Delo, Slovenija - Blaž Močnik: ... hočejo dostopnejše licence za soteskanje
Program usposabljanja Na zvezi se sklicujejo na varnost in pravijo, da finančni interes podjetij ne more odločati o tem, kakšna usposabljanja so primerna
Bovec – V posoških športnih podjetjih, združenih v svojo kanjoning zvezo, pravijo, da so sedanje licence Soteskarske zveze Slovenije prezahtevne in predrage in da so zaradi tega v neenakopravnem položaju s tujimi podjetji, ki v Posočju prav tako izvajajo soteskanje. Na zvezi se sklicujejo na varnost in pravijo, da finančni interes podjetij ne more odločati o tem, kakšna usposabljanja so primerna.
Tržni inšpektorji so lani brez milosti izdajali kazni po tisoč evrov, če so na terenu zalotili vodnika slovenskega podjetja, ki ni imel licence Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). Krovna športna organizacija pri nas izdaja licence na podlagi potrjenega programa usposabljanja Soteskarske zveze Slovenije (SOZS), čeprav ta združuje samo šest društev. Za naziv vodnika soteskanja je pri nas izdanih prav toliko licenc, še deset oseb ima naziv pomočnika vodnika soteskanja.
»To je licenca za elitne vojaške enote«
Program usposabljanja SOZS izvaja po programu Mednarodne komisije za soteskanje. V Posočju priznavajo, da gre za zelo izoblikovan program, vendar da takšne zahtevnosti za izvajanje turistične dejavnosti v tamkajšnjih soteskah ne potrebujejo. »To je vrhunska licenca, toda za elitne vojaške enote. Takšnih vodnikov ne potrebujemo. Delamo v precej enostavnih soteskah, opremljenih s sidrišči. Ne potrebujemo licence za odkrivanje še neodkritih kanjonov v Ekvadorju,« pravi Filip Hrovat iz podjetja Bovec šport center in predsednik decembra ustanovljene Kanjoning zveze Slovenije.
Posočane poleg zahtevnosti motijo še dolžina usposabljanja, cena tečaja in da usposabljanje poteka tudi v tujini in v tujem jeziku. Za prvi dve stopnji vodnika soteskanja bo 14-dnevno usposabljanje potekalo maja in junija v Solkanu in Bovcu, stalo bo 1640 evrov. Za končno tretjo stopnjo pa bo SOZS usposabljanje pripravila septembra v Franciji, Italiji in Švici. »Moti nas, da usposabljanja potekajo sredi sezone, ko potrebujemo vodnike. Poleg tega ne vem, katera podjetja si lahko privoščijo takšen strošek usposabljanja za vodnika, ki ga morebiti potrebujemo dva meseca v sezoni. Vodniki pa si sami tega tudi ne bodo plačali. To so namreč študenti in ne profesionalci,« je opozoril Adis Hrovat iz družbe Bovec rafting team in predsednik Interesnega združenja raftarjev Posočja.
Monopol nad dejavnostjo?
V posoških podjetjih so prepričani, da si želi s tako zaostrenim dostopom do licenc peščica licenciranih posameznikov zagotoviti monopol nad dejavnostjo. »Toda tudi licenciranih vodnikov ni dovolj, saj bi jih na vrhuncu sezone potrebovali vsaj 40. Vodnike z licenco smo že najemali za določene težje kanjone, ker gre za najbolj strokovne fante, toda za Sušec jih ne bomo,« je nejevoljen Hrovat. Sušec je najbolj oblegana soteska, soteskanje pa v celotni komercialni dejavnosti vodnih športov v zgornjem Posočju predstavlja med deset in 20 odstotkov posla. »Nekatera podjetja razmišljajo, da kanjoninga ne bodo več prodajala,« je še dodal Hrovat.
V SOZS pravijo, da je takšen položaj nastal zaradi nenehnega zatiskanja oči odgovornih v športnih podjetjih pred tem, da bo prišel čas, ko bo treba imeti tudi licence za soteskanje. Posočani so najprej prosili, da bi zveza pripravila program usposabljanja samo za omenjeni Sušec, vendar je zveza prošnjo zavrnila. »Sporno je, da nekateri, ki dejansko nimajo nobenih strokovnih kompetenc za ocenjevanje tovrstnih programov, po svojih željah določajo, kaj je za vodenje potrebno in kaj ne,« je izpostavil predsednik SOZS Urban Herzog, »nesreče se dogajajo tako v lahkih kot v težkih smereh, pri soteskanju pa je število nesreč celo nekoliko večje v lažjih kanjonih.«
Pomembna je varnost
Soteskanje je dejavnost, kjer mora najprej prevladovati varnostni vidik, pravi Herzog. Po podatkih komisije za soteskanje je leta 2008 po svetu pri soteskanju umrlo 28 ljudi, od tega 24 v vodenih skupinah. Najhujša nesreča se je zgodila v švicarskem Interlakenu, kjer se je leta 1999 v poplavnem valu ponesrečilo 21 oseb. Pri nas so do zdaj življenje izgubile štiri osebe, med njimi trije vodniki. »Upam, da se vsi zavedamo, s kakšno dejavnostjo imamo opravka, predvsem pa bi se morali lastniki podjetij zavedati, da lahko uresničujejo svoj finančni interes šele, ko delujejo v okviru varnostnih zahtev in ne nasprotno. Ne moremo sprejeti, da bi finančni interes podjetij določal, kakšna usposabljanja so primerna, in zvezi vsilil, kakšne programe usposabljanj naj določa.« Herzog pravi, da v tujini usposabljanja za soteskanje trajajo v povprečju od 16 do 24 dni, v Franciji kar 75.
O programu usposabljanja, ki ga po novem predlaga Kanjoning zveza Slovenije, bo najprej svoje mnenje dal olimpijski komite, nato bo o njem dal svoje mnenje še vladni strokovni svet za šport, čigar odločitev je dokončna za izdajo licenc. Žiga Dobnikar, vodja programov za športnike in trenerje pri OKS, je pojasnil, da je lahko za dejavnosti športe rekreacije pristojnih tudi več panožnih športnih zvez: »Ko smo potrdili program soteskarske zveze z vsemi varnostnimi normativi, se je OKS izpostavil. Če je program kanjoning zveze podoben, potem verjetno ne bomo imeli problema.«
Blaž Močnik