< Več, 01.07.05 – Boštjan Fon: PITI ALI NE PITI. Ima svojo ceno, čedalje višjo!
... Sedli smo za mizo in še prej na tehtnico položili plastenko vode
PITI ALI NE PITI
Voda je brez vonja, barve in okusa. Ima pa svojo ceno. Čedalje višjo. Sploh če si Slovenec, v prostem času planinec, in obstaneš tako kot BOŠTJAN FON s suhim grlom pred planinsko postojanko. Kupiti plastenko vode ali dehidrirati, to je zdaj vprašanje?
ZASOLJENA VODA
SLOVENSKIH GORA
Pojdimo najprej v osnovno šolo in ponovimo: voda je osnovna sestavina živih bitij in je sestavljena iz vodika in kisika, nima barve, vonja in okusa. Potem še skok v srednjo šolo: suha usta so znamenje resne dehidracije telesa. Če izrazimo dehidracijo v odstotkih, pomeni že odstotek dehidracije zmanjšanje telesnih in duševnih zmogljivosti, nastanek agresivnosti in kronične utrujenosti.
(Teo)fora je v vodi. Največ vode je v možganskem tkivu, ki je vsebuje do 90 odstotkov. Torej ni čudno, da je Ignacij Teoforski že v 3. stoletju dognal: »Tisto, kar je v meni, je voda, ki deluje in govori.« Če je delujoča voda v človeškem telesu slovenskega izvora, ima najraje vzpenjanje v gore. Planinstvo je poleg prostovoljnega gasilstva najbolj množična dejavnost pri nas. Med gasilci in planinci ni velike razlike. Vsi so predani stvari do zadnjega atoma svoje osebnosti in umskih sposobnosti ter oboji uporabljajo vodo. Gasilci za gašenje požarov, planinci za gašenje žeje. Gasilci prirejajo gasilske veselice, na katerih prodajo največ ognjene vode – alkohola. No, na tem področju pa so planinci na boljšem. Sploh ne potrebujejo veselic, saj je veselo v vseh 165 odprtih planinskih postojankah po slovenskih gričkih, hribih in gorah. A za ustvarjanje profita je najprimernejša voda. Voda? Da, največ zaslužka ima pameten oskrbnik koče z vodo. Plastenka s pol litra pitne vode je vir denarcev, čeprav je obremenjena z nabavnimi in prevoznimi stroški.
Kol’ko kapljic, tol’ko vrst. Sprehod po prodajalnah izda, da je pri nas veliko vrst ustekleničenih voda. Med najbolj cenjenimi pollitrskimi plastenkami so znamke Izvir (89 tolarjev), Zala (79), Julijana, Oda, Tiha in Bistra (69) ter vode iz blagovne ponudbe velecentrov (49). Poceni, da bolj ne bi mogle biti. Če planinsko društvo pri trgovcu kupi vodo za vso sezono za pet ali šest koč, ki jih oskrbuje, dobi dodatni popust na količino. Nabavna cena je do 30 tolarjev ali celo manj! A pijačo je treba dostaviti do planinskih postojank. Zato ji prištejejo še prevoz do končne postaje po cesti in ob brezpotjih še prevoz do postojanke s helikopterjem ali žičnico. Kilogram prepeljanega tovora zaračuna helikopter po 137 tolarjev, žičnica pa 80. V dolino morajo odpeljati še smeti, zato pripišimo še nekaj tolarčkov za prazno plastenko.
Sedli smo za mizo in še prej na tehtnico položili plastenko vode. Vsebina in plastična embalaža s čepom vred sta tehtali 517 gramov. V trgovini stane gram vode 0,13 tolarja. Po mnenju trgovskega strokovnjaka je pollitrska plastenka vode v visokogorju, s helikopterskim prevozom in vračunanim DDV, vredna največ 107,50 tolarja, gram vode torej 0,20. Vendar …
Planinska zveza Slovenije (PZS) vsako leto sprejme priporočeno najvišjo ceno prenočitev, osnovne prehrane in napitkov v planinskih kočah I. In II. kategorije. Zbor gospodarjev planinskih društev je 4. marca 2005 je sprejel sklep, da podraži segedin in golaž v kočah I. kategorije, druge cene so ostale iste kot lani. Za plastenko, v kateri je liter in pol vode, so priporočili ceno 600 tolarjev v koči I. kategorije in 300 v koči II. kategorije. Pol litra torej 200 oziroma 100 tolarjev. Povedano z grami zaradi cene prevoza: za kilogram 0,38 tolarja v I. kategoriji in 0,19 v drugi.
Pri kočah II. kategorije se že začne nelogičnost, saj bi ob upoštevanju priporočene cene PZS prodajali vodo z izgubo. »Oblikovanje cen je stvar gospodarske komisije,« je povedal predsednik PZS Franc Ekar in dodal: »Ponavadi se v bajtah prodaja voda v pollitrskih plastenkah. V ceni so združeni nakup, prevoz in odvoz smeti. Dobili smo pobudo, da bi v kočah prenehali prodajati pivo, vino in žganje, ampak bog ve, kaj se bo potem znašlo v nahrbtnikih.« Predsednik PZS o ceni vode meni: »V PZS ne moremo po kočah nadzirati cene vode, ampak lahko le priporočimo najvišjo, potem pa je vse odvisno od kodeksa. Glede prodaje artiklov po kočah je inšpekciji odgovorno vsako društvo, ki upravlja kočo, ne PZS. Vendar oskrbnik ne bi smel presegati priporočene cene PZS.« Ne bi smel …
Zveza s krčmarjem. Enako trdi tudi v.d. generalni sekretar PZS Danilo Sbrizaj: »Upravni odbor PZS je tudi letos, tako kot je to običaj, sprejel sklep o najvišjih priporočenih cenah in popustih za prenočišča, osnovno prehrano in napitke v planinskih kočah. Predlog je pripravila Gospodarska komisija UO PZS in je bil predhodno potrjen na Zboru gospodarjev PD, ki upravljajo planinske koče. Cenik je javen in mora biti objavljen na vidnem mestu v planinskih kočah, skratka dostopen vsem. Vse ostale cene v planinskih kočah, pa so v pristojnosti upravljalcev koč in nanje PZS nima vpliva. Najvišje cene so v kočah I. kategorije, ki se jih oskrbuje s helikoprejem ali s tovorno žičnico. PZS določa le nekatere cene, ki so usklajene s planinskimi društvi. To so najvišje dovoljene cene, cene so lahko nižje, višje od teh pa ne smejo biti.« Sbrizaj še pravi, da od deleža cene ene plastenke vode PZS ne dobi nič: »Vse dobi planinsko društvo, ki upravlja s kočo, ali njen najemnik, seveda pa je v ceno potrebno vključiti različne stroške, kot so transport, plače osebja, vzdrževanje koče, amortizacija ...«
Po sprehodu od koče do koče in poizvedovanju o cenah smo dobili odgovor na vprašanje o priporočenih cenah artiklov. Skoraj nihče se jih ne drži! Do Tičarjevega doma na prelazu Vršič se lahko pripeljete z avtom. Koča je uvrščena v II. kategorijo, kjer naj bi stalo pol litra vode, ki jo s kombijem dostavijo iz doline, po priporočeni ceni PZS 100 tolarjev. Po vijuganju skozi ovinke smo se odžejali za 250 tolarjev. Kategorijo nižje je uvrščen Tončkov dom na Lisci. Tej kategoriji PZS ni priporočila cen. Oskrbnica je dejala, da stane pol litra vode 200 tolarjev, a jo je brez pomena kupovati, ker je poleg koče izvir naravne pitne vode. Toda, kaj če izvira ni? Na Kamniškem sedlu, kamor vodo in vse drugo pripelje žičnica, stane pol litra vode 300 tolarjev. Karavanško pogorje ima dve zelo znani koči, Prešernovo na Stolu in Kočo na Golici. Pri Prešernu, ki je I. kategorije, boste za 1,5 litra vode dali stotaka manj kot enega prešerna, kar je za 300 tolarjev dražje, kot je priporočena cena PZS. Pod Golico, ki je dostopna tudi kot nedeljski popoldanski sprehod po kosilu, vas bo žeja za pol litra vode stala 250 tolarjev, kar je spet več od priporočenih cen PZS. Čeprav bi pričakovali, da je vsaj okoli svete gore Slovencev, Triglava, nekoliko bolj spodobno in se držijo priporočil vrha zveze, vas bo prvokategorna koča pri Triglavskih jezerih za pol litra vode poprosila za 300 tolarjev, enako je v najvišje ležeči gorski postojanki, Triglavskem domu na Kredarici.
Ostaja torej vprašanje: ali iz doline v nahrbtniku tovoriti dragoceno vodo ali imeti s seboj debelejšo denarnico? Denarnica je vsekakor lažja.
Recepti izkušene oskrbnice
Poleg vode je v gorah dragocenih še več stvari, ki se jih uporabi v kuhinji in za zadovoljitev planincev, ki se s težkim nahrbtnikom pojavijo pred vrati planinske postojanke. Dobra domača, pod gorskimi vršaci pripravljena hrana, je blagodejen izvir sreče za pohodnikov želodček in oskrbnikovo denarnico. Ena izmed dolgoletnih oskrbnic planinskih postojank je zaupala nekaj klasičnih metod zadovoljive oskrbe za obe strani v kočah visokogorja. Iz izkušenj je izluščila: »V planinah je treba šparat. Čaj vedno skuhaj svež, če ne je zanič, naberi rožice sam in jih zmešaj v prijeten, okusen planinski čaj. Lahko kuhaš tudi iz svežih rastlin. Dodaj malo citronske kisline in kakšen paketek mete. Vedno imej tudi čaj brez limone, ker ga nekateri bogatijo s šnopčkom ali rumom; če je v njem limona, je vse skupaj zanič. Poceni hrana so orehovi štruklji in nič ni pokvarljivega. Testo je vlečeno: voda, sol moka, mal kiska - počiva kakšno uro in na tanko razvaljaš. Namažeš z orehi v raztopljeni margarinci - ni treba veliko tega. Skuhaj v slanem kropu - nujno v cunji. Zraven je lahko kompot iz suhih sliv, marelic, hrušk. Golaž in podobno je v manjših količinah že nevarno, ker je že pokvarljiva roba. Ajdovi žganci so preprosti, hitri in poceni. Imej s sabo veliko zaseke - ta se ne pokvari, pa tudi če se, se samo po vrhu, to potem odstraniš in vse lahko s stopljeno zaseko obogatiš. Lahko narediš skutne štruklje. Vedno imej v zalogi kako tako čorbico, ki ji pravijo enolončnica. Vržeš noter pač tisto, kar ti pade na pamet, pa še hitro je gotova. Enolončnica naj vsebuje blage začimbe, vse sestavine naj bodo prepražene, obvezno na čebuli, dodaj kocko in narezano klobaso, hrenovko ali kakšen mesek. Vendar se najbolje obnesejo polsuhe klobase, ker dlje zdržijo. Tega ni treba veliko, ker ko to pražiš, se okusi okrepijo. Ne pozabi malo jušne kocke. Če delaš z gobami, ni za gretje.
Če ti zmanjka druge hrane, lahko ponudiš to - sploh če imaš zelenjavo iz konzerve. Ne pozabi v čorbico dati pesti riža, morda žličnike (ne pozabi jajc) ali vlivance. Tega se v mestih ne kuha več, ker je narod pozabil zaradi hipermarketov, kako dobra je lahko čisto preprosta enolončnica. Potem jim jo pa ti petkrat precenjeno ponudiš v hribih. Še mularija, ki je presrana do konca, jo bo pojedla. Lakota je namreč najboljša začimba. No, ko se ti praži vse za čorbo, na koncu, ko po dnu že postaja malo rjavo, posuj še malo moke in zmešaj, vendar vseeno ne preveč, toliko, da ne bo sama voda.
Tudi pečena polenta v pečici z zaseko pa kakšno kislo mleko zraven niso za odmet. Sirje tuđi kar v redu naložba, za izbirčnega smrkavca lahko narediš hribovsko pico z sirom in suho salamo, pa navadne šampinjone iz konzerve gor. Jajčne jedi, kot so šmorn oziroma cesarski praženec, palačinke in zelenjavna omleta so hitro in preprosto pripravljene, veliko lahko zaračunaš, pa še noben ne bo mogel verjeti, da to dobiš v planinah. Dobro zmešaj dve jajci, lahko narediš tudi jajčni sneg posebej, vlij zadevo na vroče olje v ponvi in z žličko dodaj zelenjavo iz konzerve, imej na majhnem ognju, ko zgoraj že skoraj ni več tekoče, prepogni na pol in z vsake strani še malo popeci: poceni in enostavno. Kruh se tudi splača peči, če ga znaš in imaš možnost. Na to patetično finto o do-mačem kruhu padejo vsi, ker je narod že sit tistih narezanih štruc kruha v polivinilu iz veleblagovnic. Tista koča, ki ima kruh iz trgovskega centra, veliko izgublja. Vseeno je, če je kruh malo star, trd in od kakšnega peka iz doline, vsak planinec bo bolj zadovoljen kot s tistimi kruhastimi pacarijami iz veleblagovnice. Za posladek pa jabolčni zavitek in amen. Preprosto, z malo truda ter občutka za pripravo in serviranje pa zelo donosno.«