Nedeljski dnevnik, 10.07.05 - Viki Grošelj: V Katmanduju so se zbrali tisti, ki so stali na mogočnih gorah Nepala
Yes, yes, yes
Tako je bilo.
»Mingma, ali govoriš angleško?«
»Yes.«
»Koliko si star?«
»Yes.«
»Ali poznaš poti v dolini Khumbu?«
»Yes.«
»Koliko ur potrebujeva do Namče Bazarja?«
»Yes.«
Prvi pogovor z mojim škilastim nosačem Mingmo, s katerim sva postala prijatelja.
Maja letos je Planinska zveza Nepala (NMA) organizirala kar dve slovesnosti ob 50-letnicah prvih pristopov na tretjo in peto najvišjo goro sveta, 8586 metrov visoko Kangčendzengo in 8481 metrov visoki Makalu. Nanju je povabila tiste plezalce sveta, ki jim je v minulih 50 letih uspelo doseči katerega od obeh vrhov. Ker mi je bilo dano stopiti na oba himalajska velikana, sem se vabilu, tudi na priporočilo Planinske zveze Slovenje, z veseljem odzval.
Na katmandujskem letališču me pričaka predsednik NMA Ang Tsering in mi okoli vratu položi obredni šal dobrodošlice, kato. Z Ang Tseringom sva dobra znanca, spoznala sva se ob njegovem prvem obisku v Sloveniji. Znanstvo pa sva utr-dila in poglobila na prireditvah ob 50-letnicah prvih vzponov na Everest in Čo Oju, kjer je z ganljivo pozornostjo skrbel za nas povabljence.
Zahtevni Makalu
Takoj po prihodu se udeležim tiskovne konference, ki jo sklicuje NMA. Na njej naj bi predstavili potek prireditev in povabljene goste, ki so že pris-peli v Katmandu. V prostorih nepalskega odbora za turizem je nagnetenih več kot sto večinoma nepalskih novinarjev. Ang Tsering ponosno pove, da so prisotni novinarji z vseh petih celin. Najprej postreže s podatki, da je vrh Makaluja v 50 letih doseglo okoli 200 plezalcev, v povprečju štirje na leto. Zanimiv podatek, ki govori o tem, kako zahtevna je ta šora! Nato za mizo na odru najprej povabi francoskega veleposlanika v Nepalu Mischela Joliveta (na vrh Makaluja je prvim uspelo splezati Francozom), predsednika Planinske zveze Francije Jeana Paula Peetersa in legendarnega vodjo francoskih himalajskih odprav, 78-letnega Roberta Paragota. Žal so od članov prve francoske odprave na Makalu živi le še štirje, a nihče od njih ni toliko pri močeh, da bi zmogel pot v Nepal. Ang Tsering na oder povabi še mene in me posadi med Peetersa in Paragota. Slovenci smo si to pozornost zaslužili zato, ker nam je leta 1975 pod vodstvom Aleša Kunaverja uspelo splezati na Makalu po verjetno najtežji, zanesljivo pa najlepši prvenstveni smeri preko mogočne južne stene.
Takoj za veleposlanikom Jolivetom mi dajo besedo. Povem, da sem se v Nepal prišel poklonit tudi francoskemu alpinizmu, ki je oral ledino v pionirskem osvajanju Himalaje. Ne nazadnje je Francozom uspelo osvojiti prvi osemtisočak, Anapurno. Obenem pa bi rad izkazal čast nepalskim plezalcem, ki so bili vedno ključni člen v uspehih tujih odprav. In vedno znova rad prihajam v Himalajo, ki je zame najlepša dežela na svetu, seveda takoj za Slovenijo. Še preden prvi novinar dvigne roko, še enkrat povzame besedo ambasador Jolivet in opozori prisotne, da »gospod Groseli« prihaja iz po velikosti majhne, po himalajskih dosežkih pa velike Slovenije, ki je bila pred enim letom sprejeta v EU, da je tega zelo vesel in daje bil moj govor zelo evropsko naravnan. V nadaljevanju uro dolge konference sem odgovarjal na vprašanja o našem vzponu na Makalu, o slovenski gorniški soli v Nepalu, ki jo je ustanovil Aleš Kunaver, o tem, kaj menim o trenutnem položaju v Nepalu in vse manjšem prihodu turistov v državo. Zaradi sporov med kraljem, parlamentom in maoisti, skrajnim gverilskim gibanjem, ki se bori za odpravo monarhije in vzpostavitev komunistične oblasti, se je obisk turistov prepolovil in še pada. Pred meseci je kralj razpustil parlament, saj je bil prepričan, da bo sam opravil z maoisti in demokracijo, kar je stanje seveda le še poslabšalo. Odgovarjal sem, seveda nekoliko zavito v celofan, da naj se dogovorijo, kdo v deželi je glavni, kajti prikrita državljanska vojna hudo krni prav tisto, po čemer je Nepal najbolj slovel: po miru, prijaznosti, ljubezni, sočutju in seveda po najvišjih gorah našega planeta.
Slovesni sprevod
Na večernem sprejemu na francoski ambasadi z gospodom Jolivetom še malo poklepetava. Omenim mu nekdaj zelo dobro sodelovanje med Planinsko zvezo Slovenije in Francoskim kulturnim trom v Ljubljani. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo pri njih lahko videli kopico odličnih gorniških filmov, v Ljubljano pa je prišel predavat eden največjih alpinistov tistega časa, legendarni Gaston Rebuffat. Sam pa mi zaupa, da je popoldne pisal nekdanjemu francoskemu ministru za šport in velikemu alpinistu Mauriceu Herzogu. Za konec pisma si je izposodil moje besede s tiskovne konference in mu poslal pozdrave iz zanj »najlepše dežele na svetu, seveda takoj za Francijo«.
15. maj, dan, ko je bil točno pred 50 leti osvojen Makalu, se začne s slavnostnim sprevodom skozi mesto. Ker že od lani in predlani, ko smo praznovali obletnici vzponov na Everest in Makalu, vem, kako bo potekala, se še toliko bolj zabavam. Zberemo se v parku sredi mesta, kjer nas posedejo v kočije. Slovenija dobi ugledno drugo kočijo, takoj za Francozi, in jo deli s Poljsko, ZDA in Finsko. Natančneje, delim si jo s prijatelji Krištofom Wielickim in Edom Viestursom, ki sta preplezala vseh 14 osemtisočakov, ter Veikkom Gustafsonom, ki jih ima 11.
Ob devetih bizarna mešanica prvomajske parade, kmečke ohceti in značilne nepalske nagnjenosti k pompoznosti odrine proti stari kraljevi palači. »Spremlja pa jo takšen zvok, da vse pade godcem iz rok!« bi rekel Andrej Rozman Roza. Mažoretke, etno obarvane plesno-glasbene skupine, vojaška in policijska godba na pihala, zastavonoše, oboroženo spremstvo in drugi udeleženci zganjajo takšen hrup, da na že tako polne pločnike privabijo še zadnje firbce. Bolj ko se bližamo prireditvenemu prostoru pred palačo, večja je gneča na ulicah. Na trgu v senci tisočletnih templjev, kjer nas z enega spokojno opazujeta najvišji hindujski božanstvi Šiva in Parvati, izstopimo iz kočij in posedemo na slavnostni podij. Ovesijo nas s številnimi cvetnimi venci in katami, vrstijo se govori in priložnostna obdarovanja vlade, ministrstev, mesta in, če sem prav razumel, še krajevnih skupnosti vse katmandujske doline. Rdeča nit vseh nagovorov je, da smo plezalci pravi ambasadorji Nepala v naših državah ter vselej cenjeni in dragi gostje ...