PZS, KOTG: ... in z njim projekt Psihosocialna pomoč in zdravstvena oskrba mladostnikov Nepala in izobraževanje ciljnih skupin gorniških veščin, uspešno zaključen.
Tečaj je bil od 12. junija do 25. julija. Teoretična predavanja in osnove skalne tehnike smo kandidate naučili v Katmanduju, ki sta mu sledila zimski in ledeniški del v Slovenski šoli v Manangu. Korenine Slovenske šole v Manangu segajo v leto 1979, ko je na tem območju Planinska zveza Slovenije zgradila mogočen objekt, ki naj bi služil šolanju gorniških veščin Nepalcev. [Dokončna potrditev ideje za nesebično pomoč je bila nesreča sirdarja odprave Everest 1979 - kljub odlični fizični pripravljenosti in dejstvu, da je veljal za izkušenega sirdarja, ni imel tehničnega znanja, znanja, da bi zaustavil drsenje po padcu in si rešil življenje.]
Če strnem občutke šestih tednov dela v Nepalu, lahko rečem, da sem zadovoljen - kljub številnim zapletom med tečajem, ki so posledica delovanja na visoki višini, oteženih transportnih pogojih, slabi razvitosti območja, korupciji državnih uradnikov...
Vse omenjeno odtehta 42 zadovoljnih tečajnikov, ki so bolj ali manj uspešno prestali šolanje in ga zaključili z izpiti. Vsi so prejeli certifikat Planinske zveze Slovenije o uspešno opravljenem tečaju, s pomočjo katerega si bo vsak po svoje utiral svojo planinsko zgodbo. To je certifikat, ki jim odpira okno v svet, in kot reka s številnimi rokavi si bodo poiskali svojo pot.
Poleg zdravnice Ivane Vukov in mene je na tečaju sodelovalo še enajst nepalskih inštruktorjev, ki so bili v preteklosti vsi naši tečajniki. Njihovo znanje je na zavidljivi ravni in marsikaj sem se od njih naučil tudi sam. Predavanja z njihove strani so bila kvalitetna in strokovna, predvsem pa didaktično na nivoju.
Oprema tečajnikov je bila vzorna in če me je bilo še deset let nazaj strah, da se bo strgala kakšna vrv ali plezalni pas zaradi dotrajanosti, je bil tokrat ta strah odveč.
Za celotno logistiko tečaja (prehrano, nosače, šotore ...) je skrbela agencija Mulala Gurunga in Churen Himal Treks, ki je z nami sodeloval že na več tečajih kot inštruktor. Svoje delo je opravil odlično. Navsezadnje ni majhen zalogaj skrbeti za 42 tečajnikov in 13 inštruktorjev. Tako je naša "odprava" štela 82 ljudi (tečajnikov, inštruktorjev in ostalega osebja, ki je skrbelo za logistiko), in če prištejem še 16 mul, ki so nosile naše tovore, je bila s strani agencije resnično velika odgovornost. Kot zanimivost lahko povem, da sta še nepolnoletna fanta na dan iz jezera znosila okrog 900 litrov vode za kuhanje, pitje in umivanje, kuhinja pa je v celotnem obdobju porabila skoraj 800 litrov kerozina.
Celotno ledeniško in zimsko tehniko smo predelali na višini 5400 metrov, in sicer v baznem taboru, ki je od prelaza Kang La oddaljen pol ure hoje. Na tem območju je za učenje primeren ledenik, saj je zaradi svoje lege in strukture varen za delo in učenje (brez serakov in ostalih objektivnih nevarnosti). Prvotno namero, da se podamo na ledenik pod Gangapurno, smo ravno iz omenjenih razlogov opustili. Klimatske spremembe pa so tudi na tem območju pustile/puščajo svoj pečat. Ljudje namreč ne pomnijo, kdaj so nazadnje lokalni "vrači" prosili za dež. Kljub monsunski dobi je bilo na območju Mananga, na višini 3300 metrov, suho.
Lokalno prebivalstvo je bilo veselo medicinske oskrbe. Pestijo jih številne kronične bolezni in zastarane poškodbe. Tako sem poleg dela inštruktorja, velikokrat prevzel vlogo "medicinskega bratca" in pomagal asistirati zdravnici. Najhuje je bilo na ledeniku, kjer je najstarejši inštruktor in naš prvi tečajnik iz leta 1980, utrpel rahlo možgansko kap. Brez hitre prve pomoči in takojšnjega transporta v dolino bi po vsej verjetnosti umrl. Transport je potekal s pomočjo glavne vrvi in na naših ramenih. Helikopter zaradi slabega vremena ni mogel priti v Manang. Stanje se mu je toliko popravilo, da je lahko z našo pomočjo tri dni sestopal do jeepa (ok. 60 km), od koder smo ga prepeljali v Katmandu in bolnišnico.
Proti koncu tečaja se nam je pridružil Steve Long, predsednik skupine za tehnične standarde pri UIAA in član BMC (Britanskega gorniškega združenja), s katerim sva še enkrat pregledala celoten koncept programa tečaja, sproti pa smo program dopolnjevali z novimi, aktualnimi vsebinami. Pobuda Planinske zveze Slovenije, prilagoditi tečaj gorniških veščin do te mere, da v roku treh let zadostijo pogojem za dosego tehničnih standardov UIAA, je padla na plodna tla. Tako bo zgodba, ki se je začela leta 1979, končno dobila svoj epilog - samostojnost sistema usposabljanja Nepalcev in NMA (Nepal Mountaineering Association), osnovni tečaj pa bo odskočna deska za vsa nadaljna usposabljanja Nepalcev na področju planinstva.
"Hard life, great people," je nekoč rekel Da Gombu Sherpa, eden izmed inštruktorjev, ki je veliko sodeloval s Slovenci. Morda smo si tukaj z njimi na nek način podobni - stoletna tradicija slovenskega planinstva, pripravljenost in nesebična prostovoljna pomoč članov Planinske zveze Slovenije, majhnega naroda iz dežele pod Alpami in na drugi strani majhne dežele pod najvišjim gorstvom sveta, stisnjene med mogočnima državama Kitajske in Indije. V zgodovini stalen boj za ohranjanje narodne identitete, pa vendar nasmeh na obrazu, sreča z nahrbtnikom na ramenih in pod stopinjami planinskega "gojzarja" pot v prihodnost.
Tečaj osnovnih gorniških veščin sta v letu 2012 podprla:
- Ministrstvo za zunanje zadeve (Mednarodno razvojno sodelovanje Slovenije - Slovenia's development cooperation) prek projekta Psihosocialna pomoč in zdravstvena oskrba mladostnikov Nepala in izobraževanje ciljnih skupin gorniških veščin in
- Tosama s sanitetnim materialom.
Matjaž Šerkezi
P.s.: Za vse, ki se letos nameravate podati v Tibet, predhodno preverite odprtost dežele, saj je ta letos za turiste zaprta, ker so Kitajci na vrhu Everesta našli zastavo Free Tibet.
