najdemo ustreznega smučarskega učitelja, ki nam na strmem nepoteptanem snegu razkrije skrivnosti obvladovanja hitrosti, natančnosti in stabilnosti.
Literaturo pa bi bilo vseeno potrebno dopolniti še s turnim in alpinističnim deskanjem.

V iskanju idealne smučine
Alpsko in alpinistično smučanje se je s pojavom nove opreme in tehnike začelo razhajati. Na eni strani imamo pospeševanje v zarezni tehniki, na drugi zaviranje z drsenjem v zavoju z namenom kontrole hitrosti smučanja. To sta si nasprotujoči izhodišči, ki sta značilni za tehniki današnjega časa.

Ne glede na tehniko, smučanje je in bo vedno ponos Slovencev, ki se poistovetijo z njenimi redkimi posamezniki, ki premikajo meje mogočega. V tej tekmi premagovanja lastnih omejitev in naravnih zakonov smo slovenski alpinistični smučarji, navkljub množičnosti, srečno preživeli mnogo neverjetnih nesreč s padci. Vsak alpinistični smučar išče svoje lastne meje in ločnica kontrole hitrosti smučanja je izjemno tanka. Nesreče na Matterhornu, Mangartu in Jalovcu nas opozarjajo, da nihče ni varen pred nesrečami in mlajši rodovi bi se iz izkušenj lahko marsičesa naučili.

Alpinistično smučanje je zahteven in nevaren šport, ki zahteva celega človeka, ki med ostalim obvlada običajno zavijanje na zelo strmem terenu. Nič zunajzemeljskega, nič nadnaravnega. Tak šport pač je in tak bo pod tem imenom tudi ostal.