Šaleški AO: Tečajnici Janja Burkelc in Hana Kolenc sta svoje doživetje opisali takole:
V četrtek smo bili novopečeni tečajniki, ki še nismo pobegnili na dopust, prvič na sestanku Šaleškega alpinističnega odseka.
Družili smo se kar v naravi pod nam najbolj domačim plezališčem v Florjanu, kjer smo pred tem tudi prvič samostojno frikali. Sedaj smo se z drugimi člani že v veliki meri poznali in seveda smo se lep del večera pogovarjali o tem, kam za vikend. Največje vprašanje, ki smo si ga tečajniki po opravljenem tečaju zastavljali, je bilo …Kaj pa zdaj? Kako naprej?
Očitno smo dokazali nekaj zaupanja in zanosa, pa vendar smo bili vsi presenečeni, ko smo naslednji dan prejeli klic načelnika Alena Marinoviča, da nas z Jernejem Radojo v soboto peljeta plezat v Raduho.
Dostopili smo po zavarovani poti in ob osmih pod Srednjo Raduho že iskali vstop v smeri.
Micin steber (V/III, 180 m - 27a), naveza Alen Marinovič, Jan Bolha, Janja Burkelc
Pričeli smo v Stanetovi smeri, potem pa smo se Alen, Jan in Janja odcepili v Micin steber, Jernej, Sašo in Hana pa v Frdamane lukne levo od Stanetove smeri. Začetni raztežaji so bili mešanica prebijanja po ruševju in skalah. Dodobra smo potrenirali tudi varovanje okoli macesnov in borovja, z Janom pa sva ugotovila, da »frendi« niso najini prijatelji, »jebice« so pa točno to, po čemer so žargonsko poimenovane. Na travnati polici pri dveh macesnih smo se držali levo, nato naravnost navzgor čez težji platast del do vrha in čez borovce na zasluženo pavzo.
Frdamane lukne (III/II, 180 m), naveza Jernej Radoja, Sašo Vrečič, Hana Kolenc
Kot že omenjeno, smo prvi raztežaj plezali skupaj in kar kmalu smo začetniki spoznali krušljivost naših gora. Naša smer se je po prvem raztežaju odcepila desno skozi veliko pokončno zajedo. Smer smo splezali v 4 raztežajih in v zadnjem smo se namesto originalne smeri, ki vodi v levo, odločili splezati desno čez plate in tako uspešno splezali prvo smer ter se nato prebili še čez borovce na malico. Smer ni bila pretirano težka Nejc pa je poskrbel, da je bilo plezanje izobraževalne narave in pokazal več možnosti izdelave sidrišč kot tudi vmesnih varoval.
Sestopili smo po zavarovani poti ter ponovne vstope v smer Encijan in Burjakovo smer iskali kakšnih 50 metrov bolj levo od vstopa v Stanetovo smer.
Burjakova smer (IV+/III-IV, 140 m), naveza Alen Marinovič, Jan Bolha, Janja Burkelc
Prvi raztežaj je bil bolj travnat kot skalnat in ne toliko strm, pa smo se vseeno navezali za primer, da bi nam popustila koncentracija. Prvo sidrišče smo naredili na zdravih vejah borovca, predno smo se levo podali v skalnat svet. Tukaj smo se tudi preobuli. Z Janom sva resnost smeri začutila že na naslednjem sidrišču, kjer naju je pričakala hobotnica. Zaradi pomanjkanja prostora sem nahrbtnik zatlačila v kot in se usedla na poličko, Jana pa je pričakal želen viseči položaj. Tako sva si malce kislih obrazov zaradi zahtevnega sidrišča in dežnih kapelj zrla nasproti in razmišljala, kako bova zmogla prečko. Seveda naju je dodobra namučila, saj sva se oba malce zaplezala. Ko sva prišla na skupno točko, sva se spet zbrala in pot nadaljevala navzgor po kaminu in nato v levo do konca smeri.
Encijan (IV+/III-IV, 130 m), naveza Jernej Radoja, Sašo Vrečič, Hana Kolenc
Prvo sidrišče smo naredili 15 metrov pod vstopom v smer, da smo lahko varno prišli do stene , saj je bil zaradi strmega naklona, trave ter kamenja teren precej nevaren. Že pri prvem raztežaju je pričel delati adrenalin, saj smo namesto rahlo desno, kjer načeloma vodi smer, splezali levo čez prečko po kaminu navzgor in nazaj desno do smeri še čez eno prečko. V naslednjih raztežajih je bila smer razgibana in se je dala lepo splezati, posebna pozornost pa je bila na krušljivosti skale, saj je bila smer na določenih mestih naložena in veliko oprimkov je bilo zelo razmajanih. Celotno smer smo preplezali v štirih raztežajih. Smer ni bila težavna, le na določenih mestih je malenkost bolj izpostavljena v družbi krasnih razgledov.
Sestopili smo čez Durce, na Koči na Grohatu vrednotili izkušnje dneva in se okrepčali z domačimi dobrotami.
Nam tečajnikom se kar ni mudilo domov, saj bi lahko še uživali v razgledu in spominih na doživetja tega dne. Alen in Jernej sta prespala na GRS koči, saj je na Raduho naslednji dan prispela nova ekipa. Kako so se imeli, pa lahko preberete v njihovi objavi.
Zahvaljujemo se Alenu in Jerneju, ker sta nam omogočila to pestro izkušnjo, znanje in dobro družbo!