Kamniški občan: Dokumentarni film, priznanje, nova sezona plezalnih tekmovanj, AŠ ...
Začela se je sezona plezalnih tekmovanj
Po zimskem zatišju, težkih treningih in pripravah na novo sezono se je v februarju začelo novo obdobje plezalnih tekmovanj. V razmaku dveh tednov sta se začeli dve ligi, ki se jih kamniški športni plezalci iz kluba ŠPO Kamnik redno udeležujejo. Zahodna liga je tekmovanje, kjer se mladi plezalci prvič srečajo s tekmovanji in velja kot nekakšen predhodni preizkus za Državni pokal. 1. februarja je v novem plezalnem centru v Ljubljani potekalo prvo tekmovanje te lige v težavnostnem plezanju. Lucija Lampe Kastelic je dosegla 2. mesto v kategoriji starejših deklic. Nejcu Sitarju in Dominiki Kodra je zmanjkalo za las, da bi stopila na zmagovalni oder, saj sta oba dosegla 4. mesto, Nejc v kategoriji starejših dečkov in Dominika v kategoriji starejših cicibank.
Na avstrijskem koroškem, v kraju Hermagor, ki nosi slovensko ime Šmohor, je 15. februarja potekalo športno plezalno tekmovanje v pokalu regij iRCC. V letošnji sezoni je bilo to prvo med regionalno tekmovanje, ki poteka v regiji Alpe Adria in poleg Avstrije vključuje še Slovenijo, Italijo in Hrvaško. Mladi plezalci iz Športno plezalnega odseka so se na tej tekmi odlično izkazali, saj so vsi prikazali suvereno plezanje in nekaj med njimi jih je doseglo tudi odlične rezultate. Dominika Kodra je v starostni kategoriji do dvanajstega leta dosegla 3. mesto, Lucija Lampe Kastelic je v starostni skupini do 16. leta priplezala na 2. mesto. Peter Jereb je v kategoriji nad šestnajst let dosegel 4. mesto in Gregor Spruk 5. mesto v isti kategoriji.
Luka Podbrežnik
Foto: Rok Hribar
Alpinistična šola se je začela
V četrtek, 6. marca, se je z uvodnim sestankom začela letošnja alpinistična šola AO PD Kamnik. Trajala bo februarja prihodnjega leta, tako da bo zajela plezanje v kopnem, vključno s športnim plezanjem, plezanje v snegu in zaledenelih slapovih, ledu in turno smučanje. Vodi jo alpinistični inštruktor Matej Bizjak ob pomoči gorskih vodnikov in drugih alpinističnih inštruktorjev, je pa še možen vpis.
Bojč
Tonetu Škarji priznanje za življenjsko delo
V sredo, 26. februarja je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal alpinistično-plezalni večer, na katerem so podelili priznanja najboljšim slovenskim alpinistom in športnim plezalcem, nato pa smo spremljali zanimiv prikaz filmov Volk samotar, Zadnji veliki vzpon in Projekt Petzl. Za najuspešnejša v letu 2013 sta bila proglašena alpinistka Anastasija Davidova (AO Ljubljana-Matica) in alpinist Luka Krajnc (AO Celje-Matica), kot najperspektivnejši alpinist pa Martin Žumer (AO Radovljica). Najuspešnejša v športnem plezanju sta bila Mina Markovič (PK 6b Ptuj) in Domen Škofic (ŠPO Radovljica). Nagrade za posebne dosežke v alpinizmu so prejeli: Domen Kastelic in Tomaž Jakofčič (Akademski AO), Luka Lindič (AO Celje-Matica), Andrej Grmovšek (AO Kozjak), Janez Svoljšak (AO Kranj), Tina Di Batista (AO Ljubljana-Matica) ter Tadej Krišelj in Marko Prezelj (AO Kamnik). Priznanja so bila podeljena tudi športnim plezalcem in trenerjem športnega plezanja, kjer pa Kamničani (še) ne igramo kakšne zelo vidne vloge. Podeljeno je bilo tudi priznanje za »Fair play« Anžetu Štremflju (PD Kranj). Prvič pa je bila podeljena tudi nagrada za življenjsko delo na področju alpinizma, prejel jo je Tone Škarja iz Mengša, vse od svojih alpinističnih začetkov do danes je član AO PD Kamnik.
V svojem zahvalnem govoru na podelitvi je Tone povedal: »Moram reči, da je bilo popolno presenečenje, ko sem odkril to novico na spletnem portalu PZS. Ko sem po presenečenju in navdušenju potegnil črto, lahko sedaj mirno rečem, da je to moje najpomembnejše in najvišje priznanje, ki sem ga za alpinizem dobil v vseh svojih letih alpinizma, v svojem življenju. Prvič, ker ga je podelila alpinistična srenja, torej tisti, ki najbolj poznajo alpinizem, Himalajo itd. Hkrati pa so med seboj najbolj kritični in je takšno nagrado težko dobiti. Dobil pa sem prvo nagrado za življenjsko delo v alpinizmu, ki so jo kdaj komu podelili. Drugič pa zato, ker gre za dejavnost, ki je po svoje pri Slovencih premalo cenjena tudi na drugih področjih. Premalo pomena dajemo tistim, ki znajo organizirati delo drugih, in to je tisto pomembno tudi pri odpravah. Pomembno pa je tudi v družbi in širše. Imamo krasne obrtnike - tudi med alpinisti, imamo pa izredno malo tistih, ki bi znali obrtnike spraviti za skupno delo na višji ravni, tako tudi v državi. Zato mi toliko pomeni - ker kaže oboje, kaže na to, da so alpinisti presegli svoje rivalstvo in da so se zavedali, kaj to pomeni. Pa tudi sicer se je pri športu ob letošnjih olimpijskih igrah močno pokazal moštveni, skupinski duh.«
Bojan Pollak
Drugo življenje macesna
Drugo življenje macesna je polurni dokumentarni film scenaristke Mojce Volkar Trobevšek, zasnovan kot pripoved in izpoved kamniških markacistov, s katerimi se podamo v osrčje Kamniško-Savinjskih Alp. Film tudi preko komičnih situacij in hudomušnosti glavnih akterjev prikazuje poslanstvo markacistov.
Na 8. mednarodnem festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu je bil med 65 filmi iz sveta alpinizma, gora, športa, avantur ter gorske narave in kulture predstavljen tudi dokumentarni film Drugo življenje macesna. Scenarij je napisala Kamničanka Mojca Volkar Trobevšek, film je režiral Boštjan Mašera. Trobevškova je scenaristka še dveh filmov na letošnjem festivalu. Mira Marko je dokumentarni portret ene najboljših alpinistk, svetovljanke, slikarke, Vdih drugega je dokumentarec o 19-letnem Aljažu, ki ima hudo genetsko bolezen na pljučih, a se poda na pot uresničevanja velike želje povzpeti se po Severni triglavski steni.
V filmu Drugo življenje macesna spremljamo delovno akcijo markacijskega odseka kamniškega planinskega društva. Petnajst prostovoljcev ima v načrtu popravilo planinske poti na Kamniško sedlo. Zaradi erozije in množice pohodnikov je planinska pot nad Zgornjo Gričo močno poškodovana in nevarna za hojo. Treba je izdelati nove stope, utrditi serpentine in preprečiti nadaljnjo erozijo pobočja. Možje morajo na plečih znositi agregat, raznovrstno orodje, macolo, lesene kole in sidrne kline, ne manjkata pa niti posodica z barvo in čopič za popravilo obledelih markacij. Vrtajo, zabijajo, sekajo, montirajo, prenašajo, fiksirajo. Od jutra do večera spremljamo njihovo požrtvovalnost, medsebojno hudomušno zbadanje, pridružimo se jim pri malici, kjer se nekoliko sprostijo, zaznamo resnost situacije, ko ne gre vse po načrtu, čudimo se njihovi spretnosti in organiziranosti. Pripravljeni so delati zastonj, za dobro vseh ljudi. Občudujemo njihovo poslanstvo in tudi okoliško gorsko naravo. Dokaz o njihovem delu in odgovornosti so dobro označene, lepo urejene in varne planinske poti.
Globlji vpogled v življenje markacista nam približajo trije posamezniki. Zdravko je vodja akcije, ki usmerja, skrbi za zveze in načrtuje ter logistično izpelje akcijo. Je gonilna sila kamniških markacistov, tudi načelnik odseka, predan markacist in planinec s srcem in dušo. Ta njegova predanost je pravzaprav kar način življenja, ki ga odlično združujeta z ženo Vando, ki poskrbi za lakoto in žejo vseh po opravljeni akciji. Kljub delovni nesreči je spreten z lesom, doma sam izdeluje macesnove količke za sidranje serpentin. Biti markacist je njegovo poslanstvo. Rajko – Bibita je monter, ki sidra, fiksira in zabija kline, spremljamo ga tudi na delovnem mestu, ko montira okna. Vedno rad priskoči na pomoč prijateljem in domačinom, vse prostovoljno in z dobro voljo, zraven pa pove kakšno modro. Bojan skrbi predvsem za transport materiala in orodja ter pazi, da imata vrtalec in monter na razpolago vse potrebno za delo. Je bolnik, ki prestaja raka, zato se ne počuti vedno dobro. Kljub temu se udeleži skoraj vseh akcij, je sila prizadeven, priden in zanesljiv. Delo v gorah z markacisti mu osmišlja življenje in ga dodatno motivira za zdravljenje.
V Sloveniji je 813 usposobljenih in licenciranih markacistov, ki skrbijo za približno 9000 kilometrov planinskih poti v sredogorju in visokogorju. Za delo ne prejemajo plačila, organizirani pa so znotraj planinskih društev v markacijskih odsekih, nad katerimi bedi Komisija za planinske poti pri Planinski zvezi Slovenije. Prostovoljno delo markacista ne obsega le risanja markacij po drevesih, skalah in drugih objektih, temveč tudi urejanje, saniranje in čiščenje planinskih poti, označevanje tras in postavljanje smernih tabel, saniranje t. i. nezaželenih bližnjic, odstranjevanje ruševja in podrtih dreves ter izdelavo mostov, ograj in stop. Njihov namen je zagotoviti varne planinske poti in ohranjati gorsko naravo čim bolj neokrnjeno. Velikokrat se srečajo s primeri vandalizma, ko nepoklicani packajo po drevesih in skalovju z neprimernimi oznakami, uničujejo smerne table, povzročajo erozijo poti in kradejo vpisne knjige iz kovinskih škatlic na vrhovih. Kamniški markacisti se že več kot trideset let samoiniciativno izobražujejo, usposabljajo, naredijo po pet in več udarniških akcij v visokogorju na leto. Zahtevne projekte izpeljejo fizično, logistično in finančno. Film Drugo življenje macesna je vreden ogleda. Je verodostojen prikaz izjemnega dela in poslanstva markacistov. V imenu vseh planincev in ljubiteljev gora hvala vam.
Mira Papež